Pojmovnik glasbe 20. stoletja || Nikša Gligo

 Nikša Gligo: Pojmovnik glasbe 20. stoletja

Naslov izvirnika: Pojmovni vodič kroz glazbu 20. stoljeća: s uputama za pravilno uporabu pojmova || Avtor: Nikša Gligo ||  Urednik slovenske izdaje: Leon Stefanija || Prevajalci: Tjaša Poklar (od črke A do črke F), Tomaž Gržeta (od črke G do črke M), Urška Indjić (od črke N do črke R), Jelena Grazio (od črke S do črke Ž) || Recenzenta: Leon Stefanija, Gregor Pompe || Tehnično urejanje, naslovnica in prelom: Jure Preglau || Slika na naslovnici: www.mcssl.com || Jezikovno svetovanje: Hotimir Tivadar || © Za izdajo v slovenščini: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012. Vse pravice pridržane. ||Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za muzikologijo || Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete || Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana 2012 || Prva izdaja ||Naklada: Tisk na zahtevo Cena: 29,90 EUR || Publikacijo je so nancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. ||

CIP - Kataložni zapis o publikaciji: Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana || 78'373.46(038)=163.6 || GLIGO, Nikša, 1946- || Pojmovnik glasbe 20. stoletja / Nikša Gligo ; urednik slovenske || izdaje Leon Stefanija ; [prevajalci Tjaša Poklar ... et al.]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012 || Prevod dela: Pojmovni vodič kroz glazbu 20. stoljeća || ISBN 978-961-237-564-5 265620480 || ISBN spletne izdaje:

 

Predgovor urednika slovenskega prevoda

Slovenska izdaja Pojmovnika glasbe 20. stoletja prinaša nekoliko prirejeno izvirno obliko priročnika, ki ga je hrvaški muzikolog, akademik prof. dr. Nikša Gligo pisal na prelomu v devetdeseta leta 20. stoletja – v letih torej, ko se je v državah nekdanje Jugoslavije poleg politične samostojnosti vzpostavljale tudi nove kulturne, umetnostne in med njimi tudi glasbene identitete. To delo ne zrcali neposredno teh dogajanj, razkriva pa že na prvi pogled za tisti čas značilna prostislovja. Avtor je z naslovom v izvirniku želel poudariti, da ne ponuja presktiptivna opredeljevanja posameznih pojmov, temveč deskriptivni priročnik v obliki vodnika po pokrajinah glasbe 20. stoletja: Pojmovni vodič kroz glazbu 20. stoljeća naj bi bralca vodil skozi pomenske pla(s)ti ključnih pojmov kompozicijske, glasbenoteoretične, estetske in institucionalne zgodovine glasbe 20. stoletja. Toda avtor je ponudi več kot le vodenje: ponudil je strokovno zbirko muzikoloških razlag temeljnih pojmov glasbe 20. stoletja, ki nikakor ni zamejena na opis, temveč izčrpno predpisuje. Avtor ni obšel preskriptivnosti, normiranja, predpisovanja: geslom dodaja svoje komentarje, kjer zelo jasno opozarja na ustreznost in pomanjkljivosti obstoječih, z impozantno širino nabranih in v besedilu prevedenih, muzikološko relevantnih opredelitev pojmov.

Odtod odločitev za naslov slovenskega prevoda namesto vodnika sem se odločil za Pojmovnik, ker so poleg avtorske obravnave pojmovne pokrajine glasbe 20. stoletja podana gesla bolj ali manj normativna. Kljub dejstvu, da že z izborom v določeni meri normira pojme iz zgodovine glasbe 20. stoletja, pa Pojmovnik zelo lepo opisuje ključne glasbene pojave. Pojmovnik je torej med tem, kar v zadnjih desetletjih ponujajo  »digesti«, »readerji«, »vodniki za telebane« za različna področja, enciklopedijo glasbene kulture 20. stoletja in »key concepts« priročnikom – avtorsko zelo dobro utemeljenim skupkom obravnavanih pojmov.  Glede tega je treba jasno reči: Pojmovnik glasbe 20. stoletja ni celovit in izčrpen prikaz vseh glasbenih pojavov, ki jih srečamo v zvezi z glasbo 20. stoletja. Je pa vsekakor ena – to je treba krepko podčrtati: v svetovnem merilu – najbolj zaokroženih in tehtnih zbirk temeljnih pojmov glasbe 20. stoletja.

Razlage so ponekod bolj ponekod manj – vedno pa opazno – avtorske. Pozorni bralec bo hitro opazil razlike pri obravnavi pojmov že po sami strukturi gesel: ponekod je navedena samo avtorjeva razlaga, ponekod navedek z razlago pojma, ponekod so nanizane različne interpretacije o njem, praviloma pa avtor dodaja svoj komentar k razlagam. Pri tem verjetno ne moremo biti preveč skromni s hvalo avtorju, da je po lastni presoji bodisi podal definicijo pojma bodisi izbral več definicij med najbolj reprezentativnimi, jih sopostavil in komentiral z zavidljivo informiranim vpogledom v strokovno literaturo in – kar se sicer zdi samoumevno za enega najboljših poznavalcev zgodovine glasbe 20. stoletja, pa je v praksi raziskovanja glasbe pravzaprav redkost – z izrazito pretanjenim muzikološkim občutkom. Pojmovnik ni zgodovinsko celovit, temveč vsebinsko temeljit pretres glavnih pojavov glasbe 20. stoletja. Torej Pojmovnik ne prinaša le jasne razlage tako vsebinskih kot jezikovnih pla(st)i pojavov glasbe 20. stoletja, temveč ponuja veliko več kot samo komentar posamezne opredelitve pojava, ob katerem uporabnik knjige ne dobi samo jasne opore razumevanja obravnavanega gesla, temveč se more sam nadalje poglobiti v pojave, ki se navezujejo na obravnavani pojav. – O sami strukturi obravnave gesel je avtor podal pregledna Navodila, ki sledijo Predgovoru avtorja.

Pri slovenskem prevodu bo morda koga presenetila drznost nekaterih pojmov, ki jih Pojmovnik prvič prinaša slovenskim bralcem. Na primer: namesto celotonske lestvice se predlaga zveza celostopinjska lestvica, kar je po vsebini sicer povsem utemeljivo, bo pa vsakogar, ki je obiskoval glasbeno šolo, zelo zbodlo v oči. Ob tem je treba poudariti, da v Pojmovniku predlagane »nenavadnosti« kljub vsebinski utemeljenosti niso mišljene kot edine pravilne, temveč jih je smiselno upoštevati kot vsebinsko korektne – in s stališča avtorjeve teoretske in jezikovne razlage domišljene – rešitve, ki jim je bilo treba najti slovenski ustreznik, saj so potencialna osnova razvoju in rabi muzikološkega izrazja tako v strokovni kot tudi ljubiteljski glasbeni kulturi. Nekateri slovenski prevodi so za zdaj edini in upam, da bodo vsaj dobra opora nadaljnjemu delu na področju glasbene terminologije pri nas. Seveda, ni treba posebej poudariti, da bo o življenju teh prevodov sodila strokovna in druga zaintresirana javnost.

Ob tej priložnosti je treba le dodati željo skupine, ki je pripravila ta Pojmovnik, da bi podobne muzikološke izrazoslovne študije postale pogostejši gost na knjižnih policah. Na Slovenskem obstaja vrsta sorodnih poskusov, ki so razmeroma naredko posejani po obzorju stroke. Prav zato je tudi v tem Pojmovniku vrsta podrobnosti, ki jih bo verjetno čas nadalje prečistil, dopolnil, spremenil ali pa zavrgel. Ker tako urednik slovenske izdaje kot njegovi sodelavci (verjamem da skupaj z drugimi strokovnjaki in glasbeniki) upamo na dostojno nadaljevanje dosedanjih prizadevanj po ustreznem glasbenem izrazju. S tem namenom imate v roki tudi ta Pojmovnik. Zato ostaja na tem mestu le še zahvala vsem, ki so k prevodu posredno ali neposredno pomagali z željo, da bi Pojmovnik spodbudil k nadaljnjim dopolnitvam poznavanja glasbene pokrajine neposredne pretreklosti tako etno/muzikologov kot glasbenih pedagogov, skladateljev, glasbenih teoretikov in publicistov kakor tudi vseh tistih, ki jih zanimajo razlilčne glasbe, seveda ne samo 20. stoletja.

Posebna zahvala gre seveda prevajalcem, za jezikovne rešitve pa se iskreno zahvaljujem izr. prof. dr. Đurđi Strsoglavec, izr. prof. dr. Hotimirju Tivadarju in sodelavcem na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Leon Stefanija, spomladi  2017 

Predgovor avtorja

Pričujoči Pojmovnik glasbe 20. stoletja z navodili za pravilno rabo je nastal v okviru znanstvenoraziskovalnega projekta Hrvaška glasbena terminologija, ki ga od leta 1991 financira Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Hrvaške. Poleg prispevkov v rubriki Hrvaška glasbena terminologija v reviji Artis musices (od št. 1 leta 1992) je pričujoči Pojmovnik prvi rezultat dela na tem projektu, s katerim se stopa pred javnost. Mogoče je pametno takoj ponoviti, zakaj je odločitev padla ravno na terminologijo glasbe 20. stoletja: »Razumljivo je, da bi primarni krog znanstvenega interesa v takšnem raziskovalnem projektu moral pripasti živemu hrvaškem jeziku oz. tistemu jeziku, ki je trenutno v rabi. Zdi se, da je za čim bolj natančno formulacijo znanstvenih ciljev jedro raziskovanja najbolje omejiti na tisti pojmovni fond, ki se nanaša na sodobno glasbo ali pa na glasbo 20. stoletja v celoti, saj mora ravno ta glasba svojo teorijo in znanost, posledično pa tudi pojmovne iztočnice, utemeljevati na standardih in normah živega jezika.« Drugi razlog je mogoče povsem razsvetljenski: pomanjkanje izrazja v glasbi 20. stoletja pa tudi slaba razgledanost po impozantnem fondu strokovnih izrazov in tehničnih pojmov v pisanju o glasbi 20. stoletja v hrvaškem jeziku.

Metodologija raziskovanja je občutno pogojena z drugim razlogom: kot vir fonda izrazov niso uporabljeni le priročniki v hrvaškem jeziku (katerih število je tako ali drugače omejeno), temveč je bila takoj na začetku sprejeta odločitev o upoštevanju tudi izrazja v vseh kompetentnih priročnikih v angleškem, nemškem, francoskem in italijanskem jeziku. Mnenje je bilo namreč takšno, da bo raba pojmov v tuji strokovni in znanstveni literaturi omogočila jasne smernice za njihovo pravilno rabo v hrvaškem jeziku, tudi če se doslej niti niso uporabljali ali se sploh niso uporabljali. Poleg tega se je takšen pristop k delu že od vsega začetka zdel tudi najobjektivnejši (ob odločitvi, da se vsak izraz obdela po enaki shemi): avtorjeva subjektivna izbira je omejena le na definicije, med katerimi se je odločitev pogosto nanašala tudi na tiste, ki bolj problematizirajo, kot pa jasno definirajo pomen pojma – to pa se potem odraža v komentarju in kritiki!

Na ta način je prva verzija Pojmovnika vsebovala več kot 1.300 izrazov. Končna redukcija se je izoblikovala najprej z analizo pogostnosti rabe pojmov, nato pa tudi z analizo njihove rabe v znanstveni in strokovni literaturi. Izrazje glasbe 20. stoletja ima namreč specifično ozadje: a) po eni strani je nemogoče določiti njen enopomenski teoretično-racionalni sistem; po drugi strani pa je ravno zaradi tega v teoretični refleksiji o njej neizogibna vloga t. i. skladateljske teorije. Omenjene okoliščine pogojujejo specifična protislovja, ki se kažejo v dejstvu, da večina pojmov nima, niti ne more imeti pomena, ki se pričakuje pri znanstvenem ukvarjanju z glasbo. To se zlasti nanaša na skladateljsko teorijo: zlahka bi lahko ugotovili, da je pomembnost te teorije proporcionalna pomembnosti opusa, za katerim ta teorija stoji, ne glede na to, v kolikšni meri se teorija in opus (oziroma skladbe) medsebojno dopolnjujeta. Primeri, kot so Schönberg, Stravinski, Messiaen, delno tudi Stockhausen (pri katerem se znanstvene pretenzije njegove teorije iz petdesetih let bistveno razlikujejo od tistih v njegovih poznejših spisih o glasbi), to dokazujejo, vsak na svoj način. Od skladateljev 20. stoletja se očitno ni nikoli pričakovalo, da se bodo z glasbo – zlasti z lastno – ukvarjali znanstveno. Vendar pa izrazje, ki ga v svoji teoriji uporabljajo, obstaja, neznanstveno, napol znanstveno, pogojno znanstveno ali kakršnokoli že in takšnega moramo upoštevati. Zlasti so sporne tiste skladateljske teorije (kot je na svojevrsten način Schaefferjeva teorija konkretne glasbe in njeni izsledki), ki so znanstveno utemeljene in znanstveno premišljene. Ker imajo vendarle omejen vpliv ali posebno naravo, so se morale v Pojmovniku s takšnimi pretenzijami le omejeno upoštevati.

V Pojmovnik je uvrščeno tudi izrazje iz jazza, rocka, popa in popularne ter zabavne glasbe, ker tudi te zvrsti glasbe nedvomno sodijo v glasbo 20. stoletja. In glede tega ni bilo nobenega dvoma! Vendar pa te glasbene zvrsti 20. stoletja spremlja obilje pojmov, o katerih je težko trditi, da so ravno strokovne besede in/ali tehnični pojmi. Najpogosteje gre namreč za pojme, ki sodijo v specifičen »žargon«, glede na to, da boljši izrazi ne obstajajo, pa so se morali – strogim pravilom terminologije, ki naj bi se ukvarjala samo s strokovnimi izrazi in tehničnimi pojmi navkljub – vseeno uvrstiti in obdelati v pričujočem Pojmovniku.

Poleg tega so poseben problem oblike določenih pojmov, ki se pojavljajo v strokovni literaturi, ki pa so, četudi različni, pravzaprav sopomenski. V pričujočem Pojmovniku je najboljši primer za to skupina pojmov okrog SERIJE: SERIALIZEM, SERIALNA GLASBA, SERIALNA TEHNIKA (SKLADANJA), SERIALNI POSTOPKI, ki pravzaprav pomensko obravnavajo isto: SERIALIZEM je »slog«, ki izhaja iz SERIALNE TEHNIKE (SKLAD
ANJA) oziroma SERIALNIH POSTOPKOV, vendar je nedvomno sopomenski tudi s SERIALNO GLASBO ... Enako bi se lahko izoblikovali pojmi okrog osnove statistika in/ali stokastika: STATISTIČNA GLASBA, STOKASTIČNA GLASBA, »statistična tehnika (skladanja)«, »stokastična tehnika (skladanja)«, »statistični postopki«, »stokastični postopki« ... Ampak v Pojmovniku sta le STATISTIČNA GLASBA in STOKASTIČNA GLASBA, saj je takšna oblika pojma vseobsežna in jasno vsebuje vse druge. Oblike okrog SERIJE pa so se po eni strani ohranile kot »vzorec«, po drugi strani pa se enakovredno, skorajda enako pogosto pojavljajo v strokovni literaturi.

Opazni bodo tudi nekateri pojmi, ki pripadajo predvsem glasbi tradicije. TONALITETE zagotovo ni treba »braniti« kot osnove, katere pomen se je v izrazju glasbe 20. stoletja poskušal razširiti ali zanikati z obiljem različnih predpon ali pridevnikov. Nujno je torej vedeti, kaj se pravzaprav zanika. Zaradi podobnih razlogov se v Pojmovniku obdelujejo tudi MODUS glede na MODALITETO oziroma na vrsto pojmov, ki se iz te osnove izpeljujejo. Po drugi strani je koristno razlikovati METRUM od TAKTA, še zlasti glede na METRIKO ali pa na »-metrijo« kot (pomensko dvoumno!) osnovo za tvorjenje vrste pojmov v izrazju glasbe 20. stoletja. Podobno je tudi z RITMOM zaradi sorodnosti z RITMIKO oziroma »-ritmijo« (ki je tudi pomensko dvoumna osnova). AKORD pa je pojem iz tradicije, za katerega se je v izrazju glabe 20. stoletja najverjetneje poskušalo najti največ zamenjav (gl. vodilke pri AKORDU!). Tako tudi LESTVICA v glasbi 20. stoletja pomeni toliko specifičnih vrst, da se je nanje zdelo najbolje usmeriti iz samega izvirnega pojma. To so le najočitnejši primeri. Skrben bralec jih bo zagotovo opazili še več in, upam da, upravičil njihovo uvrstitev!

V Pojmovniku so predlagane tudi zamenjave nekaterih pojmov, katerih pomen se je na Hrvaškem [tudi na Slovenskem] standardiziral, zlasti pri pouku. Na ta način se – domnevam dovolj argumentirano – priporoča zamenjava TEMELJNEGA TONA z OSNOVNIM TONOM (in obratno). Priporoča se tudi uporaba hrvaških [v prevodu slovenskih] pojmov za nazive, izpeljane iz DVANAJSTTONSKE VRSTE, SERIJE: namesto INVERZIJE (VRSTE, SERIJE) se priporoča OBRAT (VRSTE, SERIJE), namesto RETROGRADNE OBLIKE (VRSTE, SERIJE) RAKOVA OBLIKA (VRSTE, SERIJE), namesto RETROGRADNE INVERZIJE (VRSTE, SERIJE) pa RAKOV OBRAT (VRSTE, SERIJE). (Jasno je, da so obrat, rakova oblika in rakov obrat v izrazju glasbe 20. stoletja relevantni le ob omembi vrste oziroma serije in so zato tudi pripisani njihovim geslom.) Temu primerno se uporabljajo tudi nove kratice za vse OBLIKE VRSTE, SERIJE: namesto G (NEM = GRUNDGESTALT) oziroma P (ANG oziroma ameriško = prime) se uporablja O (ki se povsem po naključju ujema z ANG-kratico O za »original ...«), namesto K (NEM = Krebs) oziroma R (ANG = retrograde) se uporablja R (ki se, spet povsem po naključju, ujema z ANG-kratico), namesto U (NEM <= Umkehrung) in I (ANG = inversion) se uporablja Ob, namesto KU (NEM = Krebsumkehrung) in RI (ANG = retrograde inversion) pa RO. Transponirane OBLIKE VRSTE, SERIJE so označene z indeksom t nad kratico: npr. Obt pomeni, da gre za transponiran OBRAT VRSTE, SERIJE. Omenjeni predlogi so le sugestije, ki izhajajo iz sistematičnega premišljevanja o izrazju in si prizadevajo za njegovo čim natančnejšo uporabo. Seveda bo sama praksa odločila, ali so omenjeni predlogi ter še nekateri drugi, katerih navajanje bi bilo odveč, sprejemljivi ali ne.

Mimogrede, podobni priročniki v svetovnih jezikih niso bistveno pomagali temu Pojmovniku: The Language of Twntieth Century Music. A Dictionary of Terms R. Finka in R. Riccija je po naslovu ambiciozen, vendar površen in nezanesljiv – z vrsto napak, brez neposrednih bibliografskih navajanj, s prosto oblikovanimi in nenatančnimi definicijami pojmov in strokovnih besed. The Thames and Hudson Encyclopaedia of 20th–Century Music P. Griffithsa ni slovar, saj njegovega predmeta ne tvorijo samo pojmi in strokovne besede, pač pa tudi biografije skladateljev – definicije pa so preveč literarizirane in površne, brez utemeljitve v bibliografskih virih. Dictionary of the 20th Century Music, ki ga je uredil J. Vinton, ravno tako, zaradi podobnih razlogov kot pri Griffithsovem priročniku, ni slovar (ne glede na njegov naslov). Pojmi in strokovne besede so obdelani povsem esejistično in brez kakršnekoli stroge in natančne usmeritve. Vocabulaire de la musique contemporaine J.-Y. Bosseura se lahko pohvali s kompetentno izbiro strokovnih besed in tehničnih pojmov, vendar je nenatančen pri izbiri konteksta iz strokovne in znanstvene literature, s katerim naj bi se določil pomen; pa tudi navajanje virov je nezanesljivo. Različni večjezični primerjalni slovarji, od katerih pričakujemo pomoč pri določitvi pomena pojmov in strokovnih besed v tujih jezikih, v glavnem – kar se izrazja glasbe 20. stoletja tiče – ponujajo nasilne in nelogične prevode, ki pogosto nimajo nikakršne zveze z izrazjem, ki se pojavlja v znanstveni in/ali strokovni literaturi.

Bibliografski seznam je bil končan 1. novembra 1994. Takrat je bila dokončana tudi prva verzija rokopisa, ki se je ponudila v branje jezikovnemu svetovalcu in recenzentom. Na ta način so v bibliografijo vključene tiste pojmovne monografije iz Eggebrechtov
ega Priročnika ... (gl. ‹ENG› v SIGLAH), ki so v 22. skupini, objavljeni poleti leta 1994. Spomladi leta 1995 je v Eggebrechtovi redakciji izšla knjiga Terminologie der Musik im 20. Jahrhundert (Stuttgart: Steiner Verlag), v kateri so zbrane vse relevantne pojmovne bibliografije iz Priročnika ..., povezane z glasbo 20. stoletja. Izmed teh v bibliografiji pričujočega Pojmovnika ni le pojmovne monografije Musique concrète M. Beichea, saj je objavljena v 23. skupini pojmov. Kljub temu mi je avtor prijazno dal rokopis na ogled.

***

Večina dela je bila narejena v Freiburgu i. B. na raziskovalni štipendiji Fonda Alexandra von Humboldta. Freiburg je, kot je znano, svetovna terminološka Meka zaradi tamkajšnjega uredništva Priročnika za glasbeno terminologijo (Handwörterbuch der musikalischen Teminologie), ki ga od zgodnjih sedemdesetih let vodi Hans Heinrich Eggebrecht. Na voljo sem imel neprecenljivo bazo podatkov v uredništvu tega Priročnika, sam Eggebrecht in sodelavci v uredništvu (Markus Bandur, Christoph von Blumröder, Michael Beiche) pa so pogosto inicirali vzpodbudne razprave o problemih, s katerimi sem se srečeval.

Sodelovanje z jezikovnim svetovalcem je bilo vzpodbudno in koristno že od vsega začetka izdelave Pojmovnika. Josip Silić je nadziral jezik kot sistem in ustroj, glasbeno izrazje kot metajezik, strokovni in specialistični jezik pa je posebej preverjala stroka. Ni odveč spomniti na nekatera jedra najinih razprav, pri katerih se stroka, seveda zaradi moje volje in odločitve, ni podredila sistemu in ustroju jezika:

1) Vprašanje integracije tujih tehničnih pojmov in strokovnih besed v hrvaški [v določeni meri veljajo naslednje vrstice tudi za slovenski] jezik: najpogosteje je šlo za pojme iz JAZZA, POPA in ROCKA. Teh ne smemo prevajati, saj s tem izgubijo pomen tehničnega pojma oziroma strokovne besede. J. Silić je predlagal njihovo integracijo s fonetičnim zapisom (npr. džez, rok itn.). Tega predloga nisem sprejel, ker mi je zmanjkalo poguma, četudi v praksi lahko srečamo takšne sugestije. Vendar pa problemi s tem nikakor niso izginili! Kako npr. zapisovati pojme, ki se tvorijo s tujo in hrvaško besedo? Če se odločimo za tvorjenje pridevniške oblike iz tuje besede, kako to besedo pravopisno integrirati v hrvaški jezik? Odločili smo se, da se pridevniškim oblikam, kolikor je mogoče, izogibamo. Na ta način smo možne konstrukte kot »rockna glasba« (oz. »ročna glasba«) ali »bluesna lestvica« (oz. »bluzna lestvica«) zavrgli in smo se namesto tega odločili, da se tuji samostalnik (v pridevniški funkciji) in hrvaški samostalnik povežeta z vezajem: ROCK GLASBA oziroma BLUES LESTVICA. J. Silić je predlagal tudi fonetični zapis nekaterih tujk v odvisnih sklonih, npr. imenovalnik = PERFORMANCE, rodilnik = »performansa«. Tudi tega predloga si nisem upal sprejeti, ne glede na to, kako bastardno se sliši moja varianta rodilnika (performancea). Zdi se mi, da se značaj tehničnega pojma/strokovne besede s fonetizacijo tudi tu izgubi, prevod v hrvaščino pa ne prinese rešitve. Iz tega razloga sem ohranil etimološki zapis pojmov iz informatike, npr. hardware in software.

2) Skupina pojmov okoli –tonal- , -modal-, -metar-, -metrija-, -metrika, -ritam, -ritmija in -ritmika, zlasti tvorjenje pridevnikoGL: Jasno je namreč, da je pridevnik »tonaliteten« (iz samostalnika TONALITETA) pravilnejši in natančnejši od pridevnika »tonalen«, saj »tonalnost« v hrvaškem [in slovenskem] jeziku v nobenem primeru ni isto kot TONALITETA. Podobno (vendar nikakor tudi enako) je s pridevnikov iz MODUS: hrvaška [in slovenska] oblika »modusni« je pravilnejša od mednarodne oblike »modalni«. Naprej: pridevnik iz METRA mora biti »metrski«, saj »metrični« izhaja iz METRIKE, ki nikakor ni sopomenska z METROM. Enako velja [tudi v slovenščini] za »ritemski«/»ritmičen« iz samostalnikov RITEM/ RITMIKA. Z jezikovnim svetovalcem sva kuhala to skupino pojmov v »jezikoslovni retorti«, zato so v Pojmovniku tudi različne faze njihove kristalizacije, ki so se nama zdele še kako pomensko pomembne. Mogoče se bo komu zdela ta količina neuporabnih pojmov odvečna, vendar se zdi, da je njihova neuporabnost v terminološkem smislu zelo poučna.

3) Nekaterih primarno lektorskih sugestij jezikovnega svetovalca nisem sprejel zaradi naslednjih argumentov stroke:

a) mednarodnega pojma »sistem« nisem hotel vedno zamenjati s hrvaškim [in slovenskim] pojmom SESTAV, ker sem želel pomen besede SESTAV vezati [v slovenščini ne »brez ostanka«, saj je ponekod preveden kot »zgradbenost«a li »zgradba«, ustreza pa tudi »ustroj«] samo na različne tipe lestvične sestavnosti. Pojem »sestavnost« pogosto in rad uporabljam pri lastnem pisanju o glasbi 20. stoletja (npr. v besedni zvezi »glazba tradicije potpune sustavnosti«), ker se mi zdi nenavadno koristno. Pomensko ustreznico za »sestavnost« pa je nemogoče tvoriti iz SISTEMA. Po drugi strani je »sistem« zato obstojen pri vseh izrazih, kjer se ne nanaša na LESTVICO (npr. ko gre za elektronske sisteme).

b) Izraza »obrazec« nisem hotel zamenjati z izrazom »vzorec«, saj v glasbenem izrazju pojma nista sopomenki. Tudi če domnevamo, da je »obrazec« srbizem, v glasbene
m izrazju ne najdemo hrvaškega pojma, ki bi popolnoma pomenil to, kar pomeni »obrazac«, zlasti če upoštevamo probleme pri pojmih, ki se povezujejo z izrazom SAMPLER in SAMPLING (prim. npr. obdelavo gesla VZORČNIK, zlasti komentar).

Razvidno je torej, da je bilo delo od vsega začetka interdisciplinarno (oz. muzikološko/terminološko/jezikoslovno) usmerjeno, četudi ga kot avtor podpisujem in zato pred stroko edini odgovarjam za odločitve, ki sem jih sprejel v imenu stroke. Poleg freiburške ekipe in jezikovnega svetovalca so mi pri delu z nasveti in sugestijami pomagali tudi naslednji strokovanjaki: Damir Salopek pri problemih transliteracije strogrških besed v latinico in nekaterih etimoloških vprašanjih; oba recenzenta – Vladimir Biti in Natko Devčić, katerih skrbno branje je dodatno izbrusilo skladnost sistema obdelave in vrsto detajlov; Erika Krpan, ki ni prevzela le naloge zadnjega branja (ko avtor nič več ne vidi, še najmanj pa lastne napake), temveč je tudi nenehno vzpodbujala delo na Pojmovniku in skrbela za koordinacijo dela celotnega strokovnega tima ter mi še zlasti pomagala pri izdelavi kazala osebnih imen; notograf Ivan Živanović, ki je z vrsto koristnih nasvetov uskajeval besedilni in ilustrativni del Pojmovnika; Darko Zovko in Edin Čahtarević iz podjetja Četvrta dimenzija in Živko Nižić, ki so mi, ko je bilo treba, pomagali pri računalniški obdelavi besedila, da bi v roke tehničnega urednika Marka Tadića prišel v čim primernejši obliki; Dragutin Burec iz podjetja Croatia liber, ki me je seznanil z vrsto tehničnih in tehnoloških detajlov pri tiskanju; Jelena Hekman, urednica Matice Hrvatske, sozaložnika Pojmovnika. Vsem se še enkrat najprisrčneje zahvaljujem.

Posebno zahvalo pa dolgujem svoji ženi Andrei, ki se je nenehno trudila, da mi je omogočila optimalne pogoje za delo. Verjamem, da ji je uspelo.

***

Kot prvi tovrstni poskus se Pojmovnik z veseljem ponuja v presojo naši znanstveni in strokovni javnosti. Glede na to, da je nastajal z mislijo na standardizacijo, vendar daleč od kakršnekoli vsiljene normativnosti (ki – niti po kriterijih, po katerih že približno dvajset let nastaja freiburški Priročnik – ne more biti cilj terminološkega raziskovanja; raziskava zgodovinskih sprememb pomena pojmov je tu precej pomembnejša!), je treba o sugestijah, ki so ponujene v komentarjih in kritikah pojmov, premišljevati odprto oziroma (še naprej) kritično, vendar pa tudi glede na (nadaljnje) posledice. Brezzračni prostor, v katerega stopa pričujoči Pojmovnik, namreč nikoli ne more biti popolnoma zapolnjen!

Avtor, februar 1996

Navodila

A) Obdelava posameznega pojma v Pojmovniku se začne z navajanjem z VELIKIMI ČRKAMI v krepkem tisku. Pri navajanju se uporablja nekaj različic z različnimi pomeni, ki se grafično razlikujejo:

1) Pojmi, ki so uokvirjeni z romboma (♦...♦), so vedno vodilke, ne glede na to, ali so napisani z velikimi ali z malimi črkami. Npr. (EQUITON) = ♦EKVITON♦ oz. treba je pogledati EKVITON.

2) Raba pojmov, med katerimi je enačaj, je enakovredna. Npr. BEBOP = ♦BOP♦ = ♦REBOP♦ oz. vsi trije pojmi so sopomenke in se enakovredno uporabljajo v praksi, bop in rebop pa sta – glede na to, da sta ukovirjena z romboma – predstavljena posebej.

3) Raba pojmov v oklepajih ni priporočljiva. Npr.: (AMETRIJA) ali (ATONALNA GLASBA) = ♦ATONALITETNA GLASBA♦ oz. ametrije naj ne bi uporabljali, namesto atonalne glasbe pa bi bilo bolje uporabljati izraz atonalitetna glasba.

4) Raba pojmov v oklepajih in uokvirjenih z rombi tudi ni priporočljiva, vendar rombi opozarjajo, da je ob pojmu, ki naj ga ne bi uporabljali, nekakšna razlaga, opozorilo, komentar ipd., torej ga ni odveč pogledati. Npr. (♦ELEKTRONIČNI MONOKORD♦) = ♦ELEKTRONSKI MONOKORD♦ oz. ob elektronski glasbi obstaja razlaga, zakaj je boljše uporabiti izraz elektronska glasba.

B) Vsi pojmi v Pojmovniku so navedeni in obdelani po maketi z naslednjimi sestavinami:

1) Sopomenke v tujih jezikih: ANG = angleščina, NEM = nemščina, FR = francoščina, IT = italijanščina. Sopomenke se navajajo le v tistih tujih jezikih, v katerih so najdene v pregledanih priročnikih in strokovni literaturi, torej se ne prevajajo naknadno. Predvsem se navajajo zato, da pomagajo pri razlagi pojma.

2) Etimološko razlago (ET): Etimološka razlaga se navaja samo pri pojmih tu
jega porekla, predvsem zato (podobno kot pri sopomenkah v tujih jezikih), da pripomorejo k razlagi pomena pojma. Zato se ne navajajo semantemi tujega porekla (grškega in latinskega), ki so se povsem integrirali v hrvaški [in slovenski] jezik (npr. končnice -izem, -ika, -or, -er, -ar ipd.).

3) Definicijo pojma (D): Definicije se praviloma prenašajo iz strokovne literature. Prevodi iz tujih jezikov so oblikovani kolikor se da dobesedno in zvesto izvirniku. Vendar citati iz virov v srbskem jeziku niso prevedeni v hrvaščino, in sicer zato, da bi lahko pri obdelavi jasno opozorili na specifične odlike hrvaških strokovnih besed oziroma tehničnih pojmov. Tudi pri citatih iz ‹MELZ› (o bibliografskih podatkih o tej sigli gl. poglavje SIGLE) nismo nič spreminjali. Na nabor pojmov v pričujočem Pojmovniku se napotuje s pojmi, ki so uokvirjeni z rombi in ki vedno predstavljajo vodilke ali primerjave (A–1), ne glede na to, da mogoče v izvirni verziji besedila niso tako označene. Citati iz virov, ki vsebujejo tudi neverbalne elemente (npr. notne primere, grafične elemente ipd.), so opremljeni tako, da je v navednicah le njihov besedilni del. Pika (ali pike) oz. dvopičje pred primerom je zapisano kot v izvirniku.

4) Komentar o pojmu (KM): Tu se praviloma razpravlja o izbranih definicijah (D).

5) Kritiko rabe pojma (KR): Praviloma se v njej kritično razpravlja o rabi in občasno so podani predlogi.

6) Vodilke (V).

7) Primerjave (PRIM).

C) Na koncu vsake pojmovne enote se omenjajo dodatne vodilke oz. kazalke k strokovni literaturi oz. tiste, ki niso omenjene v definiciji (D), komentarju o pojmu (KM) ali kritiki rabe (KR).

D) Vodilke k strokovni literaturi so v splošnem dveh tipoGL:

1) sigle – oz. kratice, ki so uokvirjene takole ‹...›, npr. ‹APE›, se nanašajo na tiste vodilke, ki se najpogosteje uporabljajo; to so v glavnem priročniki enciklopedičnega, leksikonskega ali slovarskega tipa, njihov seznam pa je v poglavju SIGLE;

2) druge bibliografske enote, ki se navajajo s priimkov avtorja z VELIKIMI ČRKAMI in letnico objave enote, ki ji, po dvopičju, sledi navedba strani; seznam teh bibliografskih enot je v poglavju BIBLIOGRAFIJA.

3) Tudi v SIGLAH in v BIBLIOGRAFIJI se uporabljajo običajne, standardizirane kratice, katerih najtemeljitejši seznam se lahko najde v Schaalovem priročniku, ki je naveden v SIGLAH pri ‹SCH›.

E) KAZALO OSEBNIH IMEN na koncu Pojmovnika naj bralcu pomaga pri iskanju tistega, česar ne predstavijo strokovne besede in/ali tehnični pojmi.

F) V Pojmovniku so obdelane naslednje strokovne besede in/ali tehnični pojmi (tu so navedene v grafični obliki, ki je razložena v točki A pričujočih NAVODIL).

Pojmovnik glasbe 20. stoletja – gesla po abecedi

Sigle

‹APE› = APEL, W.-DANIEL, R. T., 1960. The Harvard Brief Dictionary of Music. NY: Washington Press.

‹BA› = BAKER, Th., 1923. A Dictionary of Musical Terms. NY-Ldn: Schirmer-Collier Macmillan.

‹BAB› = BABIĆ, S., 19912. Tvorba riječi u hrvatskom književnom jeziku. Nacrt za gramatiku. Zagreb: HAZU-Globus.

‹BASS› = BASSO, A. (ur.). 1983-1984. Dizionario enciclopedico universale della musica e dei musicisti. Il Lessico. I. zv. (1983): A-C, H. zv. (1983): D-LIV, HI. zv. (1984): LIZ-PRA, IV. zv. (1984): PRE-Z. Torino: UTET.

‹BKR› = DAHLHAUS, C.-EGGEBRECHT, H. H. (Hrsg.). 19924. Brockhaus Riemann Musiklexikon. I. zv.: A-D, H. zv.: E-K, IH. zv.: L-Q, IV. zv.: R-Z, V. zv.: Ergänzungsband. Mainz-München: Schott-Piper.

‹BOSS› = BOSSEUR, J.-Y., 1992. Vocabulaire de la musique contemporaine. Paris: Minerve.

‹BP› = CHAMBERLAIN, B. J.-HARMON, R. M., 1983. A Dictionary of Informal Brazilian Portuguese. With English Index. Washington, D. C.: Georgetown University Press.

‹BR› = BRACCINI, R., 1992. Praktisches Wörterbuch der Musik. Mainz-München: Schott-Piper.

‹BRO› = BRODNJAK, V., 1991. Razlikovni rječnik srpskog i hrvatskog jezika. Zagreb: Školske novine.

‹CAN› = CANDE, R. de, 1983. Nouveau dictionnaire de la musique. Paris: Seuil.

‹CASS› = SIMPSON, D. P., 19715. Cassell's New Latin-English English-Latin Dictionary. Ldn: Cas sell.

‹CH› = CHARLES, D., 1968. »Ebauche d'un lexique propre à faciliter l'intelligence de quelques musiques récentes«. Revue d'esthetique (= Musiques nouvelles). 21 (2–3–4). 293–309.

‹COD) = FOWLER, H. W.-FOWLER, F. G., 1965. The Concise Oxford Dictionary of Current English. Ldn: OUP.

‹CP1› = COPE, D., 19762. New Directions in Music. Dubuque, Iowa: Brown Company (str. 237–243: Glossary of Terms).

‹CP2› = COPE, D., 1977. New Music Composition. NY: Schirmer (str. 341–342: Brief Glossary of Terms).

‹DB› = DARCY, L.-BOSTON, L., 19883. Webster's New World Dictionary of Computer Terms. NY: Simon & Schuster.

‹DE› = BARNHART, R. K. (ur.). 1988. The Barnhart Dictionary of Etymology. NY: Wilson Company.

‹DEI› = BATTISTI, C.-ALESSIO, G., 1950–1957. Dizioniario etimologico italiano. Zv. I–V. Firenze: G. Barbera Editore.

‹DG› = DELLA CORTE, A.-GATTI, G. M., 19524. Dizionario di Musica. Torino-Milano: G. B. Paravia & C.

‹DIE› = DIBELIUS, u., 1966. Moderne Musik 1945–1965. Voraussetzungen. Verlauf Material. München: Piper (str. 311–353: Begriffe).

‹DIV› = DIVKOVIC, M., (19002) 1980R. Latinsko-hrvatski rječnik za škole. Zagreb: Kraljevska hrvatsko-slavonsko-Dalmatinska zemaljska vlada.

‹DLI› = BATTAGLIA, S. (ur.). 1961–1992. Grande dizionario della lingua italiana. Zv. I–XVI (nedokončano). Torino: UTET.

‹DOB› = DOBSON, R., 1992. A Dictionary of Electronic and Computer Music Technology. Oxford-NY: OUP.

‹DTE› = ROOM, A., 1986. A Dictionary of True Etymologies. Ldn-Boston: Routledge & Kegan Paul.

‹DUD› = DROSDOWSKl, G., 19892. Etymologie. Herkunftswörterbuch der deutschen Sprache. Mannheim-Leipzig-Wien-Zürich: Dudenverlag.

‹EG› = EGGEBRECHT, H. H. (Hrsg.). 1972 (in naprej). Handwörterbuch der musikalischen Terminologie. Wiesbaden-Stuttgart: Steiner.

‹EH› = EIMERT, H.-HUMPERT, U., 1973. Das Lexikon der elektronischen Musik. Regensburg: Bosse Verlag.

‹EIN› = EINSTEIN, A., 1926. Das neue Musiklexikon. Nach dem Dictionary of Modern Music and Musicians herausgegeben von A. Eaglefield-Hull übersetzt und bearbeitet von Alfred Einstein. Bln: Hesses Verlag.

‹EN› = ENDERS, B., 1985. Lexikon. Musikelektronik. München-Mainz: Goldmann-Schott.

‹FR› = FINK, R-RICCI, R, 1975. The Language of Twentieth Century Music. A Dictionary of Terms. NY-Ldn: Schirmer-Macmillan.

‹G› = GIESELER, W., 1975. Komposition im 20. Jahrhundert. Details. Zusammenhdnge. Celle: Moeck Verlag.

‹GL› = GLIGO, N., 1987. Problemi Nove glazbe 20. stoljeća: Teorijske osnove i kriteriji vrednovanja. Zagreb: MIC KDZ.

‹GLU› = GLUHAK, A., 1993. Hrvatski etimoloski rječnik. Zagreb: August Cesarec.

‹GR› = GRIFFITHS, P., 1986. The Thames and Hudson Encyclopaedia of 20th-Century Music. Ldn: Thames and Hudson.

‹GRI› = SADIE, S. (ur.). 1984. The New Grove Dictionary of Musical Instruments. I. zv.: A-F, H. zv.: G-O, HI. zv. P-Z. Ldn-NY: Macmillan-Grove's Dictionaries of Music.

‹GRJ› = KERNFELD, B. (ur.). 1988. The New Grove Dictionary of Jazz. I. zv.: A-K, H. zv.: L-Z. Ldn-NY: Macmillan-Grove's Dictionaries of Music.

‹GR6› = SADIE, S. (ur.). 19856. The New Grove Dictionary of Music and Musicians. Zv. I–XX. Ldn-NY-Hong Kong: Macmillan-Grove's Dictionaries of Music-Peninsula Publishers.

‹GUI› = CHI ON, M., 1983. Guide des objets sonores. Pierre Schaeffer et la recherche musicale. Paris: Editions Buchet/Castel-INNGRM.

‹H› = HAÜSLER, J., 1969. Musik im 20. Jahrhundert von Schönberg zu Penderecki. Bremen: Schünemann Verlag.

‹HI› = HIRSCH, F., 1984. Das große Wörterbuch der Musik. Wilhelmshaven: Heinrichshofen's Verlag.

‹HK› = HALBSCHEFFEL, B.-KNEIF, T., 1992. Sachlexikon Rockmusik. Instrumente, Stile, Techniken, Industrie und Geschichte. Reinbek b. Hbg: Rowohlt.

‹HO› = HONEGGER, M. (éd.). 1976. Dictionnaire de la musique. Science da le musique. I. zv.: A–K, II. zv.: L–Z. Paris: Bordas.

‹HU› = HUMPERT, H. U., 1987. Elektronische Musik. Geschichte-Technik-Kompositionen. Mainz: Schott.

‹IM› = ISAACS, A.-MARTIN, E., 1986. Dictionary of Music. Ldn: Sphere Books.

‹JON› = JONES, RC., 1965. A Glossary of Theoretical Terms Used In Selected Writings In English About Twentieth-Century Music (The University of Iowa, Ph. D., 1965). Ann Arbor: University Microfilms.

‹KL› = KLAIĆ, B., 1990. Rječnik stranih rijeći. Tuđice i posuđenice. Zagreb: NZMH.

‹KD?II› = (skupina avtorjev in sodelavcev) Kako deluje?. Zv. II., Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1976.

‹KLU› = KLUGE, F. (in drugi). 198922. Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache. Bln-NY: de Gruyter.

‹KN› = KNEIF, T., 1978. Sachlexikon Rockmusik. Instrumente, Stile, Techniken, Industrie und Geschichte. Reinbek b. Hbg: Rowohlt.

‹KS› = KIRCHMEYER, H.-SCHMIDT, H. W., 1970. Aufbruch der jungen Musik. Von Webern bis Stockhausen. Köln: Gerig Verlag.

‹KSD› = FLORIAN, U.-MARTINEZ, F., 1989. Wörterbuch Kuba-spanisch Deutsch. Leipzig: Verlag Enzyklopädie.

‹KU› = KUHAC, F. S., 1890. Katekizam glazbe. Zagreb: Hartman.

‹L› = LEUCHTMANN, H. (ur.). 1978. Terminorum musicae index septem linguis redactus. Budapest-Kassel: Akademia Kiado-Bärenreiter.

‹LARE› = VIGNAL, M. (éd.). 1982. Larousse de la musique. I. zv.: A-Kreuzer, H. zv.: Kreuzspiel-Zyklus. Paris: Larousse.

‹LEU› = LEUCHTMANN, H., 19924. Dictionary of Terms in Music. English-German, German-Englisch: München: Saur.

‹M› = MICHELS, U., 1977-1985. dtv-Atlas zur Musik. Kassel-München: Bärenreiter Verlag-Deutscher Taschenbuchverlag.

‹MELZ› = KOVAČEVIĆ, K. (ur.). 1971–1977. Muzička enciklopedija Jugoslavenskog leksikografskog zavoda. I. zv. (1971): A-GOZ, II. zv. (1974): GR-OP, III. zv. (1977): OR-Z. Zagreb: JLZ.

‹MGG› = BLUME, F. (Hrsg.). 19892. Die Musik in Geschichte und Gegenwart. Allgemeine Enzyklädie der Musik. Zv. I–XVII. München-Kassel: DTV-Bärenreiter-Verlag.

‹MI› = MICHEL, F. (ur.). 1958–1961. Encyclopedie de la musique. I. zv. (1958): A–E, Il. zv. (1959): F –K; III. zv. (1961): L–Z. Paris: Fasquelle.

‹OAD› = EHRLICH, E.-FLEXNER, S. B.-CARRUTH, G.-HAWKINS, J. S., 1980. Oxford American Dictionary. NY: Avon.

‹OED› = SIMPSON, J. A.-WEINER, E. S. C. (ur.). 1989. The Oxford English Dictionary (sy. I–XX). Oxford: Clarendon Press.

‹P› = PERIČIĆ, V., 1985. Višejezični rečnik muzičkih termina. Beograd: SANU-Muzikološki institut (posebna izdanja, knj. DLXIIl, odelenje likovne i muzičke umetnosti, knj. 5).

‹POU› = POUSSEUR, H., 1970. »Eclaircissements techniques«. V: POUSSEUR, H., 1970. Fragments théoriques I sur la musique expérimentale. Etudes de sociologie de la musique. Bruxelles: Editions de l'Institut de Sociologie-Universite Libre de Bruxelles. 191–237.

‹RAN› = RANDEL, D. M. (ur.). 1986. The New Harvard Dictionary of Music. Cambridge, Mass.-Ldn: Belknap Press.

‹RIC› = SARTORI, C. (ur.). 1963–1964. Enciclopedia della musica. I. zv. (1963): A–C, II. zv. (1964): D–LEU, III. zv. (1964): LEV–REU, IV. zv. (1964): REV–Z. Milano: Ricordi.

‹RL› = EGGEBRECHT, H. H. (Hrsg.). 1967. Riemann Musiklexikon. Sachteil. Mainz: Schott.

‹ROS) = ROSTAND, C., 1970. Dictionnaire de la musique contemporaine. Paris: Larousse.

‹RUF› = RUF, W. (Hrsg.). 1991. Lexikon Musikinstrumente. Mannheim-Wien-Zürich: Meyers Lexikonyerlag.

‹SCH› = SCHAAL, R., 1969. Abkürzungen in der Musikterminologie. Wilhelmshayen: Heinrichshofen's Verlag.

‹SIM› = SIMEON, R., 1969. Enciklopedijski rječnik lingvistićkih naziva. Zagreb: MH. I. zv.: A–O, II. zv.: P–Z.

‹SLON› = SLONIMSKY, N., 19714. Music Since 1900. NY: Scribner.

‹SM› = SMITH, W. J., 1961. A Dicitionary of Musical Terms in Four Languages. Ldn: Hutchinson

‹SPR› = STAMBUK, A.-PERVAN, M.-PILKOVIC, M.-ROJE, V., 1991. Rječnik elektronike, englesko-hrvatski i hrvatsko-engleski. Split: Logos.

‹THO› = THOMAS, K., 19896. DuMont's kleines Sachwörterbuch zur Kunst des 20. Jahrhunderts. Köln: DuMont Buchverlag.

‹TLF› = (skupina avtorjev in sodelavcev). 1971–1992. Tresor de la langue française. SY. I–XV (nedokončano). Paris: CNRS-Gallimard.

‹V› = VINTON, J. (ur.). 1974. Dictionary of the 20th Century Music. Ldn: Thames and Hudson

‹VO› = VOGT, H., 19822. Neue Musik seit 1945. Stuttgart: Reclam.

‹WAH› = WAHRIG, D. (in drugi). 1968. Deutsches Wörterbuch. Gutersloh: Bertelsmann Lexikon-Verlag.

‹Z› = ZIMMERSCHIED, D. (Hrsg.). 1974. Perspektiven Neuer Musik. Material und didaktische Informationen. Mainz: Schott.

error: Content is protected !!