FORMULA

ANG: formula; NEM: Formel; FR: formule; IT: formula.

ET: Lat. formula = (dobesedno) lepa oblika, forma, zakon, določilo, formular, pomanjševalnica forme = oblika, forma, figura, obris (‹KLU›, 227).

D: 1) »Analogno funkciji kakšne matematične formule, ki vsebuje določena pravila za računanje …, glasbena formula vsebuje navodila za skladanje. Sicer je primerjava med matematično in glasbeno formulo pomanjkljiva zaradi tega, ker je matematična formula splošno veljavna, medtem ko je glasbena formula praviloma omejena samo na eno … delo enega skladatelja, kar vnaprej izključuje (možnost) … shematizma. Toda pojmovna analogija je po drugi strani upravičena glede na kompleksnost strukturnih določb, ki je značilna za oba pojma.« (BLUMRÖDER 1982a: 185)

2) »Naziv, ki ga Stockhausen uporablja za melodijo (ali manjše število melodij), iz katerih se dobi temeljno gradivo za skladbo. Takšne formule je uporabljal v vseh svojih glavnih delih od Mantre (1970) in v zgodnji skladbi Formel (1951).« (‹GR›, 77)

KM: F. se pri Stockhausenovi Mantri razteza, po BLUMRÖDER 1982a: 185 – op. 5, od 3. do 10. takta:

FORMULA: Stockhausen, Mantra, 1970.
Sam Stockhausen v STOCKHAUSEN 1978a: 154 jo opisuje tako: »Delo je v celoti nastalo iz tonske formule iz 13 tonov, ‘mantre’. Po prvih štirih akordih ta ‘mantra’ zazveni v zgornjem delu prvega klavirja. Sestavljena je iz štirih delov, ločena je s pavzami: od 13 tonov ima vsak različno značilnost, od katerih je vsaka merodajna za vsakega od velikih ciklov v delu: 1. pravilno repeticijo; 2. accent z odzvenom1; 3. ‘normalni’ ton; 4. hitrejše skupine s predtaktom; 5. ‘tremolo’; 6. akord; 7. accent z vnihavanjem2; 8. ‘kromatično’ povezovanje; 9. staccato; 10. nepravilno repeticijo (‘Morsejeva abeceda’); 11. trilček; 12. vnihavanje s sforzatom; 13. povezovanje z arpeggiom.«
O Stockhausenovi skladbi Formel, ki je omenjena v D 2, gl. BLUMRÖDER 1982a: 185 – op. 7, in ‹LARE›, 603. (V ‹LARE›, 603, je naveden f., vendar v pomenu, ki ni relevanten za terminologijo glasbe 20. stoletja.)
KR: Omenjanje »melodij (ali manjšega števila melodij)« v D 2 je povsem deplasirano.
V ‹M›, 554, se shematsko navaja prvih šest tonov iz f. za mantro kot njeno prvo polovico (t. 3–5), vendar se iz povsem nerazumljivih razlogov imenuje »procesna formula« (»Prozeßformel«).
Kot je razvidno iz D 1 in iz KM, bi bilo treba pojem uporabljati izključno v tistem pomenu, ki mu pripada v skladateljski teorji K. Stockhausena, čeprav je koristen kot zamenjava za motiv kot tradicionalni naziv, pri čemer ga ne smemo zamenjevati s celico.
GL: celica, skladba po formuli.
‹L›, 207
1 V izvirniku »Ausschwingakzent«.
2 V izvirniku »Einschwingakzent«.

Author

Dodaj odgovor