ANG: electric guitar; NEM: Elektrogitarre, E-Gitarre; FR: guitare électrique; IT: chitarra elettrica.
ET: Grš. ḗlektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); španska kitara, iz arab. quitara, iz grš. kithára = kitara, velika lira (‹KLU›, 268).
D: »(Naziv za) vsako kitaro, katere ♦zvok♦ se ne prenaša z resonance glasbila, tako kot pri akustični kitari, temveč se reproducira z zvočnikom, ki je z glasbilom povezan prek elektromagnetov in ojačevalca, prek katerega se zvok električno ojača …« (‹RUF›, 120)
KR: Četudi se D zdi logična in kompetentna, je v njej sporno navajanje »električnega«. V ‹GRI›, I, 651, v ‹GR6›, VI, 104, in v ‹RAN›, 280, se natačno omenja, da je e. k. »elektronsko amplificirana kitara«. Po razliki med »električnim« in »elektronskim«, ki se omenja v ‹EH›, 74 (gl. KM ♦električnih glasbenih instrumentov♦, ♦elektroakustičnih glasbenih instrumentov♦ in ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦), bi »električna amplifikacija« morala biti »elektronska amplifikacija«, vendar je pojem e. k. točen. V D bi bilo torej treba električno ojačanje ♦zvoka♦ v ojačevalniku zamenjati z elektronskim ojačevanjem, vendar je e. k. »električna« samo v tem delu prenosa zvoka, od zvočnika do ojačevalnika. Govorimo o nenavadni kombinaciji »električnega« in »elektronskega«. Razlika med »električnim klavirjem« in »elektronskim klavirjem«, na katero opozarja KM ♦električnega klavirja♦, je jasna in dopustna. In vendarle ne bo narobe uvrstiti e. k. tudi med ♦elektronske glasbene instrumente♦ (gl. konec KR ♦električnih glasbenih instrumetov♦, ♦elektroakustičnih glasbenih instrumentov♦ in ♦elektronskih glasbenih instrumetnov♦), čeprav se v ‹MELZ›, I, 516, uvršča med ♦elektroakustične instrumente♦ (gl. KR ♦elektroakustičnih glasbenih instrumentov♦), in v ‹BASS›, I, 546, v »polelektrične« (= »semielettrico«), kar je povsem nerazumljiva klasifikacijska oznaka.
GL: ♦elektronski glasbeni instrumenti♦
(BR), 44–45; ‹HI›, 141–142; ‹L›, 240; (LARE), 696; ‹M›, 45; (P), 75