SKLADANJE OD ZAČETKA

D: Naziv za značilnost tehnike skladanja v glasbi 20. stoletja, ki se zlasti kaže v dvanajsttonski tehniki in v serialni tehniki, pa tudi drugje, izvira pa iz nujnosti preurejanja gradiva kot sestavnega dela skladateljskega procesa.

KM: METZGER 1980: 140: ».glasba z začetka 20. stoletja ni več preurejena … V fazi t. i. proste atonalitete se je vse moralo usvarjati posamezno: zgradba, glasbeni jezik, skladba – in to vedno od začetka za vsako delo.« LIGETI 1960: 17: »Prišli smo do stanja, v katerem smo prisiljeni vsak trenutek oblikovati drugače od vseh tistih, ki so tu, vsak košček glasbe oblikovati tako, kot da bi o njem morali vse premišljevati od začetka, kot da zvokov nikoli ni bilo, kot da jih moramo šele ustvarili, da bi potem lahko z njimi ravnali.«

KR: Pojem zveni malce žurnalistično površno (čeprav so si ga – kot je razvidno iz KM – izmislili in uporabljali poznavalci), vendar zelo koristen za označevanje te pomembne značilnosti tehnike skladanja v glasbi 20. stoletja. Poleg primerov, omenjenih v KM, se moramo spomniti tudi drugih zvrsti s. od z., npr. pri aleatoriki in nedeterminaciji, da bi sklenili, da gre zares za nujen tehnični pojem tj. strokovno besedno.

GL: predurejanje gradiva.

‹GL›, 47–48

Author

Dodaj odgovor