NEOKLASICIZEM = (NOVOKLASICIZEM)

ANG: neoclassicism, neo-classicism; NEM: Neoklassizimus, Neo-klassizismus; FR: neoclassicisme, neoclassicisme; IT: neoclassicismo.

ET: Predpona neo- iz grš. néos = nov, prevaja se kot novo-; srednjelat. classicus = vzoren, primeren, iz lat. classicus = tisti, ki pripada rimskemu meščanskemu sloju, iz classis = razred, oddelek (‹KLU›, 374).

D: 1) »Pojem, ki se je pojavil konec 19. stoletja v književnosti in predvsem v poeziji kot nadaljevanje ‘romanske šole’ Jeana Moréasa. V povezavi z likovnimi umetnostmi označuje vrnitev k idealom grške antike. V 1. svetovni vojni je bil vpeljan v glasbeni slovar, kjer je označeval splošno vrnitev h klasicizmu 17. in 18. stoletja (od tod včasih uporaba pojma ♦neobarok♦). Kot reakcija na romantiko in harmonsko zasičenost predhodnega obdobja je bil neoklasicizem (nekakšna) moda, še posebej v krogu J. Cocteauja in skupine Les Six in vse do petdesetih let. Že konec 19. stoletja je M. Emmanuel skladal prvi dve Sonatini za klavir; leta 1905 je M. Ravel skladal (sonato), kateri je med letoma 1914 in 1917 sledil Couperinov grob, Prokofjev pa je leta 1917 skladal Klasično simfonijo. I. Stravinski … je zaznamoval neoklasicistično tradicijo od Pulcinelle (1919, po Pergolesiu) do Življenja razuzdanca (1948–51), navdahnjen z Bachom v Pihalnem oktetu (1923) ali v Klavirskem koncertu (1922–24), J. Stamicem v Simfoniji in C (1940) in G. F. Handlom v Oedipus Rexu (1927). Za neoklasiciste veljajo tudi A. Roussel (Suita za klavir, 1910), P. Hindemith, D. Milhaud in F. Poulenc, tudi A. Schönberg v Serenadi, op. 24, ali v Suitah, op. 25 in 29, ter A. Berg v Violinskem koncertu (1935). Tudi scarlatizem M. de Falle razkriva neoklasicistično estetiko. V širšem smislu je neoklasicizem estetska težnja, v katero lahko umestimo Mendelssohnovo vrnitev k Bachu, Brahmsov konzervativizem – glede na Liszta in Wagnerja – ali pa Regerju in Busoniju.« (‹HO›, 657)

2) »Pri uvrščanju mnogih Schönbergovih skladb, nastalih med letoma 1920 in 1930, v neoklasicizem morda obstaja malo nezavedne ironije. Schönberg sam je ostro nasprotoval gibanju: njegova … kantata Novi klasicizem (1925) se posmehuje ‘majhnemu Modernskemu’ (Der kleine Modernsky), ker hoče nositi ­lasuljo očka Bacha. Njegova Suita za klavir vsebuje naslove baročnih plesov (gavota, musetta itn.), Pihalni kvintet in Ill. godalni kvartet pa oživljata štiristavčno simfonično obliko … Morda bi trdil, da so nauki starih mojstrov vedno pomembni in je bila tako njegova (skladateljska) praksa preprosto klasična, ne novoklasična.« (‹GR›, 127)

3) »Leta 1920 je Ferruccio Busoni razglasil svoj ideal ‘mlade klasičnosti’ in ga definiral kot ‘obvladovanje, izpraševanje in uporaba celotnega nasledstva predhodnih ♦eksperimentov♦: izkoriščanje in njihovo vnašanje v lepe, čvrste oblike’. To ne pomeni, da ta formulacija predstavlja program neoklasicizma, čeprav bi lahko – glede na čas, ko je bila objavljena – to trdili. V nečem pa se Busoni in neoklasicizem vendarle ujemata: v prizadevanju, da se znova doseže ‘klasična’ uravnoteženost oblike in substance … Neoklasicizem v glavnem teži k ♦Novi glasbi♦.« (‹H›, 27)

4) »Dokaz (nasprotovanju ukinjanja ♦tonalitete♦) je bila restavracija in pogled v preteklost, priklanjanje ♦neoklasicizmu♦ in neobaroku, pri čemer je drugi (s Hindemithom) bolj pomemben za Nemčijo, prvi pa je (v glavnem s Stravinskim) dosegel svetovni ugled.« (‹G›, 24)

5) »Razočaranje nad dotedanjimi ideali in soočanje individuuma z grobo stvarnostjo je pomenilo enako odvzemanje prepričljivosti tako subjektivnim čustvenim izlivom romantike in ♦ekspresionizma♦ kakor tudi rafinirani pitoresknosti ♦impresionizma♦. Nova, antiromantična estetika, t. i. ♦Nova stvarnost♦ (iz NEM ♦Neue Sachlichkeit♦), zastopa trezno, zadržano, ‘apolonsko’ umetnost, vstajenje klasičnih idealov … Naklonjenost polifoniji, ki pogosto zavira harmonski moment, se opira na kompozicijske postopke baroka (♦neobarok♦) in starejših obdobij (renesansa, gotika).« (‹MELZ›, II, 670)

6) »Neoklasicizem ima širše implikacije, kot se včasih domneva, saj je del splošnega ukvarjanja s preteklostjo v 20. stoletju.« (‹IM›, 263)

7) »Vzklik ‘Nazaj k Bachu!’ se je širil po vsej Evropi. Temu so dodali parolo ♦nove preprostosti♦. Glede na to, da se naprej ni več dalo, so se glasbeni okusi z intelektualno racionalizacijo obrnili za 180⁰ proti preteklosti.« (‹SLON›, 1470)

KM: Pripona -izem navadno razume naziv za slog, obdobje ipd. […] Glede na osnovo je v n. treba opozoriti na naslednje:

V ‹RL›, 463, se pomen »klasicizma« razlaga takole: »Klasicizem označuje oblikovno opiranje del ali smeri v umetnosti na klasične vzore … Klasicistični v najširšem smislu se imenujejo vsi umetniški izrazi na zahodu, vključno z renesanso, ki je bila neposredno pod vplivom klasične antike … Pojem se v ožjem glasbeno-zgodovinskem smislu povezuje z učenci Dunajske šole, pretežno na področju instrumentalnih skladb, ter z idejami Schuberta in Mendelssohna. Toda v klasičnosti ne smemo obsojati golega posnemanja in epigonstva, saj je umetnost skladanja v 19. stoletju izhajala iz predklasike in klasike, z vnovičnim odkritjem Bacha in Palestrine pa so se začeli opirati na pretekle sloge, ki so obstajali precej pred dunajskimi klasiki, npr. pri Brahmsu, Regerju, Busoniju, Hindemithu … Pariška skupina v krogu Stravinskega, Les Six in Cocteauja je za svoj poseg v glasbo 18. stoletja izbrala naziv neoklasicizem.« V nasprotju s »klasiko« (seveda, če izvzamemo dunajsko klasiko) »klasicizem« vsebuje jasnejšo težnjo – najbrž zaradi pripone »-izem« – po oznaki sloga, obdobja.

Nasprotno se v ‹RL›, 462, o »klasiki« razpravlja takole: »Pojem klasičnega v sebi združuje normativni in zgodovinski pomen. Po eni strani označuje tisto, kar je popolno, kar velja za vzor, po drugi strani pa kategorijo sloga, ki ji ni treba dodajati misli o nadzgodovinski vrednosti. Tako se v umetnosti klasika (kot oznaka) uporablja tudi za posamezna dela, posamezne mojstre (klasike) in za celotna obdobja.« (Gl. tudi ‹MELZ›, II, 327–329, kjer se, žal, kot tudi v ‹P›, 134, 202, mešata pojma »klasika« in »klasicizem«, kar je seveda popolnoma zgrešeno, saj v drugih jezikih – razen v NEM – ni mogoče vzpostaviti takšnega pomenskega razlikovanja – prim. ‹BASS›, I, 571–581; ‹GR6›, IV, 449–454; ‹LARE›, 326–327; ‹MI›, I, 555; ‹RIC›, I, 489–490).

O n. v književnosti in likovni umetnosti, kar se omenja v D 1, gl. BANDUR 1994: 2–3.

O Busonijevem deležu pri profiliranju pojma, kar se omenja v D 3, gl. BUSONI 1956: 35–36, kjer se, poleg »mlade klasičnosti« (= »junge Klassizität«), omenja tudi »nova klasičnost« (= »neue Klassizität«); o razlogu, zaradi katerega je Busoni uporabljal »klasičnost« in ne »klasicizem«, gl. BANDUR 1994: 11; v BANDUR 1994: 11 je navedeno tudi Busonijevo podcenjevanje pojma »nova klasičnost«.

KR: Ločitev pripone od osnove ni potrebna, čeprav je pogosta v tujih jezikih. V slovenščini je to povsem nepotrebno.

D zahtevajo naslednje komentarje:

a) D 1 je vseobsegajoča in posebej pomembna. Zato je postavljena na prvo mesto. Napačno se omenja »vrnitev h klasicizmu 17. in 18. stoletja«. »Klasicizem« je tu treba zamenjati s »klasiko« (v normativnem, ne v zgodovinskem smislu) in je takoj vse jasno (gl. razpravo o razliki med »klasicizmom« in »klasiko« v KM). Del, v katerem se Schönberg in Berg uvrščata v n., je tudi na določen način vprašljiv in polemično intoniran. (Ali morda sodi Bergov Violinski koncert v n. po tonalitetnih recidivih v ♦strukturi♦ njegove ♦dvanajsttonske vrste♦?)

b) D 2 komentira del D 1, ki se nanaša na uvrščanje Schönberga v n. Argumenti, ki se nanašajo na formalne modele, niso napačni (gl. o tem tudi ‹GL›, 72–73), pač pa je bil Schönbergov odnos do obnovitve (restitucije) ♦tonalitete♦ v tem obdobju (torej med letoma 1920 in 1930) tako negativen, da je uvrščanje njegovih navedenih opusov v n. zares »nezavedna ironija«. Zavestna ironija pa ni nasprotovanje Stravinskega Schönbergu po merilu regresa oziroma progresa, kar je kot model razmišljanja opisano v ADORNO 1972, vsaj ne brez negativnih posledic, na katere se v D 2 poskuša posredno opozoriti.

c) D 3 jasno opozarja na vsekakor pomemben Busonijev prispevek k n. kot duhovnemu gibanju. Z njegovim zavzemanjem se je n. kot gibanje razširil tudi izven FR-območja oz. je končno postal »svetoven«, kakor se omenja v D4.

d) D 4 primerja in razlikuje n. in ♦neobarok♦ (gl. o tem KR ♦neobaroka♦).

e) Nerazumljivo je, zakaj se v D 5 omenja ♦Neue Sachlichkeit♦, če je pomen tega pojma v povezavi z glasbo tako problematičen (gl. KR ♦Neue Sachlichkeit♦), n. ima tako ali tako vse značilnosti, ki se tu pripisujejo k ♦Neue Sachlichkeit♦. Prav tako se ♦neobarok♦ omenja kot podvrsta n. Velik problem je določiti, kaj bi lahko pomenila »glasbena gotika«.

f) V D 6 se nevarno predlaga preširoko posplošen pojem, kar vodi do izgube funkcije oznake obdobja in/ali sloga.

g) ♦Nova preprostost♦ v povezavi z n. v D 7 je prazna izmišljotina avtorja D (gl. tudi D 1 in KR ♦nove preprostosti♦).

V ‹M›, 532, se n. razlaga kot »vrsta nove klasike«, kar je glede na razliko med »klasiko« in »klasicizmom« povsem napačno. Čeprav je tisto, k čemur skladatelji n. stremijo (v ožjem smislu, torej na eni strani Stravinski in skupina Les Six, na drugi pa Busoni – vsi iz dvajsetih let tega stoletja), »klasika« v normativnem in »klasika« v zgodovinskem smislu, je osnova »klasicizem« v n. le upravičena, saj se z njo, kot je razvidno iz razprave o razliki med »klasiko« in »klasicizmom« v KM, označuje »opiranje na klasične vzore« v normativnem smislu na splošno, ne glede na obdobje (tj. na zgodovinski smisel »klasike«). S tem se (temeljito) odpre vprašanje o smislu pojma ♦neobarok♦, ker dobesedno razume povratek (restitucijo) obdobja. ♦Neobarok♦ je lahko (omejena – gl. D 4) podvrsta ♦neoklasicizma♦ ali nasprotje neuporabnemu pojmu »novoklasika« (o različnih pojmih, ki bi morali zamenjati n., gl. BANDUR 1994: 8–9,11–12).

Pojem je najprej uporaben za označevanje restitutivnih gibanj v dvajsetih in tridesetih letih. Z njegovim raztezanjem na celotno 20. stoletje (v smislu D 6 in 7) je treba biti zelo pozoren.

Opozoriti je treba (četudi to neposredno ne zadeva n.) na razliko v pomenu pridevnikov »klasičen« in »klasični«: »Klasičen« (tudi v kolokvialnem smislu) pomeni skoraj enako kot »navaden«, v smislu tehničnega pojma in/ali strokovne besede pa označuje, kar je »normativno« (gl. KM), v vrednostnem smislu nadčasovno, izvenčasovno, torej nasprotno »modernemu«. V nasprotju s tem se »klasični« nanaša na »klasiko« v »zgodovinskem pomenu« (gl. KM), kadar je treba »klasiko« razumeti kot oznako dobe Haydna, Mozarta in (zgodnjega) Beethovna (dunajska klasika), sicer izgubi dimenzijo ožjega in funkcionalnejšega »zgodovinskega pomena«. Na te podrobnosti v razliki med »klasičen« in »klasični« je koristno opozoriti, ker se je sicer oblikoslovno v svetovnih jezikih ne da poudariti.

GL: ♦neue Sachlichkeit♦ = (nova stvarnost), ♦nova preprostost♦ = (neue Einfachheit) (predvsem D 1), ♦pandiatonika♦.

PRIM: ♦neobarok♦.

‹APE›, 189–190; ‹BASS›, Ill, 320–321; ‹BKR›, 11, 301; ‹BOSS›, 94–98; ‹FR›, 57; ‹GR6›, XIII, 104–105 = kot pridevnik »neo-classical«; ‹JON›, 182–185; ‹LARE›, 1086; ‹MI›, Ill, 281–282; ‹RAN›, 535 = pridevnik »neoclassical«; ‹RIC›, Ill, 265; ‹V›, 508