KLASTER = ♦CLUSTER♦ = ♦(TONSKI) GROZD♦

AN: cluster, note cluster, tone-cluster, tone cluster; NEM: Cluster, Tonballung, Tontraube; FR: cluster, grappe de sons (‹ROS›, 61), grappe sonore (‹HO›, 432); IT: cluster, gruppo di suoni/note.

ET: ANG cluster = grozd, kup, roj, skupek; skrajšano iz tone-cluster = grozd, skupek tonov.

D: 1) »… Da bi lahko razlikovali skupine (tonov), zgrajenih iz sekund, od tistih, zgrajenih s tercami in kvintami, bomo na tem mestu (prve) imenovali klastri.1 Klastri so torej akordi, sestavljeni iz velikih in malih sekund, ki se … lahko izvajajo iz višjih parcialov in so glede na to zvočno utemeljeni. Pri ustvarjanju klastrov iz sekund … obstaja velika podobnost z ustvarjanjem (klastra iz terc), (ker) se velike in male sekunde uporabljajo kot velike in male terce … Tako imamo za navadne trozvoke naslednjo formulo: … velika terca z malo terco zgoraj; … mala terca z veliko terco zgoraj; … dve mali terci; … dve veliki terci. Ta formula se lahko prenese v sestav s sekundami, tako da pridemo do točnih ustreznic: (1) velika sekunda z malo zgoraj daje, od c, klaster c, d, es; (2) mala sekunda z veliko zgoraj – c, des, es; (3) dve mali sekundi – c, des, eses; (4) dve veliki sekundi – c, d, e. Ti štirje trozvoki so temelj vseh večjih klastrov … Značilna je kvaliteta harmonije, možnost premikanja znotraj zunanjih tonov; tj. v spremembah harmonije se notranji glasovi navadno pomikajo znotraj zunanjih meja tonov predhodnega akorda. Vendar, če je lestvica omejena na polstopinjske intervale, očitno ni mogoče pomikati tonov znotraj zunanjih meja kromatičnega klastra, razen z zamenjavo glasu. Klaster je treba obravnavati kot posamezno enoto, tako kot se obravnava posamezen ton …« (COWELL 1969: 116–118, 121)

2) » Ko v kakšnem odlomku prevladujejo akordi s sekundami, ki so sestavljeni pretež­no brez možnosti obratov, tako da je večina glasov oddaljena za sekundo, se ti akordi imenujejo klastri. To niso pravi sekundni akordi, delno tudi zaradi svojega doslednega (ozkega – op. N. G.) položaja, predvsem pa zaradi pomanjkanja notranjega pomika glasov.« (PERSICHETTI 1961: 126)

3) »Čeprav je klaster, morfološko gledano, akord, je njegov zven po kvaliteti drugačen. Zaradi maksimalno gostega razporeda svojih tonov, med katerimi vsak poraja tudi vrsto alikvotnih tonov, ki še bolj povečujejo gostoto, klaster dojemamo kot kompakten tonski amalgam, v katerem se izgubljajo eksaktne tonske višine, ostane pa samo percepcija registra: globoko-srednje-visoko oz. nižje-višje. Zato klaster prinaša novo zvočno kvaliteto – specifično barvo, ki je na meji šuma. Tudi t. i. beli šum lahko predočimo kot klaster maksimalnega obsega.« (‹MELZ›, I, 340)

4) »Širina in gostota se lahko menjujeta z dodajanjem in odvzemanjem elementov. Klaster kot zvok lahko stoji ali drsi … Pri mešanih vokalih in istrumentalnih ansamblih lahko ima ‘notranji del’ klastra, njegova zvočnost2 pomembno vlogo že glede na to, v kolikšni meri se posamezne skupine izvajalcev dinamično izpostavljajo ali prikrivajo, glede na to, da splošni (zvok) miruje.« (‹G›, 51)

5) »(Naziv za) akord ali zvok, ki vsebuje dva ali več intervalov male sekunde ali manj.« (‹CP1›, 238)

6) »(Naziv za) kompleksen akord, v katerem imajo notranji glasovi majhne vrednosti, ker bolj pripomorejo h kompletni množici.« (‹CP2›,341)

KM: Oba načina zapisa v izvirni ANG-obliki, z in brez vezaja, sta enakovredna, četudi je Cowell v COWELL 1969 naziv vedno pisal z vezajem. V ‹HI›, 99, se pojavlja naziv »note cluster«, ki se sicer ni pojavil nikjer drugje, vendar je možno, glede na to, da je v ameriški ANG »note« sopomenka tona. (‹IM›, 389). Samo v ‹M›, 551, se pojavlja oblika »tonecluster«. V‹L›, 391, in v ‹P›, 135, se pojavlja vrsta pojmov v NEM, FR, IT, ki so redki, saj je c. zares internacionalni naziv.

FR-pojmi, ki odstopajo od ANG-izvirnika, so neobičajni, ker spominjajo na Messiaenove »grappes d’accords« (gl. MESSIAEN 1944: 45), ki nikakor niso c. (prim. npr. resonančni akord).

KR: D prikazujejo številne možnosti določanja pomenov pojma, vendar tudi številne probleme, na katere pri tem naletimo, četudi govorimo o enem od temeljnih pojmov v terminologiji glasbe 20. stoletja, ki najbolje zamenjuje akord. Zato je omenjanje akorda v vseh D (razen v D 1, ki jo bomo posebej komentirali) nepotrebno, saj, kljub vsemu, obstajajo tudi drugi pojmi (agregat, vertikalna zvočnost, zvočnost), ki so lahko bolj podobni k. kot akordu.

a) V D 1 se naziv omenja in razlaga prvič (rokopis COWELL 1969, v katerem je drugo podpoglavje v III. poglavju posvečeno izključno k., dokončano 1919, vendar je sam Cowell tudi prej uporabljal k. v svoji glasbi, že leta 1912 v svoji klavirski skladbi The Tides of Manaunaun – ‹GR›, 51). Cowell očitno želi svojo zamisel kar se da dobro opisati v primerjavi s tradicionlanimi vertikalnimi sklopi, zato se nenehno omenja akord, prav tako kot k. – podobno Schönbergovi argumentaciji za ukinjanje razlik med konsonancami in disonancami v zvezi z emancipacijo disonance – nastane kot »zvokovno utemeljen«, izpeljan iz višjih parcialnih tonov, kar je sicer mogoče, vendar nič ne pomeni (gl. KR emacipacije disonance). Zanimivo je slediti njegovemu prizadevanju, da dokaže »naravnost« k. tako v razmerju do tradicionalnega akorda kakor tudi glede na njegovo utemeljenost v akustiki, dokler ne prizna, da harmonija v k. ne funkcionira več, ker je njegova osnova nehierarhizirana kromatična lestvica (gl. KM celostopinjske lestvice). Nato nujno pride do epohalnega sklepa, da je treba k. v celoti, kakršenkoli že je, obravnavati kot pred tem, v preteklosti, ton.

b) D 2 je, po ‹JON›, 46, »edina od jasnejših definicij klastra«, s čimer bi se lahko strinjali samo glede potrjene razlike med k. in sekundarnim akordom, ki je tako ali tako očitna.

c) D 3 je vsekakor najboljša, saj opozarja na številne lastnosti k., ki se nadalje odražajo v različnih načinih uporabe k. v glasbi 20. stoletja, predvsem v izgubljanju razpoznavnosti njegovih konstruktivnih elementov v teksturnih približkih čisto drugih kvalitet.

V ‹DIB›, 320, se na to lastnost k. opozarja s sklicevanjem na Cowellovo nihanje pri opredelitvi k. kot akorda in k. kot »samostojne enote«, torej tona (prim. D 1 in t. a v KR): »V določenih primerih je cluster lahko akord …, drugič samo ton. Nič jasneje ne pojasni, kako se harmonični fenomen pretvarja v barvo …« Beli šum kot k. je možen ob domnevi, da je k. sestavljen iz intervalov, ki so (veliko) manjši od (temperirane) male sekunde, o čemer se na tem mestu površno govori v D 5 (gl. spodaj t. e). Vendar bi bilo »alikvotne tone« bolje zamenjati s »parcialnimi toni« (gl. KR alikvota, alikvotnih tonov).

d) V D 4 se opisujejo postopki, s katerimi k. dobiva svoje »notranje življenje«, tako da je ta le nadaljevanje D 3 (podrobneje o tem gl. KAGEL 1959).

e) D 5 in 6 je treba analizirati v celoti, saj imata istega avtorja, četudi izhajata iz dveh različnih viroGL: medtem ko se lahko D 6 očita raba akorda, je D 5 le delno površna (gl. BLUMRÖDER 1981a: 8), ker se intervali, manjši od male sekunde, torej mikrointervali, resnično uporabljajo pri skladanju klastrov. V primeru Žalne glasbe za žrtvami Hirošime Pendereckega, ki v KR prinaša skladanje klastrov, se jasno vidi, da so v tradicionalnem črtovju vpisani toni, s katerimi se sklada k., med njimi pa niso intervali male sekunde, ampak četrtstopinjski.

GL: agregat (D 1), akord, diatonični klaster, gostota, sprememba gostote, stopnje gostote, harmonični klaster, kromatični klaster, poliklaster, sekundni akord, skladanje klastra = (Clusterkomposition), skladba iz klastrov = (Clusterkomposition), glasba iz grozdov statistična glasba, tekstura, vertikalna zvočnost, zvočnost.

‹APE›, 304–305; ‹BASS›, I, 607; ‹BKR›, I, 260; ‹BOSS›, 27–28; ‹CAN›, 125; ‹DIB›, 319–320; ‹EH›, 49; ‹FR›, 93–94; ‹GR6›IV, 504; ‹HI›, 99; ‹HK›, 82; ‹KN›, 50; ‹LARE›, 344; ‹RAN›, 863; ‹RL›, 177; ‹SLON›, 1948; ‹V›,143; ‹VO›,123–124

1 V izvirniku najdemo: »tone-clusters«. V Pojmovniku se vse razširjene oblike ANG-pojma prevajajo kot »klaster«, mogoče bi bilo tudi kot (tonski) »grozd«, saj med njimi ni pomenskih razlik. Tudi sicer se skrajšana oblika uporablja pogosteje od razširjene, ki je svojevrstna tavtologija.

2 V izvirniku najdemo »Sonorität«, kar je resnično »zvočnost«, vendar ne v smislu D zvočnosti, po kateri je tehnični naziv oz. strokovna beseda, in ne opisna metafora (gl. tudi KR zvočnosti).

Dodaj odgovor

error: Content is protected !!