NEOMODALITETA = (NOVOMODALITETA)

ANG: neo-modality; NEM: Neomodalitat; FR: neomodalite; IT: neomodalita, neomodalismo (gl. KM).

ET: Predpona neo- iz grš. néos = nov, prevaja se kot novo-; modaliteta.

D: »(Naziv za) uporabo modusnih lestvic (tj. modusov – op. N. G.) in harmonij v sodobnem glasbenem delu. Skladatelji, kot so B. Bartók (ki je preučeval modusno folklorno glasbo1 Madžarske, Romunije in Transilvanije ter to gradivo vključil v lastna dela, npr. v Mikrokozmos), J. Sibelius (IV. simfonija), A. Copland (Violinska sonata), R. Harris (Ameriške balade) in R. Thompson (I. godalni kvartet), so znova obdelovali zmogljivost modusne strukture, da bi dobili zvokovno različnost, ki je ne ovirajo kakšne omejitve diatonskih durovih in molovih lestvic. Tudi rock glasbeniki učinkovito uporabljajo modusne melodije in harmonske progresije. Pogosto uporabljajo paralelne modusne harmonske obrazce in se izogibajo tradicionalnemu prizvoku avtentične kadence z uporabo frigijske kadence in znižanjem VII. stopnje (vodilni ton).« (‹FR›, 57)

KM: N. – kot je razbrati iz D – predvideva tudi določeno oživljanje srednjeveških modusov, ne le uporabo novih lestvičnih sistemov, ki nimajo zveze z dur-molovo tonaliteto. (O uporabi teh modusov v glasbi 20. stoletja gl. VINCENT 1974.) Zanimiva je n. pri Bartóku: po eni strani je znano njegovo stališče, po katerem mu je študij folklore omogočil, da se osvobodi vladavine dur-molove tonalitete (SZABOLCSI 1972: 94), po drugi strani se drugi pomen modalitete po D 1 nanaša na neevropske tonske sisteme. Pri Bartóku bi torej n. lahko imela svoj polni pomen.

V ‹RIC›, Ill, 265–266, je pridevnik »neomodale« povezan z glasbo, ki temelji na lestvicah, drugačnih od dur-molove tonalitetne lestvice, čeprav je, prav tako v ‹RIC›, Ill, 190, 192, peti pomen modusa omejen prav na dur-molovo tonalitetno lestvico (prim. KR modusa).

V ‹BASS›, Ill, 321, je »neomodalnost« (= »neomodalismo«) definirana kot »pojem, (ki se) v evoluciji glasbenega jezika … nanaša na interes za staro modaliteto, ki so jo gojili mnogi glasbeniki v drugi polovici 19. stoletja. Takšno stališče se kaže v uporabi gregorijanskih modusov in v izdelavi novih … modusov, navdihnjenih z zunajevropsko glasbo«. Pojem je problematičen ne samo pomensko, temveč tudi oblikovno glede na pripono -izem, ki naj bi označevala slog […]. Prim. tudi pojem »polimodalizem« (= »polimodalismo«) iz istega vira (‹BASS›, Ill, 679) oz. razpravo o njem v KM polimodalitete .

KR: Če n., kakor modaliteto, štejemo za nov »skupni naziv« za sistem kateregakoli modusa (gl. D 1 in KR modalitete), je pojem n. nesmiseln. Ampak boljšega ni!

V prevodu D je uporabljena pridevniška oblika »modusni«, ne »modalni« (gl. KM modalnosti in KR modusa).

GL: modaliteta, modus.

PRIM: (neomodalitetnost) = (neomodalnost), polimodaliteta.

‹APE›, 190: ‹GR6›, XIII, 107 = kot pridevnik »neo-modal«; ‹HO›, 619–620; ‹SLON›, 1471

1 V izvirniku se omenja »folk music«. Gl. KR folka, folk glasbe, folk stila.

Dodaj odgovor

error: Content is protected !!