ELEKTRONSKA GLASBA

ANG: electronic music; NEM: elektronische Musik; FR: musique electronique; IT: musica elettronica. ET: Grš. lektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); iz ANG electron (zloženka iz electric = električni in ion = delec, nabit z elektriko) = negativno nabit osnovni delec (‹KLU›, 174).

D: 1) »V nasprotju s konkretno glasbo, ki temelji na obstoječem zvočnem gradivu, se elektronska glasba pojmuje predvsem kot sredstvo za proizvajanje obsežne palete zvokov, ki ne posnemajo ne naravnih zvokov ne zvokov tradicionalnih glasbil.« (‹BOSS›, 44–47)

2) »Elektronska glasba bi se natančneje morala imenovati ‘glasba iz elektronsko proizvedenih zvokov‘. S tem bi se pravzaprav jasno poudarilo, da ne govorimo – kot doslej – o glasbi z instrumentalnimi ali vokalnimi zvoki, temveč o glasbi, v kateri se uporabljajo elektronske naprave za proizvajanje zvokov.« (‹DIB›, 322)

3) »Elektronska glasba se od drugih razlikuje po tem, da njene skladbe, shranjene na traku, ne potrebujejo nobenega posredovanja interpreta … Skladatelj ne piše več za glasbila …, temveč na traku uresničuje glasbo za zvočnike.« (‹EH›, 76–77)

4) »(Naziv za glasbo), ki je v celoti ali delno rezultat elektronske tvorbe, obdelave in reprodukcije zvoka.« (‹FR›, 26)

5) »(Naziv za) glasbo, ki za izvajanje potrebuje elektronska sredstva. Pojem se pogosto omejuje na glasbo za trak, drugo pa je živa elektronska glasba ali glasba za elektronske glasbene instrumente; druga raba (pojma) se navezuje na glasbo za trak, ki se ustvarja brez naravnih zvokov (Stockhausen in Eimert sta v zgodnjih petdesetih letih uporabljala naziv ‘elektronische Musik’, da bi svoja dela razlikovala od konkretne glasbe .) … Telharmonij, ki ga je leta 1906 izumil Thadeus Cahill …, se po navadi uvršča med predhodnike elektronske glasbe, ker je to prvo glasbilo, ki je ustvarjalo glasbo z elektronskimi sredstvi. Pravi elektronski (glasbeni) instrumenti se niso pojavili do tridesetih let.« (‹GR›, 69)

6) »(Naziv za glasbo), ki se je razvila okrog leta 1950 in ki uporablja postopke, ki so povsem različni od tradicionalnih predstav o glasbi, postopke skladanja … elektronsko proizvedenih zvokov in šumov (generatorji) po režiji zvoka, ki jo narekuje skladatelj ali … računalnik (računalniška glasba) (in ki se) shranjuje na traku (glasba za trak). Elektronska glasba se fiksira v eksperimentalnem studiu pod nadzorom skladatelja brez interpreta v … ‘avtonomni’ formi na traku, da bi se reproducirala prek zvočnikov ali se izvajala pod skladateljevo režijo zvoka … v koncertni dvorani (kot živa elektronska glasba).« (‹HI›, 142)

7) »(Naziv za) glasbo, v kateri se različne glasbene ideje snemajo na trak in nato reproducirajo po elektroakustični poti … Čeprav se elektronski (glasbeni) instrumenti lahko uporabljajo skupaj s tradicionalnimi, kot npr. Martenotovi valovi v Messiaenovi Turangalili, takšna uporaba elektronskih (glasbenih) instrumentov ne gre v pravo elektronsko glasbo … Izvirno se elektronska glasba nanaša samo na glasbo, ki se proizvaja z elektronskimi sredstvi, kot so sintetizator in obročni modulator, v nasprotju s konkretno glasbo, v kateri se zvoki proizvajajo bodisi s konvencionalnimi glasbili bodisi z naravnimi šumi, npr. z uličnim hrupom.« (‹IM›, 112)

8) »Naziv, ki se je pojavil okoli leta 1950 v zvezi s kölnskim Studiem za elektronsko glasbo (Herbert Eimert, Karlheinz Stockhausen in drugi) in ki označuje glasbo, ki je sestavljena izključno iz nihajev, proizvedenih z elektronskimi generatorji, pri čemer se (tako proizveden) nihaj lahko obdeluje z različnimi postopki (s filtri, z obročnimi modulatorji … itn.). V širšem smislu se elektronska imenuje tudi tista glasba, ki nastaja po mehanični poti (električna kitara, Hammondove orgle, clavinet itn.), ali pa se amplificira in obdeluje elektroakustično. Zaradi jasnosti v tem drugem primeru se priporoča, da se govori o elektronsko amplificirani glasbi, medtem ko je kombinacijo električno amplificirane in prave elektronske glasbe priporočeno imenovati polelektronska.« (‹KN›,66)

9) »Z elektronsko glasbo razumemo ne samo elektronsko amplificirano mehanično glasbo, ampak tudi elektronsko proizvedene zvoke, skladbe.« (‹M›, 555)

10) »(Naziv za) glasbo, ki se komponira z zvoki, proizvedenimi z elektronskim postopkom … Pojavu elektronske glasbe je neposredno predhodilo delo … Pierra Schaefferja … Tri leta kasneje … J. Cage … prav tako ustvarja glasbo za magnetofonski trak, t. i. tape music .., in za izhodiščno zvočno gradivo vzame zvoke različnega porekla, tudi gradivo, izvedeno na tradicionalnih instrumentih. Vendar sta prvo skladbo, pri kateri je prvotno zvočno gradivo proizvedeno z elektroakustičnimi aparaturami, ustvarila H. Eimert in R. Beyer in jo prikazala leta 1951 na tečajih za novo glasbo v Darmstadtu.« (‹MELZ›, I, 517)

11) »Elektronska glasba se je prikazala svetu 5. avgusta 1920, ko je ruski inženir in čelist Leon Teremin demonstriral svoj tereminovox na Moskovskem tehnološkem inštitutu … « (‹SLON›, 1444)

12–A) »V zadnjih letih (besedilo je nastalo leta 1964 – op. N. G.) … se vse manj govori o konkretni glasbi, tako da se vsa glasba, ki obstaja na magnetofonskih trakih in ki nastaja z elektronskim proizvajanjem in obdelavo zvoka in ki se lahko sliši samo prek zvočnikov, imenuje elektronska glasba.« (STOCKHAUSEN 1971a: 242)

12–B) »Musique concrète, elektronische Musik in tape music se sedaj (tj. leta 1968 – op. N. G.) uvrščajo pod skupni naziv ‘elektronska glasba’.« (CROSS 1968: 33)

KR: Raznolikost D je povsem neobičajna, ne samo glede tega, da se naziv različno definira, ampak tudi glede tega, kako se k njemu pristopa. (Enako raznolikost se lahko opazi v temeljiti obdelavi pojma v STROH 1972):

a) D 1 je točna, vendar presplošna. Ker izhaja s FR-govornega območja, je normalno, da vztraja pri razliki med e. g. in konkretno glasbo (ki se je na FR-govornem območju poskušala zaobiti s pojmom, kakršen je elektroakustična glasba; gl. KR elektroakustične glasbe; tudi KM konkretne glasbe). (V ‹BOSS›, 43–44, 47–49, se poleg e. g. obdelujeta elektroakustična glasba in živa elektronska glasba.)

b) D 2, ki izhaja iz vira z veliko pretenzijo po maksimalni kompetenci, sugerira povsem nepomembne stvari, ki so same po sebi razumljive.

c) V D 3, ki izhaja iz najkompetentnejšega vira, so poudarjene predvsem lastnosti e. g., ki jih zagotovo ni treba niti omenjati. V nadaljevanju D se to resda kompenzira. (V ‹EH›, 351–352, se posebej obdelujejo tudi terminološki problemi e. g., tako da lahko na tem mestu najdemo komentarje o pojmih – kot je npr. avtentična glasba; gl. KR avtentične glasbe –, ki so bili ponujeni namesto e. g., vendar so tudi že pozabljeni.)

d) D 4 je povsem zmedena: kakšno zvezo ima z e. g. »reprodukcija zvoka« (razen če se misli na e. g. kot na glasbo za trak, kot je omenjeno v D 3 in D 5)? Poleg tega, kaj pomeni »v celoti ali delno«?

e) D 5, ki izhaja iz tako pretencioznega vira, ponuja toliko pomenov (in to s konkretnimi pojmovnimi sugestijami), da se resnično postavlja vprašanje, ali niso tudi drugi sugerirani pojmi pravzaprav sopomenke: 1) Najprej »izvajanje« (= »playing«) e. g. ne zahteva »elektronskih sredstev« (= »electronic means«), temveč elektroakustična sredstva (v pomenu, v katerem se elektroakustika definira v ‹FR›, 25; gl. KR elektroakustične glasbe), npr. ojačevalnik in zvočnike. 2) Živa elektronska glasba se – ne brez razloga – tudi po obliki in pomenu razlikuje od e. g. 3) Elektronski glasbeni instrumenti praviloma nimajo nikakršne zveze z e. g. (razen, pogojno, sintetizator, na katerem se – na nekaj različicah – lahko tudi »igra«), zato je iskanje korenin e. g. npr. v telharmoniju ali tereminovoxu (gl. D 11), ki sta ustvarjala glasbo z električnimi in ne z elektronskimi sredstvi, povsem deplasirano (gl. ‹EH›, 74, kjer se opozarja na razliko med »električnim« in »elektronskim«, tudi KM električnih glasbenih instrumentov, elektroakustičnih glasbenih instrumentov in elektronskih glasbenih instrumentov). 4) Stockhausen in Eimert v petdesetih letih niti nista mogla uporabljati drugega pojma kot »elektronische Musik«, ko pa je njun materni jezik NEM.

f) V D 6 se povsem neprimerno v dveh povsem različnih konceptih omenja »režija zvoka« (= »Klangregie«), ki nima nikakršne zveze z delom v studiu za elektronsko glasbo. (»Režija zvoka« se nanaša predvsem na upravljanje zvoka prek elektroakustične ali avdiotehnične opreme v kakšnem prostoru.) Omenjanje žive elektronske glasbe je treba razumeti kot izgovor za navajanje vodilke.

g) Začetek D 7 nima niti približne zveze niti z najširšim pomenom pojma, še posebej po vpletanju elektronskih glasbenih instrumentov v e. g., se pa v drugem delu D pomen omejuje, čeprav ni jasno, zakaj se omenjata sintetizator in obročni modulator, ne pa generatorji in/ali oscilatorji, filtri itn.

h) D 8 je iz vira, ki se v prvi vrsti ukvarja z rock glasbo, zato so v njej predlagani pomeni pogojeni z njeno prakso. Temu navkljub priporočilo za uvajanje pojma ­»polelektronske glasbe« ni na mestu. Poleg tega generatorji niso »električni«, temveč »elektronski« (o razliki gl. ‹EH›, 74, oz. KM elektronskih glasbenih instrumentov, elektroakustičnih glasbenih instrumentov, električnih glasbenih instrumentov).

i) V D 9 se v e. g. nepravilno umešča tudi »elektronsko amplificirana mehanična glasba«.

j) Začetek D 10 vzorno določa pomen pojma (edino »elektronski« bi bilo treba zamenjati z »elektroničnim«; pridevnik ni iz »elektrona«, temveč iz »elektronike« (‹ŠPR›, 157–159), vendar se kasneje koncipira, kot da je e. g. – podobno elektroakustični glasbi – skupni pojem, v katerega gredo glasba za trak, konkretna glasba itn. (zanimivo je tudi, da se v ‹MELZ›, II, 359, konkretna glasba obdeluje kot poseben pojem – gl. D 1 konkretne glasbe). Koristno je, da se glasba za trak – natančno: glasba O. Lueninga, V. Ussachevskega, J. Cagea in drugih z začetka petdesetih let – navaja v izvirni obliki (music for tape, tape music), ki jo je kot tehnični naziv in strokovno besedo treba ohraniti, saj se tudi po estetiki razlikuje od glasbe za trak v širšem smislu, ki je skorajda sopomenka e. g. oz. konkretne glasbe (gl. KR glasbe za trak in music for tape, tape music).

k) D 11 je še en primer – kot tudi D 5 – za iskanje korenin e. g. tam, kjer – v njenem točnem pomenu – ni niti sledu o njej (gl. tu t. e.).

I) V D 12 se e. g. predlaga kot skupni naziv, ki bi odpravil vse razlike med e. g., elektroakustično glasbo, elektrofonsko glasbo, glasbo za trak (ne pa tudi music for tape, tape music v ožjem smisli – gl. KR music for tape, tape music), konkretno glasbo (gl. o tem tudi KM konkretne glasbe) in sintetično glasbo.

E. g. je torej tista glasba, ki nastaja po elektronski poti, to je z uporabo naprav v studiu za elektronsko glasbo, kot so generatorji in/ali oscilatorji, filtri itn., ki pravzaprav niso elektronski glasbeni isntrumenti, na katere bi lahko »igrali« (ampak so eventuelno »elektronski instrumenti«). Za ustvarjanje e. g. je potreben magnetofon, zato da bi se kot avtentična glasba lahko enkrat za vselej shranila na magnetofonski trak in bi jo nato lahko kot glasbo za trak, v širšem smislu, »izvajali« (tj. reproducirali) z napravami za reprodukcijo (ojačevalci, zvočniki).

Tudi računalniška glasba bi lahko bila e. g., če samo računalnik ustvarja njene tone, zvoke in šume ali pa upravlja naprave, ki jih ustvarjajo (gl. t. 2 v D računalniške glasbe).

V premišljenih znanstvenih in strokovnih besedilih se priporoča raba NEM-oblike »electronische Music« namesto e. g., če se (kot v D 5) misli na glasbo, ki je, kot nasprotje pariški musique concrète (gl. KM in KR konkretne glasbe), nastala v začetku petdesetih let v Studiu za elektronsko glasbo Zahodnonemškega radia v Kölnu (gl. STOCKHAUSEN 1963d).

GL: neskončni trak = (tape loop), chorus (D 2), elektronski glasbeni instrumenti = (elektronijski glasbeni instrumenti), elektronski monokord, filter, generator, nadzor napetosti = (VC) = (voltage control), vmesnik = (interface), melokord, MIDI, mešanica tonov, modulacija, modulator, music for tape, tape music, oscilator(ji), partitura za realizacijo, zanka = (loop), obročni modulator = (ring modulator) = (RM), sintetizator = (synthesizer), sinteza zvoka, skladanje zvoka = (Klangkomposition), skladba iz sinusnih tonov, skladba iz zvoka = (Klangkomposition), naprava za posnemanje = (emulator), vzorčevalnik = (sampler), detektor ovojnice, stacionarni zvok, studio za elektronsko glasbo = (studio za elektronsko glasbo) = (elektronski studio), šum, naprava za zakasnitev, vzorčenje = (sampling), vari(o)speed), vokoder = (vocoder), živa elektronska glasba = (live electronic music) = (live-electronics).

PRIM: akuzmatika, akuzmatična glasba, algoritemska glasba avtentična glasba, avtomatska glasba = računalniška glasba (t. 2 v D), elektroakustična glasba, elektrofonska glasba, (elektronska glasba), glasba za trak = (music for tape, tape music), konkretna glasba = (musique concrète), računalniška glasba (t. 2 v D) = avtomatska glasba = računalniška glasba, sintetična glasba. ‹BASS›, II, 120–131; ‹BKR›, II, 16–17; ‹BKR›, V, 30–31; ‹CH›, 297–298; ‹GR6›, VI, 107–110; ‹HK›, 121–122; ‹HO›, 336; ‹HU›, 30–43; ‹JON›, 84–87; ‹KN›, 66; ‹KS›, 106–126; ‹L›, 375; ‹LARE›, 517; ‹MGG›, III, 1263–1268; ‹P›, 75; ‹RIC›, II, 124–125; ‹RL›, 256–257; ‹ROS›, 85–86; ‹RVF›, 121, ‹V›, 212–220

Dodaj odgovor

error: Content is protected !!