ZASEBNA GLASBA

ANG: private music.

ET: Lat. privatus = (dobesedno) brez česa, osebni, svoj, iz privare = odvzeti komu kaj, iz privus = posamezen, lasten (‹KLU›, 563).

D: Naziv za glasbo, v kateri zapis skoraj izključno predstavlja uresničitev izven dosega javnosti oziroma največkrat v domišljiji tistega, ki predlogo gleda ali bere.

KM: Primer za z. g. je Private music (1969) Gavina Bryarsa, v kateri avtor navaja naslednje navodilo: »preprosto imej svojo zasebnost za zasebno in onemogoči drugim, da bi prišli do tvoje zasebnosti« (cit. iz NYMAN 1974: 17 brez navedbe vira); Private Pieces. Piano Music for Self-Entertainment (1967) Toma Johnsona, v katerih piše, da so namenjeni »posameznikom za zasebno branje, poslušanje in igranje« (JOHNSON 1967: 5; podrobneje o tej Johnsonovi skladbi gl. GLIGO 1987–1988: 96–104); Sounds from the Inside (1971) Richarda Martina, ki o njih pravi: »Pri tem komadu postane tradicionalni pasivni gledalec, brez kateregakoli instrumenta, svoj lasten interpret in poslušalec. Nihče ne more slišati tega, kar sliši sam; posluša svoje notranje zvoke.« (MARTIN 1971: 95)

GL: fluxus, glasba na papirju, glasba za branje, improvizacija, meditativna glasba, neslišna glasba, prozna glasba.

‹GL›, 84

Dodaj odgovor

error: Content is protected !!