PUNKTUALNA GLASBA

ANG: pointillist music; NEM: punktuelle Musik, Punktmusik (gl. D 4 in KM); FR: pointillisme musical; IT: musica puntillistica.

ET: NEM Punkt = točka iz lat. punctum = točka (‹KLU›, 756).

D: 1) »[V] ospredje vedno bolj prihaja, kar se zgradbe tiče, povsem organizirana glasba … Kjerkoli slišite to punktualno glasbo.« (EGGEBRECHT 1972: 1)

2) »Kreuzspiel je (primer za) ‘punktualno glasbo’, kot jo je tedaj krstil Eimert.« (STOCKHAUSEN 1963e: 222)

3) »(Kreuzspiel je ‘punktualen’ v tolikšni meri, kolikor se tukaj) posamezni toni lahko opazujejo samo kot izolirani fenomeni.« (STÜRZBECHER 1971: 59)

4) »Kar se sliši (v Stockhausenovih Kontra-Punkte), je le občutno gostejša ‘punktualna glasba’1, polje napetosti tonov, ki se sprva pojavljajo izolirano, potem pa se stapljajo v stoječi ustroj.« (EGGEBRECHT 1972: 1)

5) »’Punktualno glasbo’ se da zgodovinsko neposredno izvesti iz dvanajsttonske glasbe … Iz punktualne glasbe pa se da zgodovinsko izvesti tudi naslednji korak: elektronsko ­glasbo …« (WÖRNER 1963: 126, 127)

6) »(Punktualna je) oznaka za vrsto serialne glasbe, katere formalni tokovi se dogajajo pretežno od tonske točke do tonske točke, in sicer brez neposredne zasnove o nadrejenih strukturah in oblikah v njihovi lastni zakonitosti kot oblikovni kategoriji … (Kot skupine) označujemo strukture, katerih elementi so definirani skozi enega ali več parametrov po nadrejenih, edinstvenih kriterijih, tako so zasnovani kot celota.« (BOEHMER 1967: 206, 205)

KM: D so razvrščene tako, da bi čim bolje prikazale prizadevanja po čim bolj natačnem definiranju pomena pojma:

a) D 1 je prevzeta iz enega od neobjavljenih predavanj H. Eimerta na Tečajih za Novo glasbo v Darmstadtu, ki je bilo 21. julija 1952 kot uvod v nekatere izvedbe konkretne glasbe. Pojem se je tedaj prvič uporabil (in ne leta 1953, kot je navedeno v ‹BOSS›, 133; gl. D 2 pointilizma).

b) D 2 in 3 kažeta sprejetje pojma v skladateljsko teorijo K. Stockhausena (D 3 je prevzeta iz njegovega pogovora z U. Stürzbecher).

c) D 4 je koristna kot formulacija, v kateri se posredno primerjajo Stockhausenov Kreuzspiel (1951) in njegovi Kontra-Punkte (1953) kot primeri za p. g. (Citat je prevzet iz Eimertovega poročila o Stockhausenovih Kontra-Punkte v Kölnische Rundschau 28. maja 1953.) V ‹MELZ›, III, 145, je predstavljen primer iz Kontra-Punkte.

V ‹GR›, 85, so Kontra-Punkte navedeni kot primer skupinske skladbe.

d) D 5 je značilen poskus (v tem primeru W. Friedländerja v njegovi kritiki Stockhausenove skladbe Kreuzspiel) umestitve p. g. v zgodovinski kontekst, z dvanajsttonsko tehniko kot predhodnico (zlasti prek Webernovega poznega opusa; gl. KM pointilizma) do elektronske glasbe, ki izhaja iz p. g.

e) V D 6, ki je sestavljena iz Boehmerjeve D skupine in »punktualnega«, p. g. spada v razmerje točkaskupina po tipologiji serialne glasbe (v D 6 majka polje, ki ga Boehmer ne opisuje; gl. ‹G›, 83–95; ‹GL›, 67–69; ‹KS›, 145–161; ‹RL›, 868). Opazna je raba matematičnega izraza (skupek; prim. skupek tonov).

GL: divizionizem, skupina, skupinska skladba, pointilizem = punktualizem, polje, punktualizem = pointilizem, serialna glasba, serialna tehnika (skladanja), struktura, točka.

‹BKR›, Ill, 340; ‹BR›, 190–191; ‹EH›, 268 = pridevnik »punktuell«; ‹L›, 376; ‹MELZ›, Ill, 145 = vodilka k: punktualizem

1 V izvirniku je namesto običajnega NEM pojma »punktuelle Musik« naveden sicer povsem neobičajen pojem »Punktmusik«.

PUNKTUALNA GLASBA: Stockhausen, Kontra-Punkte

Dodaj odgovor

error: Content is protected !!