Avtor: leon

ANG: polycluster.

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦grozd♦.

D: »(Naziv za) dva ali več hkrati zvenečih ♦grozdov♦, ki so izvedeni iz ene ali več različnih ♦lestvic♦ … Persichetti navaja, da so koreni različnih ♦grozdov♦ lahko ♦akordi♦ iz sekund, terc ali kvint. Prav tako izpostavi, da morajo biti ♦grozdi♦ ločeni drug od drugega zaradi razločnega zvenenja vsakega od njih. Večji ko je ♦grozd♦, večja mora biti ločljivost.« (‹JON›, 225)

KM: Persichettijev komentar, ki je naveden v D, je v PERSICHETTI 1961: 130.

Sklicevanje na ♦lestvice♦ kot na vir ♦grozda♦ spominja na Cowellovo razlago ♦diatoničnega grozda♦ (gl. KM in KR ♦diatoničnega grozda♦).

KR: V D ni jasno, kakšni ♦akordi♦ iz terc in/ali kvint so lahko »koreni različnih ♦grozdov♦«. Pojem je relevanten samo tedaj, ko se ga da jasno ločiti od ♦poliakorda♦, pojma, ki ga Cowell v COWELL 1969: 25–27 natančno razloži (gl. D 3 in KR ♦poliakorda♦), vendar se p. nikjer ne omenja.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦grozd♦, ♦poliakord♦.

‹FR›, 67

ANG: polychord.

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦akord♦.

D: 1) »(Naziv za) ♦vertikalno zvočnost♦, ki je sestavljena iz dveh ali več akordičnih ♦struktur♦, kot so trozvoki ali septakordi.«

(‹FR›, 67)

2) »V ♦glasbi 20. stoletja♦ (naziv za) ♦akord♦, ki je sestavljen iz dveh ali več enostavnih, večinoma običajnih tipov ♦akorda♦ , kot je npr. trozvok. (Primer je) … ♦akord♦ iz Petruške, sestavljen iz trozvoka C-dura in Fis-dura.« (‹RAN›, 645)

3) »V zaporedju (♦parcialov♦) je ♦temeljni ton♦ vedno baza … ♦Parciali♦ si lahko sledijo ne samo od ♦temeljnega tona♦ kot baze, temveč tudi iz samih ♦parcialov♦. Tako je g ♦parcial♦, ki s ♦temeljnim tonom♦ c tvori kvinto. Iz tega ♦tona♦ (tj. g) se razvija novo zaporedje ♦parcialov♦, iz ♦parciala♦ e še eno itn. Če torej enostavni ♦akord♦ na c igramo sočasno z drugim na g in s tretjim na e, nastali kompleks strogo sledi matematičnim načelom ♦parciala♦ …

Vsaka manjša ♦skupina♦ ♦tonov♦ ustvarja enotnost iz značilne kvalitete ♦temeljnega tona♦, medtem ko popolna enotnost ♦skupine♦ (♦tonov♦), ki jo lahko imenujemo poliakord, izhaja iz izvirnega ♦temeljnega tona♦. Uporaba ♦poliharmonije♦ (je uporaba) zaporedja poliakordov … ♦Akordi♦ v poliakordih imajo enak odnos, kot da se igrajo v zaporedju … ♦Akorde♦ v poliakordih je treba medsebojno dovolj razmejiti, da se ne prekrivajo in se medsebojno ne pomešajo; če so prepleteni med seboj, rezultat ni poliakord, temveč zapletena … disonanca. Ko so postavljeni na razumno oddaljenost, ne zvenijo kot zamišljene ♦harmonije♦, temveč kot enostavne ♦poliharmonije♦.« (COWELL 1969: 25, 26, 27)

KR: Iz D je razvidno, da je pojem priporočljivo uporabljati edino v pomenu iz skladateljske ­teorije H. Cowella (v kateri – kar je povsem jasno – pojem, kot je ♦biakord♦, nima kaj iskati): D 1 je treba primerjati z D ♦biakorda♦, da bi prišli do sklepa, da se pomanjkljivosti pri definiranju prvega pojma prenašajo tudi na drugega. Edino po tem sta ta dva pojma sopomenki (gl. KR ♦biakorda♦). D 2, če sodimo po ponujenem primeru, tj. po p. iz Petruške, ima p. za posedico ♦bitonalnosti♦ kot podvrste ♦politonalitete♦ (gl. KM ♦bitonalnosti♦ in KR ♦politonalitete♦), česar namreč v nobenem primeru ne bi mogli trditi za ♦biakord♦ (gl. KR ♦biakorda♦). Iz D 3 je jasno, da Cowell o p. ne misli niti v okviru kategorij ♦bitonalnosti♦ niti ♦politonalitete♦, temveč v kategoriji tistega, kar sam zopet imenuje ♦poliharmonija♦. (»♦Politonaliteta♦ se danes veliko uporablja, malo pa je dokazov, da se upoštevajo politonalitetni odnosi, ki temeljijo na akustiki.« COWELL 1969: 32)

Pojem je torej edino priporočljivo uporabljati v tistem pomenu, ki obstaja v skladateljski teoriji H. Cowella. (To potrjuje tudi obsežna razprava o p. v ‹JON›, 221–224, v kateri ni moč pojasniti nobenega drugega primernega pomena pojma.)

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦večgrozdje♦, ♦poliharmonija♦, ♦protiakord♦, ♦vertikalna zvočnost♦.

PRIM: ♦biakord♦, ♦politonaliteta♦, ♦resonančni akord♦ .

ANG: pointillism; NEM: Punktualismus; FR: ponctualisme, pointillisme; IT: puntillismo.

ET: ANG in FR point = ♦točka♦, iz lat. punctum = ♦točka♦.

D: 1) »(Naziv za) tehniko v slikarstvu, ki jo je raziskoval predvsem Georges Seurat v osemdesetih letih 19. stoletja, v kateri se barve nanaša po načelu mozaika ♦točk♦ ali s kratkimi potezami s čopičem, namesto v večjih, celotnih ♦poljih♦; iz oddaljenosti se ♦točke♦ potopijo v subtilno nihajočo površino barve in svetlobe. Pojem se uporablja za (nekatere od skladb) Antona Weberna in drugih skladateljev po njem. V tej glasbi se posamezne note ali razredčeni ♦akordi♦, vsak s svojo ♦barvo♦, nivojem ♦dinamike♦ in z artikulacijo, slišijo v relativni izolaciji in v točnih časovnih odnosih z drugimi (takšnimi) ♦zvočnimi dogodki♦. Izposoja pojma iz likovnih umetnosti sugerira, da se ti ♦zvočni dogodki♦, ko jih slišimo v obsežnejšem kontekstu, združujejo v koherentne zvočne oblike.« (‹V›, 578–579)

2) »Pojem, s katerim je, skupaj s ♦punktualno glasbo♦, skladatelj in akustik Herbert Eimert leta 1953 označil metodo skladanja, ki do skrajnih meja individualizira vsak zvočni fenomen, ki jo je imel za razpotje različnih variacij akustičnih lastnosti (♦višine♦, ♦trajanja♦, ♦intenzitete♦, ♦barve♦), ki med seboj niso odvisne.« (‹BOSS›, 133)

KM: V ‹JON›, 219, je naveden odlomek iz Webernovega Godalnega kvarteta, op. 28 (I. st.), kot primer za p. (gl. D 1):

Kot je razvidno iz D 1, je pojem izposojen iz terminologije likovnih umetnosti in se v ♦glasbi 20. stoletja♦ uporablja tudi po analogiji z vizualnim, ne le slušnim vtisom, ki ga naredijo partiture skladb, ki sodijo v p.

Pripona -izem po navadi nakazuje naziv za slog, obdobje in podobno […]. Tako bi tudi p. prvotno moral nakazovati slogovne značilnosti ♦punktualne glasbe♦, ki je sicer trajala prekratko, da bi p. lahko označeval tudi obdobje.

KR: Po D 1 in KM – t. a ♦punktualne glasbe♦ je H. Eimert prvič uporabil pojem leta 1952, in ne 1953, kot je navedeno v D 2.

Posebej v ameriški literaturi (‹CP1›, 3; ‹FR›, 67; ‹RAN›, 643) se p. navaja v povezavi z ♦melodijo zvokovnih barv♦. Treba je vedeti, da avtor ♦melodije zvokovnih barv♦ A. Schönberg o tej ‘melodiji’ nikoli ni razmišljal na tak način (gl. KR ♦melodije zvokovnih barv♦).

V ‹P›, 267, je naveden tudi izmišljeni IT-pojem »puntinismo«.

GL: ♦punktualna glasba♦, ♦serializem♦.

PRIM: ♦divizionizem♦, ♦punktualizem♦.

‹CH›, 303–304; ‹CP1›, 241; ‹CP2›, 342; ‹HO›, 810; ‹IM›, 298; ‹MELZ›, III, 145; ‹RIC›, III, 504; ‹SLON›, 1476

ANG: subset.

ET: ♦Serija♦.

D: »(Naziv za) ♦segment♦ ♦dvanajsttonske vrste, serije♦, ki v skladbi velja za neodvisno enoto. Npr. v Koncertu za 9 instrumentov, op. 24 (1935) Antona Weberna je ♦osnovna oblika vrste♦ izpeljana iz podvrste treh ♦tonov♦.« (‹FR›, 88)

KM: ♦Vrsta♦ iz Webernovega op. 24, ki se omenja v D, je navedena kot primer v D ♦derivacije♦.

GL: ♦derivacijska vrsta, serija♦, ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦vrsta♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦serija♦.

PRIM: ♦heksakord♦, ♦pentakord♦, ♦segment (vrste, serije)♦, ♦tetrakord♦, ♦trikord♦.

ANG: pluralism; NEM: Pluralismus.

ET: Lat. pluralis = ki se nanaša na več kot enega, iz plus = več (‹KLU›, 552).

D: 1) V terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ naziv za sočasen in enakovreden obstoj povsem različnih, pa tudi nasprotnih si stilov in tehnik skladanja, npr. ♦neoklasicizma♦ in ♦dvanajsttonske tehnike♦ na začetku dvajsetih let; ali: ♦eksperimentalne glasbe♦ in ♦nove preprostosti♦ osemdesetih let.

2) »(Naziv za) včasih sočasno uporabo različnih slogov v istem delu. To je pojem, ki ga B. A Zimmermann uporablja za ♦kolaž♦.« (‹GR›, 139)

KM: Pripona -izem sugerira naziv za slog, obdobje ipd. […].

KR: Obe D sta pravzaprav sopomenski, čeprav D 2 uvršča pomen pojma v skladeteljsko teorijo B. A Zimmermanna (gl. tudi ‹Z›, 310–311), v kateri p. ni razumljen kot ♦kolaž♦. V zvezi s svojo skladbo Dialoge (1960) Zimmermann v ZIMMERMANN 1974a: 99 p. prvič omenja v besedni zvezi »pluralističen ♦zvok♦«, »ki se stalno spreminja v ♦gostoti♦ in kontinuiteti« (prim. tudi EBBEKE 1986: 130). V zvezi s VI. delom te skladbe pa Zimmermann v ZIMMERMANN 1974a: 100 razlaga ♦citat♦ in ♦kolaž♦, ki ju v njem tudi uporabi (prim. tudi EBBEKE 1986: 131–132). Uporaba ♦citata♦ in ♦kolaža♦ pri Zimmermannu izhaja iz njegovega specifičnega koncepta »kroglaste oblike časa« (= »Kugelgestalt der Zeit«) (gl. o tem ‹GL›, 190–191 – op. v A.II.3.e/6; ZIMMERMANN 1974: 35; EBBEKE 1986: 132–133).

Morfološko bi moral (glede na pripono -izem) p. predstavljati oznako za slog in obdobje v smislu D 1. V ♦glasbi 20. stoletja♦ ga namreč ne moremo v tem smislu jasno časovno zamejiti (gl. obe D ♦glasbe 20. stoletja♦), je pa termin v pristopu h ♦glasbi 20. stoletja♦ neizbežen, razen v skladateljski teoriji B. A Zimmermanna, kjer ima poseben pomen.

GL: ♦citat, citatna tehnika (skladanja)♦, ♦kolaž, kolažna tehnika (skladanja)♦ = (collage), ♦metaglasba♦, ♦montaža, tehnika montaže♦.

BLUMRÖDER 1980: 6; ‹M›, 519

ANG: pyramidal chord.

ET: Grš. pyramís = piramida, v grš. prevzeto iz egipčanskega (‹KLU›, 572); ♦akord♦.

D: »(Naziv za) vrsto ♦sintetičnega akorda♦, sestavljenega iz intervalov, ki se manjšajo od spodaj navzgor.«

(‹FR›, 71)

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦sintetični akord♦.

‹JON›,246–247

ANG: permutation; NEM: Permutation; FR: permutation; IT: permutazione.

ET: Lat. permutatio = sprememba, iz permutare = spremeniti, iz predl. per = skozi in mutare = spreminjati (‹KLU›, 536, 494); ♦serija♦.

D: »V ♦sodobni glasbi♦ (naziv za) matematični postopek, ki ga sestavlja spreminjanje zaporedja elementov določene ♦vrste♦; npr. iz ♦vrste♦ treh ♦tonov♦ (c, d, e) s permutacijo dobimo 1x2x3, skupaj 6 različic (c-d-e, c-e-d, d-c-e, d-e-c, e-c-d, e-d-c). Permutacija se je veliko uporabljala v ♦dodekafoniji♦; iz ♦12-tonske vrste♦ je možno izvesti 1x2x3x4x5x6x7x8x9x10x11x12, skupaj 479 001 600 različic … V ♦serialni glasbi♦ se permutacija ne nanaša le na tonske ♦višine♦, temveč na vse tonske in druge ♦parametre♦.« (‹MELZ›, Ill, 62)

KR: V D, ki popolnoma zagotavlja in določa pomen pojma, je ♦vrsto♦ vedno možno dopolniti tudi s ♦serijo♦ (oziroma z ♦modusom♦ v posebnem pomenu – gl. KM ♦modusa♦, ne pa tudi z ♦lestvico♦ – gl. KR ♦lestvice♦).

»♦Vrsta♦ treh ♦tonov♦«, ki je omenjana v D, je pravzaprav ♦segment vrste♦ oziroma ♦trikord♦.

GL: ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦modus♦ (v posebnem pomenu), ♦vrsta♦, ♦predurejanje gradiva♦, ♦serija♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦serialni postopki♦.

PRIM: ♦rotacija (vrste, serije)♦.

‹BASS›, III, 627; ‹BKR›, III, 290; ‹EH›, 250; EIMERT 1964: 136–137; ‹FR›, 65; ‹G›, 45; ‹HI›, 349; ‹JON›, 211–212; ‹MI›, 111, 412 = vodilka k »mutation«, v ‹MI›, Ill, 272, brez pomena v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦, čeprav se v ‹MI›, III, 697, pojem vseeno pojavlja v povezavi s ♦serijo♦; ‹RL›, 722–723

ANG: permeability; NEM: Permeabilität.

ET: Lat. permeabilis = tisti (ali tisto), skozi katerega (ali skozi kar) se da priti, iz permeare = prehajati skozi, iz predl. per = skozi in meare = iti; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›, 290–292).

D: 1) »Pojem iz fizike, ki ga je György Ligeti uvedel v teorijo glasbe, označuje pa stopnjo ‘prepustnosti’ (membrane za določene materiale). V glasbi, kjer se izgublja občutljivost za intervale, permeabilnost – po Ligetiju – pomeni, ‘da se hkrati odvijajo ♦strukture♦ različnih lastnosti, se medsebojno prevzemajo, lahko se celo povsem združijo druge z drugimi, pri čemer se spreminjajo (samo) horizontalni in vertikalni odnosi ♦gostote♦, pri tem pa ni pomembno, kateri intervali nastopajo docela sočasno.’« (‹DIB›, 339)

2) »Permeabilnost je dejavnik, ki določa stopnjo prodornosti tematskih, netematskih in bruitističnih elementov, ki krepijo ♦strukturo♦ kakšnega tonalitetnega kompleksa, včasih pa se spopadajo in medsebojno uničujejo. Tedaj rezultirajoči Gestalt postane terasast in mozaični zigurat.¹ Pojem permeabilnost se prav tako uporablja za opisovanje procesa obojestranske osmoze med ♦parametri♦ ♦organiziranega zvoka♦.« (‹SLON›, 1475)

KM: Citat v D 1 je iz LIGETI 1960: 8.

KR: V tem primeru je mednarodno obliko »permeabilitet« mnogo bolje zamenjati s p., saj daje pripona -ost jasno vedeti, da gre za lastnost »prepustnosti (kakšne membrane za določene materiale« – gl. D 1), v nasprotju s ♦tonaliteto♦, kjer pripone -iteta ne moremo zamenjati s pripono -ost, kot je predlagano v ‹BAB›, 333 (gl. npr. KR ♦tonalitete♦, KM ♦tonalitetnosti♦ in KR ♦tonalnosti♦).

Pojem se izven Ligetijeve skladateljske teorije ni prijel, čeprav pravilno pojasnjuje prehod strukturnih intervalnih enot v ♦teksturo♦, v kateri te enote več niso razpoznavne, ker so prešle v novo (koloristično) kvaliteto (prim. D ♦mikropolifonije♦).

GL: ♦gostota, sprememba gostote, stopnje gostote♦, ♦mikropolifonija♦, ♦polje♦, ♦skladanje klastrov (tonskih) grozdov♦ = ♦skladanje s klastri, (tonskimi) grozdi♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦skupek tonov♦, ♦statistična glasba♦, ♦struktura♦, ♦tekstura♦, ♦tonsko polje♦.

‹EH›, 249–250

1 V izvirniku: »terraced and tesselated ziggurat«. Po ‹KL›, 1447, so zigurati »stopničaste piramide, ki jih je gradilo mestno prebivalstvo v stari Mezopotamiji, na vrhu piramid pa je bil kip božanstva«. V tem kontekstu je uporaba pojma povsem poljubna, kar je sicer značilno za D iz ‹SLON›.

ANG: performance; NEM: Performance; FR: performance.

ET: ANG performance = izvedba.

D: 1) »(Naziv za vrsto umetnosti), nastalo v Združenih državah Amerike iz prepletanja koreografskih, glasbenih in gledaliških zamisli …Performans je na stiku več načinov komunikacije, ustvarjajo pa ga umetniki, kot so Trisha Brown, Meredith Monk, Steve Paxton, Laurie Andersson … Njihove aktivnosti so večpomenske, poskušajo premostiti razkol med vrstami umetnosti, da bi poudarili nujno prepletanje elementov, povezanih z več tipi individualne ekspresije. Performans poudarja vrednost izvirne, pogosto polivalentne identitete v nasprotju s tistim, ki jo proizvaja, ter tako zabriše razliko med funkcijami interpreta in ustvarjalca.« (‹BOSS›, 127–128)

2) »V sedemdesetih letih je to skupni naziv za področje vseh gestično-gledaliških akcijskih umetnosti, kjer občinstvo, kot pri ♦fluxusu♦, načeloma samo opazuje in se ga ne sili k aktivnemu sodelovanju, kot pri ♦happeningu♦. Na podlagi takšne tipizacije se da izraz uporabiti tudi za samopredstavitev Gilberta & Georgea, za … body art in za transformer. Neposredna prisotnost publike se pogosto kompenzira s fotografijo, filmom ali videom … Subkulturni performansi z ekstatično glasbo in eksibionistično erotiko s konca sedemdesetih let so izhodišče ekspresivno-kultnega (vedenja) umetniške skupine okrog berlinske ‘Galerie am Moritzplatz’, npr. pri Rainerju Fettingu, Lucianu Castelliju in pri Salome.« (‹THO›, 186–187)

KR:  Kot kažeta obe D, pomen pojma ni jasen, je pa v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ p. vseeno relevanten, predvsem zaradi dejavnosti glasbenikov, ki so navedeni v D 1.

GL: ♦akcijska glasba♦, ♦okoljska umetnost♦, ♦fluxus♦, ♦glasbeni teater♦, ♦happening♦, ♦intermeda (art)♦ = ♦multimedijska (umetnost), ♦kolektivna improvizacija♦, ♦multimedia (art) ♦ = ♦intermedia = art♦, ♦zvokovna poezija♦.

ANG: pentatonic scale; NEM: pentatonische (Ton)leiter, Fünftonskala; FR: échelle pentaphonique, gamme pentatonique; IT: scala pentatonica.

ET: Grš. pénte = pet; tónos = glas, ♦zvok♦.

D: »(Naziv za) ♦lestvico♦, ki je sestavljena iz petih različnih ♦tonov♦, v nasprotju z diatonično (s sedmimi ♦toni♦) in kromatično (z dvanajstimi ♦toni♦) ♦lestvico♦ … Pentatonske lestvice obstajajo v mnogih zgodnjih glasbenih kulturah, na Kitajskem, v Afriki in Polineziji ter med ameriškimi Indijanci, Kelti in Škoti … Pentatonske Iestvice, posebej vrsta c-d-e-g-a, so se včasih uporabljale v evropski umetniški glasbi 19. in 20. stoletja.« (‹APE›, 221; ‹RAN›, 618)

KM: P. I . je ♦lestvica♦, ki temelji na ♦pentatoniki♦ kot ♦sistemu♦. Gre za eno od redkih ♦lestvic♦, katere naziv ne določa natančno, razen tega, da vsaka p. l. vsebuje pet ♦tonov♦.

KR: Za razliko od ♦pentatonike♦, pri kateri je problematično ET-izvajanje (gl. KR ♦pentatonike♦), je ET p. I. povsem jasna. Ne glede na to je treba ohraniti izpostavljen pomenski odnos med p.l. in ♦pentatoniko♦ (podobno kot tudi med kromatično ♦Iestvico♦ in ♦kromatiko♦). Gl. tudi KR – t. e. 2 ♦impresionizma♦.

GL: ♦Iestvica♦, ♦pentatonika♦.

‹BASS›, IV, 229; ‹CAN›, 416–417; ‹IM›, 289; ‹L›, 426; ‹LARE›, 1210; ‹P›, 230