Nikša Gligo: Pojmovnik glasbe 20. stoletja

Slovenska izdaja Pojmovnika glasbe 20. stoletja prinaša nekoliko prirejeno izvirno obliko priročnika, ki ga je hrvaški muzikolog, akademik prof. dr. Nikša Gligo pisal na prelomu v devetdeseta leta 20. stoletja – v letih torej, ko se je v državah nekdanje Jugoslavije poleg politične samostojnosti vzpostavljale tudi nove kulturne, umetnostne in med njimi tudi glasbene identitete. To delo ne zrcali neposredno teh dogajanj, razkriva pa že na prvi pogled za tisti čas značilna prostislovja. Avtor je z naslovom v izvirniku želel poudariti, da ne ponuja presktiptivna opredeljevanja posameznih pojmov, temveč deskriptivni priročnik v obliki vodnika po pokrajinah glasbe 20. stoletja: Pojmovni vodič kroz glazbu 20. stoljeća naj bi bralca vodil skozi pomenske pla(s)ti ključnih pojmov kompozicijske, glasbenoteoretične, estetske in institucionalne zgodovine glasbe 20. stoletja. Toda avtor je ponudi več kot le vodenje: ponudil je strokovno zbirko muzikoloških razlag temeljnih pojmov glasbe 20. stoletja, ki nikakor ni zamejena na opis, temveč izčrpno predpisuje. Avtor ni obšel preskriptivnosti, normiranja, predpisovanja: geslom dodaja svoje komentarje, kjer zelo jasno opozarja na ustreznost in pomanjkljivosti obstoječih, z impozantno širino nabranih in v besedilu prevedenih, muzikološko relevantnih opredelitev pojmov.

Odtod odločitev za naslov slovenskega prevoda namesto vodnika sem se odločil za Pojmovnik, ker so poleg avtorske obravnave pojmovne pokrajine glasbe 20. stoletja podana gesla bolj ali manj normativna. Kljub dejstvu, da že z izborom v določeni meri normira pojme iz zgodovine glasbe 20. stoletja, pa Pojmovnik zelo lepo opisuje ključne glasbene pojave. Pojmovnik je torej med tem, kar v zadnjih desetletjih ponujajo  »digesti«, »readerji«, »vodniki za telebane« za različna področja, enciklopedijo glasbene kulture 20. stoletja in »key concepts« priročnikom – avtorsko zelo dobro utemeljenim skupkom obravnavanih pojmov.  Glede tega je treba jasno reči: Pojmovnik glasbe 20. stoletja ni celovit in izčrpen prikaz vseh glasbenih pojavov, ki jih srečamo v zvezi z glasbo 20. stoletja. Je pa vsekakor ena – to je treba krepko podčrtati: v svetovnem merilu – najbolj zaokroženih in tehtnih zbirk temeljnih pojmov glasbe 20. stoletja.

Razlage so ponekod bolj ponekod manj – vedno pa opazno – avtorske. Pozorni bralec bo hitro opazil razlike pri obravnavi pojmov že po sami strukturi gesel: ponekod je navedena samo avtorjeva razlaga, ponekod navedek z razlago pojma, ponekod so nanizane različne interpretacije o njem, praviloma pa avtor dodaja svoj komentar k razlagam. Pri tem verjetno ne moremo biti preveč skromni s hvalo avtorju, da je po lastni presoji bodisi podal definicijo pojma bodisi izbral več definicij med najbolj reprezentativnimi, jih sopostavil in komentiral z zavidljivo informiranim vpogledom v strokovno literaturo in – kar se sicer zdi samoumevno za enega najboljših poznavalcev zgodovine glasbe 20. stoletja, pa je v praksi raziskovanja glasbe pravzaprav redkost – z izrazito pretanjenim muzikološkim občutkom. Pojmovnik ni zgodovinsko celovit, temveč vsebinsko temeljit pretres glavnih pojavov glasbe 20. stoletja. Torej Pojmovnik ne prinaša le jasne razlage tako vsebinskih kot jezikovnih pla(st)i pojavov glasbe 20. stoletja, temveč ponuja veliko več kot samo komentar posamezne opredelitve pojava, ob katerem uporabnik knjige ne dobi samo jasne opore razumevanja obravnavanega gesla, temveč se more sam nadalje poglobiti v pojave, ki se navezujejo na obravnavani pojav. – O sami strukturi obravnave gesel je avtor podal pregledna Navodila, ki sledijo Predgovoru avtorja.

Pri slovenskem prevodu bo morda koga presenetila drznost nekaterih pojmov, ki jih Pojmovnik prvičprinaša slovenskim bralcem. Na primer: namesto celotonske lestvice se predlaga zveza celostopinjska lestvica, kar je po vsebini sicer povsem utemeljivo, bo pa vsakogar, ki je obiskoval glasbeno šolo, zelo zbodlo v oči. Ob tem je treba poudariti, da v Pojmovniku predlagane »nenavadnosti« kljub vsebinski utemeljenosti niso mišljene kot edine pravilne, temveč jih je smiselno upoštevati kot vsebinsko korektne – in s stališča avtorjeve teoretske in jezikovne razlage domišljene – rešitve, ki jim je bilo treba najti slovenski ustreznik, saj so potencialna osnova razvoju in rabi muzikološkega izrazja tako v strokovni kot tudi ljubiteljski glasbeni kulturi. Nekateri slovenski prevodi so za zdaj edini in upam, da bodo vsaj dobra opora nadaljnjemu delu na področju glasbene terminologije pri nas. Seveda, ni treba posebej poudariti, da bo o življenju teh prevodov sodila strokovna in druga zaintresirana javnost.

Ob tej priložnosti je treba le dodati željo skupine, ki je pripravila ta Pojmovnik, da bi podobne muzikološke izrazoslovne študije postale pogostejši gost na knjižnih policah. Na Slovenskem obstaja vrsta sorodnih poskusov, ki so razmeroma naredko posejani po obzorju stroke. Prav zato je tudi v tem Pojmovniku vrsta podrobnosti, ki jih bo verjetno čas nadalje prečistil, dopolnil, spremenil ali pa zavrgel. Ker tako urednik slovenske izdaje kot njegovi sodelavci (verjamem da skupaj z drugimi strokovnjaki in glasbeniki) upamo na dostojno nadaljevanje dosedanjih prizadevanj po ustreznem glasbenem izrazju. S tem namenom imate v roki tudi ta Pojmovnik. Zato ostaja na tem mestu le še zahvala vsem, ki so k prevodu posredno ali neposredno pomagali z željo, da bi Pojmovnik spodbudil k nadaljnjim dopolnitvam poznavanja glasbene pokrajine neposredne pretreklosti tako etno/muzikologov kot glasbenih pedagogov, skladateljev, glasbenih teoretikov in publicistov kakor tudi vseh tistih, ki jih zanimajo razlilčne glasbe, seveda ne samo 20. stoletja.

Posebna zahvala gre seveda prevajalcem, za jezikovne rešitve pa se iskreno zahvaljujem izr. prof. dr. Đurđi Strsoglavec, izr. prof. dr. Hotimirju Tivadarju in sodelavcem na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Preberite pojmovnik!