Avtor: leon

ANG: polyrhythm, polyrhythmy (gl. KR), polyrhythmics (‹RAN›, 516 – gl. KM); NEM: Polyrhythmik; FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmica (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦ritmika♦.

D: V D 1 ♦poliritma♦ vidimo, da poliritmika pomeni enako kot ♦poliritem♦.

KM: ANG-ustreznica »polyrhythmics« je sestavljena glede na samostalnik »rhythmics«, ki je naveden v ‹RAN›, 516 (gl. KR ♦ritmike♦).

KR: ANG-pojem »polyrhythmy« (‹SLON›, 1477, ‹P›, 240) je izmišljen (gl. KR ♦poliritmije♦). FR-pojem »polyrythmie« (gl. ‹BR›, 137, ‹P›, 140) ima v tem Pojmovniku enak pomen, kot ga ima ♦poliritmija♦ (gl. KR ♦poliritmije♦). Toda v ‹TLF› ni niti pojma »polyrhytmique« niti kateregakoli drugega sorodnega pojma. V ‹DLI›, XIII, 751, se pojavi le pridevnik »poliritmica«. V ‹L› ni navedenega nobenega pojma, sorodnega p., v samostalniški obliki. Resno vprašanje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki v ‹L›, 411, ki smo jih že navedli v KR ♦poliritma♦, zato ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »♦ritem♦« in »♦ritmika♦«. Glede na pomen ♦ritmike♦ je p. dvoumen. Treba bi ga bilo nehati uporabljati ali pa ga zamenjati s ♦poliritmom♦.

GL: ♦ritmika♦.

PRIM: ♦polimeter♦ = (♦polimetrija♦) = (♦polimetrika♦), ♦poliritem♦ = (♦poliritmija♦).

‹EH›, 257, 261; ‹HI›, 359; ‹RL›, 740–741 

ANG: polyrhythmy (‹SLON›, 1477, ‹P›, 240, čeprav osnova »-rhythmy« ne obstaja – gl. KR); NEM: Poly-rhythmik (gl. KR); FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmia (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦ritem♦.

D: 1) »(Naziv za) uporabo različnih ♦ritmov♦, še posebej s premeščanjem ritmičnih poudarkov. Čeprav je pojem moderen, se je poliritmija spontano pojavljala tudi v tradicionalnih glasbah, in sicer na zelo sofisticiran način, v srednjeveški polifoniji 14. stoletja. Najenostavnejši primer polifonije je uporaba 3/4 in 6/8 ♦mere♦. V 21. prizoru II. dejanja Mozartovega Don Giovannia je slavni primer poliritmije … z uporabo 3/4, 2/4 in 6/8 ♦mere♦. Takšen način zapisa je bolj značilen za začetek 20. stoletja (Stravinski, Bartók, Milhaud itn.).« (‹HO›, 820)

2) »(Naziv za) sočasno zvenenje večjega števila različnih ritmičnih obrazcev in zelo pogosto izmenjavanje kontrastnih metričnih ♦formul♦ …; raznovrstnost ♦ritmov♦ v kakšnem glasbenem delu.« (‹KL›, 1065)

KM: V ‹CH›, 304, se p. nestrokovno definira kot »polifonija ♦ritmov♦«, v ‹LARE›, 1247, pa se uporaba pojma omejuje samo na etnomuzikologijo.

V D 2 je namerno navedena formulacija iz splošnega in ne iz strokovnega priročnika. Čeprav je treba »ritmične obrazce« in »metrične formule« spremeniti v »ritemske obrazce« in »metrske ♦formule♦« (pri čemer verjetno niti takrat ne bo jasno, kaj pomenijo »metrske ♦formule♦«), saj ne izhajajo iz ♦ritmike♦ oziroma ♦metrike♦, je zanimiv drugi del D 2: duhu slovenskega jezika morda najbolj ustreza ta definicija p., čeprav je ET iz ♦ritma♦ s pripono -ija problematična (gl. KR). Ampak kolikor je znano, se pojem redko uporablja v tem smislu.

KR: Problema pravilnih ustreznic v tujih jezikih se ne da rešiti. V ‹OED›, ‹KLU›, ‹TLF›, ‹DLI›, in v ‹DEI› ne obstajajo osnove »-rhythmy«, »rhythmie«, »rythmie« in »ritmia« (v nasprotju z »metry« itn.; gl. ET in KR ♦polimetrije♦), s katerimi bi lahko z dodajanjem predpone tvorili nove pojme. Zato so vsi pojmi s to priponsko osnovo izmišljeni (gl. ‹BR›, 37– na str.136 se navaja napačna IT-ustreznica »poliritmica«, ki je v ‹DLI›, XIII, 745, pridevnik in ne samostalnik; ‹P›, 240; ‹LEU›, 323; ‹SLON›, 1477). Med drugim lahko iz ‹SLON›, 1477, razberemo, da p. pomeni isto kot tudi bolj natančen pojem ♦poliritem♦ (čeprav se avtor tukaj sklicuje na ET, ki v ANG-neobstoječem pojmu pomeni nasprotno): »Kot je razvidno iz etimologije besede, je poliritmija sočasno dogajanje različnih ♦ritmov♦.« (Od kod pomensko sovpadanje »♦ritma♦« in »-ritmije«?). Zato v ‹TLF› ne najdemo ustreznega FR-pojma (čeprav se pojavi v ‹HO›, 820 – gl. D 1, vendar ima napačen pomen – gl. pozneje!), pa tudi kakšnega sorodnega pojma ne. V ‹DLI›, XIII, 751, je poliritmija pravzaprav po D (»sočasna uporaba različnih ♦ritmov♦ v isti skladbi«) sopomenka ♦poliritma♦. NEM-ustreznica »Polyrhythmik« (‹BR›, 137, ‹LEU›, 323, ‹P›, 240, ‹RL›, 740) je nesmiselna prav zaradi pomena osnove, »♦ritmika♦« (gl. KR ♦poliritmike♦). V ‹L› pa ni navedenega nobenega sorodnega pojma p. v samostalniški obliki. Resno vprašanje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki v ‹L›, 411, ki smo jih že navedli v KR ♦poliritma♦, zato ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »♦ritem♦« in »♦ritmika♦«. Primer iz D 1 iz Mozartovega Don Giovannija ni primer za ♦poliritem♦, temveč za ♦polimeter♦ v vertikalnem smislu (gl. D 1 ♦polimetra♦). V KM ♦poliritma♦ navajamo kriterije, po katerih se ♦poliritem♦ vendarle lahko razlikuje od ♦polimetra♦.

Zaradi dvoumne vsebine (pomena) bi bilo najboljše, če bi uporabljali njegovo sopomenko ♦poliritem♦.

PRIM: ♦polimeter♦ = (♦polimetrija♦) = (♦polimetrika♦), ♦poliritem♦ = (♦poliritmika♦).

‹BASS›, III, 679; ‹CAN›, 438; ‹MELZ›, III, 102; ‹MI›, III, 463; ‹RIC›, III, 679; ‹ROS›, 175–176

ANG: polyrhythm; NEM: Polyrhythmik (gl. KM in KR); FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmo, poliritmia, poliritmica (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦ritem♦.

D: 1) »(Naziv je nastal v 19. stoletju za) sočasno uresničitev različnih ♦ritmov♦ … Čeprav je nastal v zvezi z glasbo 18. in 19. stoletja, se poliritem aplicira tudi na drugo glasbo. Tako govorimo o poliritemskih strukturah v glasbi 14. in 15. stoletja …, predvsem pa v ♦Novi glasbi♦ 20. stoletja in v neevropski glasbi ter v ♦jazzu♦.(‹RL›, 740; geslo je »Polyrhytmik« = ♦poliritmika♦!)
2) »(Naziv za) sočasni nastop dveh ali več različnih ritmičnih obrazcev, katerih metrični poudarki sovpadajo (primeri 1a in 1b) ali se razhajajo (primeri 2a in 2b):

V tem primeru gre za ♦poliritmijo♦, ki vključuje tudi ♦polimetrijo♦.« (‹MELZ›, III, 102; geslo je ♦poliritmija♦!) 

3) »(Naziv za) … slog, v katerem si nasprotujeta dva ali več različnih ritemskih obrazcev. Mnogi teoretiki uporabljajo pojem kot sopomenko pojma ♦polimeter♦. Če bi hoteli identificirati poliritemski slog, morajo ♦ritmi♦ ostati v določenem ritemskem obrazcu dovolj dolgo. Naslednji primer prikazuje tri različne ♦ritme♦ v poliritemskem kontekstu:«

(‹FR›, 68)

4) »(Naziv za) sočasno uporabo nasprotujočih si ♦ritmov♦ in poudarkov, pogosto kot rezultat kombiniranja različnih ♦metrov♦ (♦polimeter♦). Enostavnejši tipi kot 3/8 proti 3/4 se običajno imenujejo ♦nasprotna ritmika♦, medtem ko se pojem poliritem uporablja za ‘krepke ritemične trke, ki jih pogosto srečujemo v ♦glasbi 20. stoletja♦, kot npr. v Hindemithovi Klavirski glasbi op. 37 (gl. primer na naslednji strani – op. N. G.) … Izrazito sinkopirani odlomki, ki se pojavljajo v ♦jazzu♦, prav tako ustvarjajo poliritemski učinek.« (‹APE›, 230)  

5) »Pojem, ki zajema ♦polimeter♦ in tradicionalnejša nasprotujoča si ♦ritma♦ znotraj istega ♦metra♦ (tj. ♦nasprotna ritmika♦).« (‹GR›, 141)

KM: V ‹RL›, 739, piše, da jasno razlikovanje pojmov ♦poliritem♦ (= ‘Polyrhythmik’!) in ♦polimeter♦ (= ‘Polymetrik’!) doslej ni mogoče«, v ‹RL›, 740, in v ‹BKR›, III, 314, pa je navedeno »Polyrhythmik« (= »♦poliritmika♦«) kot NEM ustreznica ANG ♦nasprotne ritmike♦ = (»cross-rhythm«; gl. KR ♦poliritmike♦ in ‹P›, 240). 

Primere, ki se v D ponujajo za p., lahko jasno razlikujemo od ♦polimetra♦, če upoštevamo zapis kot kriterij (gl. KR ♦polimetra♦). Tako je primer 2a v D 2 tipičen za vertikalni ♦polimeter♦ (gl. D 1 ♦polimetra♦), ker gre za sočasno uporabo 4/4 in 3/4 ♦mere♦. (V D 2 sicer vlada tudi pojmovna zmeda: poleg napačnega imena gesla –♦poliritmija♦ namesto p. – bi bilo treba  »ritmične obrazce« in »metrične akcente« zamenjati z »ritmičnimi obrazci« in »metričnimi poudarki«, ker so metrični poudarki tisti, ki bi jih morala specificirati ♦metrika♦ kot nauk; prav tako se mora ♦polimetrija♦ zamenjati s ♦polimetrom♦.) Primer v D 3 je resda poliritemski, saj se v vseh treh delih ohranja isti ♦meter♦. Podoben primer srečamo tudi pri razlikovanju ♦aditivnega ritma♦ in ♦metrične disonance♦ od ♦polimetra♦, toda problem se lahko reši s sklicevanjem na isti kriterij (pri čemer bi ♦aditivni ritem♦ lahko veljal za podvrsto p.) Pri ♦nasprotni ritmiki♦ ne bi smelo biti nikakršne zmede.

POLIRITEM: Hindemith, Klavirska glasba, op. 37

KR: Problemi z ustreznicami za p. v tujih jezikih so  nerešljivi. Ni jasno, zakaj se uporablja dvoumna NEM-ustreznica »Polyrhythmik« (gl. ‹BR›, 137, ‹LEU›, 323, ‹P›, 240, ‹RL›, 740), ne pa »Polyrhythmus«, ki očitno ne obstaja, čeprav se v ‹P›, 240, navaja njegova množinska oblika »Polyrhythmen«. Glede na pomen ♦ritmike♦ je pojem ♦poliritmika♦ (NEM = »Polyrhythmik«) nesmiseln (gl. KR ♦poliritmike♦). (Podoben problem srečamo tudi pri ♦polimetriki♦ – gl. KM ♦polimetra♦ in KR ♦polimetrike♦.) FR-pojem »polyrythmie« in IT-pojem »polirthmia« (gl. ‹BR›, 137, ‹P›, 240) imata enak pomen kot ♦poliritmija♦, IT-pojem »poliritmica« (‹BR›, 136) pa enak pomen kot ♦poliritmika♦. V ‹TLF› pa pojem »polyrythmie« ne obstaja, kar je tudi logično, saj je njegov pomen nesmiseln (gl. KR ♦poliritmije♦) V ‹DLI›, XIII, 751, je naveden IT-pojem »poliritmo«, vendar kot pridevnik in z napačnim pomenom (»to, kar predstavlja sled različnih tempov v kakšni skladbi«). Zanimivo je, da se p. v ‹P› sploh ne omenja, čeprav je v ‹P›, 240, navedena njegova ANG-ustreznica »polyrhythm« kot napačna sopomenka ♦poliritmije♦. (ANG = »polyrhythmy«; ta pojem v ANG ne obstaja – gl. KR ♦poliritmije♦). V ‹L› ni navedenega nobenega sorodnega pojma p. v samostalniški obliki. Resno vprašanje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki  »polyrhythmic« (ANG), »polyrhythmisch« (NEM), »polyrythmique« (FR) in »poliritmico« (IT) (gl. ‹L›, 411), še posebej zato, ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »♦ritem♦« in »♦ritmika♦«.

GL: ♦aditivni ritem♦, ♦metrična disonanca♦, ♦ritem♦, ♦nasprotna ritmika♦.

PRIM: ♦polimeter♦ = (♦polimetrija♦) = (♦polimetrika♦), (♦poliritmija♦) = (♦poliritmika♦).

‹GR6›, XV, 72; ‹RAN›, 646

(ANG: polymodality; NEM: Polimodalität; FR: polymodalité; IT: polimodalità.)

ET: Predpona poli- iz grš. poly = mnogo; ♦modalnost♦ .

D: Enako kot ♦polimodaliteta♦, ne glede na ♦modalnost♦ .

KR: V nasprotju s ♦politonalnostjo♦, ki je nastala iz vsebinsko problematičnega pridevnika »politonalni« samostalnika ♦politonaliteta♦, se p., zaradi ohranitve pridevnika »modalni« iz ♦modusa♦ (ne glede na to, da bi bil »modusni« pravilnejši – gl. KR ♦modusa♦ in KM ♦modalnosti♦), lahko sprejme, čeprav je sopomenska s ♦polimodaliteto♦.

GL: ♦modus♦, (♦modalnost♦) = (♦modalitetnost♦).

PRIM: ♦neomodalnost♦, ♦polimodaliteta♦, (♦polimodalitetnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).

‹P›, 240

ET: Predpona poli- iz grš. poly = mnogo; ♦modalitetnost♦.

D: Naziv za več značilnosti, lastnosti, odlik ♦modalitete♦.

KR: Glede na to, da je ♦modalitetnost♦ pleonazem, pojma ni treba uporabljati (gl. KR ♦modalitetnosti♦), p. pa s predpono poli- to preobilje še bolj potencira, zato (in tudi zaradi D, ki je formalno pravilna!) jo je treba zavreči.

GL: (♦modalitetnost♦) = (♦modalnost♦), ♦modus♦.

PRIM: ♦neomodalitetnost♦, ♦polimodaliteta♦, (♦polimodalnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).

ANG: polymodality; NEM: Polymodalität; FR: polymodalité; IT: polimodalità, polimodalismo (gl. KM).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦modaliteta♦.

D: 1) »(Naziv za) dva ali več različnih ♦modusov♦ na istem ali na različnih tonalitetnih središčih … Ko se isti ♦modus♦ pojavi sočasno na različnih tonalitetnih središčih, je odlomek politonaliteten in modusen, ne pa tudi polimodusen. Ko se različni ♦modusi♦ pojavijo na različnih tonalitetnih središčih sočasno, je odlomek polimodusen in tudi politonaliteten.« (PERSICHETTI 1961: 38)

2) »(Naziv za) posebno vrsto ♦politonalitete♦, v kateri so glavne melodijske linije prej modusne kot pa izrazito durske ali molske. Polimodusne ♦harmonije♦ … dosegajo najboljši učinek … v odprti ♦harmoniji♦ v molovi ♦tonaliteti♦ z dorskimi, frigijskimi ali eolskimi konstrukcijami.« (‹SLON›, 1477)

3) Naziv za horizontalno in vertikalno kombiniranje ♦modusov z omejenimi možnostmi transpozicije♦ v skladateljski teoriji in praksi O. Messiaena (gl. MESSIAEN 1944: 61–63).

KM: P. teži k ločevanju od ♦politonalitete♦, izpostavlja sočasno uporabo vseh lestvičnih ♦sistemov♦, razen durove in molove tonalitete. Težave v povezavi z razlikovanjem najbolj razkriva D 1, kljub temu da jo je ponudila vrhunska avtoriteta. Iz D 2 je razvidno, da se včasih misli tudi na starogrške oziroma srednjeveške ♦moduse♦. D 3 zavrača navedeno v ‹EH›, 257, po čemer se p. pri Messiaenu pojavlja šele v povezavi z njegovo klavirsko etudo Mode de valeurs et d’intensités, ki je napisana leta 1949, torej po tem, ko je Messiaen – po D 3 – teoretično pojasnil svoje specifično dojemanje p.

V ‹BASS›, Ill, 679, se pojavlja pojem »polimodalizem« (= »polimodalismo«) kot naziv, ki je povezan z vrnitvijo k stari ♦modaliteti♦ (podobno »novomodalizmu« iz istega vira; gl. KM ♦novomodalitete♦ (= neomodalitete)) in ki pomeni »sočasno uporabo dveh ali več različnih ♦modusov♦ …, npr. pri Posvetitvi pomladi Stravinskega«. V tem pomenu je, poleg problematične ločitve od ♦politonalitete♦ (gl. D 1), diskutabilna tudi oblika s pripono -izem, ki sugerira slog ali obdobje (gl. KM ♦neomodalitete♦ oziroma razpravo o pojmu »neomodalizem« iz istega vira, tj. iz ‹BASS›, Ill, 321).

V ‹CH›, 304, je p. definirana kot »polifonija ♦modusov♦, v najširšem smislu te besede«, čeprav se v ‹CH›, 302, pomen ♦modusa♦ omejuje samo na durovo in molovo tonalitetno ♦lestvico♦ (gl. KR ♦modusa♦).

KR: Čeprav vse D pomenijo sočasno kombiniranje dveh ali več ♦modusov♦, je pojem nesmiseln, če ♦modaliteto♦ razumemo kot splošni naziv za ♦sisteme♦ ♦modusov♦, karkoli že ti ♦modusi♦ predstavljajo (gl. KR ♦modalitete♦), sicer pa boljše razlage ni. (♦Politonaliteta♦ ni sočasno kombiniranje dveh ali več tonusov, temveč dveh ali več ♦tonalitet♦!)

V prevodu D 1 in 2 sta uporabljeni dve različici pridevniške oblike ♦modusa♦ (»modusni« in »modalen«), kakor se sugerira v KR ♦modusa♦ in ♦modalnosti♦.

GL: ♦modaliteta♦.

PRIM: ♦neomodaliteta♦, (♦polimodalitetnost♦) = (♦polimodalnost♦), ♦politonaliteta♦.

‹G›, 58; ‹IM›, 229; ‹JON›, 229; ‹MI›, Ill, 463; ‹RIC›, Ill, 465

ANG: polymetre, polymeter (gl. KR), polymetry (gl. KR), polymetrics, po metrics (‹RAN›, 516 – gl. KM); NEM: Polymetrik, Polymetrie (gl. KR); FR: polymétrie (gl. KR); IT: polimetria (gl. KR), polimetrica (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦metrika♦.

KM: ANG ustreznica »polymetrics« je izplejana iz samostalnika »metrics«, ki je naveden v ‹RAN›, 516 (gl. KR ♦metrike♦).

KR: Od pojmov v tujih jezikih p. edino ustreza NEM »Polymetrik« (‹BR›, 135; ‹L›, 441; ‹P›, 240), čeprav je tudi pomen tega pojma napačen. ANG-pojem (oziroma ameriški) »polymetre«/»polymeter« (‹BR›, 134; ‹P›, 240) ustreza ♦polimetru♦ (prim. KM ♦polimetra♦). ANG »polymetry« (‹L›, 441; ‹LEU›, 323; ‹P›, 240) ustreza ♦polimetriji♦, sicer je v ANG to neobstoječi pojem (gl. KR ♦polimetrije♦). O ANG-pojmu »polymetrics« gl. KM. O NEM-pojmu »Polymetrie« (‹P›, 240), FR-pojmu »polymetrie« (‹BR›, 135; ‹L›, 441) in IT-pojmu »polimetria« (‹BR›, 134; ‹L›, 441; ‹P›, 240), ki ustrezajo ♦polimetriji♦, in ne p., gl. KR ♦polimetrije♦.

Osnova »♦metrika♦« je po D nauk, teorija, z dodajanjem predpone »poli-« se ustvarja pojem brez smisla, kot je to pri vseh pojmih v ♦glasbi 20. stoletja♦, ki so izvedeni iz ♦metrike♦ (♦heterometrika♦, ♦spremenljiva metrika♦). Zato v ‹OED› in v ‹TLF› pojem ne obstaja, v ‹DLI›, XIII, 745, pa se pojavlja le IT-pridevnik »polimetrico« (katerega ženski spol je »polimetrica«), vendar je iz D (»tisto, kar je sestavljeno ali oblikovano iz različnih ♦metrov♦«) razvidno, da se nanaša na samostalnik ♦meter♦ (tj. »metro«), čeprav je v ‹DLI›, XIII, 745, »polimetro« pridevnik, ki nima veze z glasbo (prim. KM ♦polimetra♦). P. očitno pomeni enako kot ♦polimeter♦, zato ga je treba zamenjati oziroma odstraniti iz uporabe.

GL: ♦metrika♦, ♦heterometer♦ = (♦heterometrija♦) = (♦heterometrika♦), ♦variabilni meter♦ = (♦spremenljiva metrika♦).

PRIM: ♦polimeter♦ = (♦polimetrija♦), ♦poliritem♦ = (♦poliritmija♦) = (♦poliritmika♦).

ANG: polymetry ‹SLON›, 1476; v ‹L›, 441, in v ‹LEU›, 323, kot sopomenka NEM-pojma »Polymetrik« = ♦polimetrika♦; ‹P›, 240; gl. KR); NEM: Polymetrie (‹P›, 240; gl. KR); FR: polymétrie (gl. KR); IT: polimetria (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; metron = ♦mera♦; pripona -metrija rabi, posebej v znanstveni terminologiji, za tvorbo samostalnikov, ki pomenijo meritev, npr. geometrija (‹KLU›, 476; ‹OED›, IX, 702; ‹TLF›, XI, 748; ‹DEI›, 2444).

KR: V ‹KLU›, 476, v ‹OED›, IX, 702, v ‹TLF›, XI, 748, in v ‹DEI›, 2444, se navaja »-metrie«, »-metry«, »-metrie« in »-metria« kot priponska osnova v smislu ET-pomena, vendar pojma »polymetry« in »polymetrie« niti v ‹OED› niti v ‹TLF› ne obstajata. Tudi v NEM literaturi ni moč najti pojma »Polymetrie«. V ‹DLI› ni osnove »metria«, v ‹DLI›, XIII, 745, pa je pojem »polimetro«, sicer le kot pridevnik in ne v povezavi z glasbo. V ‹DEI›, 2444, namreč obstaja osnova »metria« v smislu predhodne ET, vendar ne obstaja »polimetria«, temveč samo »polimetro« (= »♦polimeter♦«). Očitno je, da priponski osnovi »-metrija« ne moremo dodati predpone »poli-«, saj v tem sklopu pojem ne more pomeniti ničesar. To se najbolje vidi iz D p. (= »polymetry«) v ‹SLON›, 1476: »zaporedje ♦metrov♦, ki se spreminjajo«. Očitno je, da p. pomeni enako kot ♦polimeter♦, zato je pojem treba zamenjati oziroma ga odstraniti iz uporabe.

GL: (♦ametrija♦), ♦heterometer♦ = (♦heterometrija♦) = (♦heterometrika♦), ♦meter♦.

PRIM: ♦polimeter♦ = (♦polimetrika♦), ♦poliritem♦ = (♦poliritmija♦) = (♦poliritmika♦).

ANG: polymeter; NEM: Polymetrik (gl. KM); FR: polymétrie (gl. KM); IT: polimetro, polimetria (gl. KM).

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦meter♦.

D: 1) »(Naziv za) združitev oziroma zamenjavo dveh ali več različnih ♦mer♦. ♦Polimetrija♦ je horizontalna, če si spremembe ♦mer♦ sledijo druga za drugo, tako da npr. prvi takt kompozicije vsebuje dvočetrtinsko ♦mero♦, drugi triosminsko, tretji in četrti štiričetrtinsko, peti petosminsko in podobno. ♦Polimetrija♦ je vertikalna, če različne ♦mere♦ nastopajo hkrati tako, da npr. v enem in istem taktu en del vsebuje dvočetrtinsko ♦mero♦, drugi triosminsko, tretji tričetrtinsko itn. Včasih se tudi s primerno nastanitvijo poudarkov ustvarjajo polimetrični učinki znotraj ene in iste ♦mere♦:«

(‹MELZ›, Ill, 102; geslo je ♦polimetrija♦!)

2) »(Pri ♦polimetriki♦) je treba razlikovati dva pomena: ali gre za samostojna gibanja, ki »tekmujejo« znotraj skupnega taktnega zaporedja, ali za gibanja z neskladnimi akcenti in kombinacijo taktnic.« (‹RL›, 739; geslo je »Polymetrik« = ♦polimetrika♦; gl. KM!)

3) »(Naziv za) sočasnost različnih nasprotujočih si metrskih zaporedij.« (‹HI›, 359; geslo je »Polymetrik« = ♦polimetrika♦; gl. KM!)

4) (Naziv za) sočasno zvenenje dveh ali več različnih ♦metrov♦, npr. 2/4 v enem delu, 3/4 v drugem.« (‹APE›, 229)

5) »(Naziv za) sočasno uporabo dveh ali več ♦metrov♦. Pojem se sicer včasih nanaša na posledično uporabo različnih ♦metrov♦ v enem ali več delih.« (‹RAN›, 645)

KM: D 1 je najbolj natančna in pravilna, razen tega, da je pri napačnem geslu (♦polimetrija♦) in da se v zadnjem stavku namesto »polimetrskih učinkov« omenjajo »polimetrični učinki« (iz ♦polimetrike♦). Posebej skrbno in natančno se uporablja ♦mera♦: očitno je, da avtor gesla (J. Andreis) v ♦polimetru♦ (ne glede na napačen naziv gesla) pravilno razlikuje ♦meter♦, ki dopušča različne ♦mere♦ (prim. KR ♦metra♦ in KM ♦mere♦).

Begajoč je NEM-naziv »Polymetrik« (»Polymetrum« ne obstaja, čeprav je »Metrum« = ♦meter♦ – gl. ‹BR›, 135, ‹L›, 441, ‹LEU›, 232, in ‹P›, 240, kjer je naveden tudi neobstoječi NEM-pojem »Polymetrie«, ki bi moral biti sopomenski s ♦polimetrijo♦), predvsem zato, ker se v vseh strokovnih NEM-virih ♦metrika♦ enopomensko definira kot nauk, teorija (gl. D in KR ♦metrike♦). Podobno je tudi z NEM-pojmom »Polyrhythmik« (gl. KR ♦poliritmike♦ in ♦poliritma♦). V D 3 so »metrische Ordnungen« prevedeni kot »metrska zaporedja«, kar je edino pravilno, čeprav je »metrisch« pridevnik iz »Metrum« in iz »Metrik« (namreč »metrični« izhaja iz »♦metrike♦«). Sicer ima ANG-naziv osnovo ♦meter♦, čeprav v ANG obstaja tudi (problematičen) samostalnik »metric(s)« = ♦metrika♦ (prim. KR ♦metrike♦). FR- in IT- pojem »polymetrie« in »polimetria« (gl. ‹BR›, 134–135, ‹L›, 441, ‹P›, 240) sta v tem Pojmovniku skoraj sopomenska s ♦polimetrijo♦, čeprav bi se osnove »♦meter♦«, »-metrija« in »♦metrika♦« očitno morale pomensko razlikovati. V ‹DLI›, XIII, 745, se pojavlja pojem »polimetro«, vendar kot pridevnik in ne v povezavi z glasbo. V ‹TLF› ni moč najti niti enega od teh pojmov. Zanimivo je, da v ‹P› p. sploh ni naveden, čeprav je v ‹P›, 240, navedena njegova natančna ANG-ustreznica »polymeter«, sicer kot napačna sopomenka ♦polimetrije♦ (= »polymetry«; gl. KR ♦polimetrije♦).

KR: P. pomeni – kot v D 1– metrsko različnost tako v horizontalnem kot tudi v vertikalnem smislu, ne glede na različne interpretacije pomena v drugih D. Pri tem je kot osnovo treba upoštevati kriterij zapisa oziroma informacijo, ki jo ponuja zapis, tako da primer iz D 1, glede na to, da se v njem uporablja ista ♦metrika♦, ne sodi v p., niti glede na omenjeno dvopomenskost v D 2, kjer se prvi pomen ne nanaša na ♦glasbo 20. stoletja♦. Po tem kriteriju, tj. po kriteriju zapisa, se p. razlikuje od ♦heterometra♦ in ♦poliritma♦, horizontalni p. (D 1) pa je enak ♦multimetru♦.

GL: ♦heterometer♦ = (♦heterometrija♦) = (♦heterometrika♦), ♦meter♦, ♦metrična disonanca♦, ♦multimeter♦, ♦variabilni meter♦ = (♦spremenljiva metrika♦).

PRIM: (♦polimetrija♦) = (♦polimetrika♦), ♦poliritem♦ = (♦poliritmija♦) = (♦poliritmika♦).

‹BKR›, III, 313 = »Polymetrik« (=♦polimetrika♦); ‹FR›, 67–68; ‹GR›, 140; ‹JON›, 226–228

ANG: polyharmony.

ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦harmonija♦.

D: »(Naziv za) zaporedje ♦poliakordov♦.« (COWELL 1969: 25)

KR: Razprava v ‹JON›, 225–226, pojasnjuje sklep, da je pojem najbolje uporabljati v smislu, v katerem ga uporablja Cowell v svoji skladateljski teoriji (gl. D 3 ♦poliakorda♦). Millerjevo prizadevanje glede razlikovanja p. in ♦politonalitete♦ se ne zdi prav spodbudno: v nasprotju s ♦politonaliteto♦ v p. bi po njegovo moralo biti govora o zaporedju ♦poliakordov♦ v eni in isti ♦tonaliteti♦. Naslednji primer iz Petruške Stravinskega je npr. poliharmonski in ne politonaliteten:

(MILLER 1930: 98)

Takšne razprave o skoraj nepomembnih podrobnostih spominjajo na problematičen odnos med ♦biakordom♦ in ♦poliakordom♦ (gl. KR ♦biakorda♦ in ♦poliakorda♦) oziroma med ♦bitonalnostjo♦ in ♦politonaliteto♦ (gl. KM ♦bitonalnosti♦ in kritiko ♦tonalitete♦).

GL: ♦biakord♦, ♦harmonija♦, ♦poliakord♦, ♦politonaliteta♦.

‹FR›, 67 = vodilka k ♦poliakordu♦