Avtor: leon

ANG: pentatonic; NEM: Pentatonik; FR: pentaphonique, pentatonique; IT: pentafonica, pentatonica (po ‹MELZ›, III, 56; v ‹BR›, 134, je naveden samo pridevnik, ne samostalnik).

ET: Grš. pénte = pet; tonikós = napet, iz tónos = glas, ♦zvok♦.

D: »(Naziv za) ♦sistem♦ tonov, ki je zasnovan na Iestvičnem nizu petih ♦tonov♦ (šesti ♦ton♦ je oktava prvega ♦tona♦) … « (‹MELZ›, III, 56)

KR: V ‹MELZ›, Ill, 56, se navaja grš. »tónos«, čeprav je v p. predpona »penta-« pred osnovo »tonika«. Očitno ne gre za toniko kot naziv za prvo stopnjo dur-molove tonalitetne ♦Iestvice♦, temveč za ♦ton♦. Osnova (ton)ika, podobno kot pri ♦kromatiki♦, sugerira celotni ♦sistem♦. Nenavadnost naziva se kaže tudi v njegovih nenavadnih ustreznicah v tujih jezikih: v ‹P›, 230, se p. neomejeno enači s ♦pentatonsko Iestvico♦, v ‹BR› in v ‹LEU› pojem sploh ne obstaja, v ‹L›, 426, se kot ANG-, FR- in IT-ustreznica NEM-pojma »Pentatonik« navaja ♦pentatonska Iestvica♦, v ‹RAN›, 618, pa se navaja »pentatonic« kot samostalnik, ki je prav tako izenačen s ♦pentatonsko Iestvico♦; v ‹HO›, 772, je naveden »pentatonique« kot samostalnik, s katerim se misli na ♦sistem♦, v ‹MI›, III, 406, pa je »pentatonique« mišljen kot pridevnik, ki pomeni ♦sistem♦; v ‹CAN›, 416–417, se namesto »pentatonique« priporoča »pentaphonique« – najbrž zato, da bi izognili namigovanju na toniko in izpostavitvi povezave s »petimi toni« (iz grš. phōnḗ = glas, ♦zvok♦) – ta oblika se sicer ni prijela, čeprav gre (samo) za pridevnik ob ♦lestvici♦; tudi v ‹RIC›, III, 401, je predlagan pridevnik »pentafonica« (poleg »pentatonica«), tudi ob ♦lestvici♦. P. je, kljub sugestiji tonike očitno prišla iz NEM in dobro jo je ohraniti kot naziv za ♦sistem♦, v katerem je potem ♦lestvica♦ ♦pentatonska lestvica♦. (gl. KR – t. e. 2 ♦impresionizma♦ ).

GL: ♦sistem♦.

‹BKR›, III, 286; ‹DG›, 438 = pridevnik »pentatonica (scala)«; ‹GR›, 135–136 = pridevnik »pentatonic«; ‹GR6›, XIV, 353–354 = pridevnik »pentatonic«; ‹HI›, 348; ‹HK›, 277–278; ‹HO›, 772–773; ‹KN›, 150; ‹LARE›, 1210 = pridevnik »pentatonique«; ‹M›, 87; ‹MI›, Ill, 406–407 = pridevnik »pentatonique (système)«; ‹RAN›, 618; ‹RL›, 720–721

ANG: pentachord; NEM: Pentachord; FR: pentacorde; IT: pentacordo.

ET: Grš. pentákhorda = ♦sistem♦ petih ♦tonov♦, iz pénte = pet; khordḗ = struna, ♦ton♦ (‹DE›, 169).

D: V terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ naziv za ♦segment♦ petih ♦tonov♦ ♦dvanajsttonske vrste, serije♦.

GL: ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦lestvica♦, ♦modus♦, ♦vrsta♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦serija♦.

PRIM: ♦heksakord♦, ♦podvrsta, podserija♦, ♦segment (vrste, serije)♦, ♦tetrakord♦, ♦trikord♦.

‹FR›, 65; ‹P›, 230; ‹RAN›, 618

ANG: band-elimination filter, band-reject filter, band-stop filter, exclusion filter, notch; NEM: Bandsperre(filter), Sperrfilter.

ET: ♦Filter, filtri♦.

D: »(Naziv za) ♦filter♦, pravzaprav za vzporedno vezavo ♦nizkopasovnega filtra♦ in ♦visokopasovnega filtra♦. V nasprotju s ♦pasovnim filtrom♦ pasovna zapora potiska določeno, izbrano frekvenčno območje.« (‹EH›, 40–41)

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦filter, filtri♦, ♦frekvenčni pas♦ = pas, pas = ♦frekvenčni pas♦.

PRIM: ♦filter formantov♦ = filter zvokov(n)e barve, ♦filter z nadzorom napetosti♦ = (VCF) = (voltage-controlled filter), ♦filter šuma♦, filter zvokov(n)e barve = ♦filter formantov♦, ♦nizkopasovno sito♦, ♦oktavni filter♦, ♦pasovno sito♦, ♦univerzalni filter♦, ♦visokopasovno sito♦.

‹CP1›, 237; ‹CP2›, 341; ‹DOB›, 73; ‹EN›, 81; ‹FR›, 8; ‹HU›, 83; ‹M›, 63; ‹RL›, 289

ANG: band-pass filter; NEM: Bandpaß(filter), Bandpaßsieb (zastar.); FR: filtre passe-bande.

ET: ♦Filter, filtri♦.

D: »(Naziv za) ♦filter♦, ki prepušča samo omejena območja (♦pasove♦) med dvema frekvencama.« (‹EH›, 38)

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦filter, filtri♦, ♦frekvenčni pas♦ = pas, pas = ♦frekvenčni pas♦, ♦vokoder♦ = (vocoder).

PRIM: ♦filter formantov♦ = filter zvokov(n)e barve, ♦filter z nadzorom napetosti♦ = (VCF) = (voltage-controlled filter), ♦filter šuma♦, filter zvokov(n)e barve = ♦filter formantov♦, ♦nizkopasovno sito♦, ♦oktavni filter♦, ♦pasovna zapora♦, ♦univerzalni filter♦, ♦visokopasovno sito♦.

‹CP1›, 238; ‹CP2›, 341; ‹DOB›, 73; ‹EN›, 81; ‹FR›, 8; ‹HI›, 156; ‹HO›, 378; ‹HU›, 83; ‹KN›, 72; ‹M›, 63; ‹POU›, 200; ‹RAN›, 307; ‹RL›, 289

ANG: partiturophon; NEM: Partiturophon; IT: partiturophon.

ET: Srednjeveško lat. partitura = razdelitev, iz lat. pars = del, iz 17. stoletja v IT (‹KLU›, 529); grš. phōnḗ = glas, ♦zvok♦ (‹KLU›, 544).

D: »(Naziv za) ♦elektronske orgle♦, ki jih je konstruiral J. Mager v začetku tridesetih let kot nadaljevanje svojega ♦kaleidofona♦ in ♦sferofona♦. Partiturofon ima na voljo 4 enoglasne manuale in pedal ter obilje registrov. Večglasno igranje omogoča poseben položaj manualov, katerih skrajšane tipke so lahko postavljene tako blizu, da lahko z eno roko sočasno igramo na več manualov.« (‹RUF›, 386)

GL: ♦elektrofon♦, ♦elektronske orgle♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦, ♦kaleidofon♦ (D 1), ♦sferofon♦.

‹BASS›, Ill, 554 = vodilka k ♦sferofonu♦; ‹FR›, 64; ‹GRI›, Ill, 20; ‹RIC›, Ill, 384 = vodilka k ♦sferofonu♦

NEM: Realisationspartitur; FR: partition de réalisation.

ET: Sednjeveško lat. partitura = razdelitev, iz lat. pars = del, iz 17. stoletja v IT (‹KLU›, 529); iz srednjeveške lat. res = stvar (‹KLU›, 586).

D: »(Naziv za) verbalni opis ali shematičen prikaz v skicah tehničnih postopkov, ki jih je treba izvesti v ♦studiu za elektronsko glasbo♦, če bi želeli uresničiti elektronsko skladbo.« (‹EH›, 275)

KM: Primer za p. z. r. je partitura Elektronske študije II (1954) K. Stockhausena (1956⁴, št. U. E. 12466 L. W.).

KR: Ravno primer iz KM dokazuje, da so p. z. r. zelo redko ♦verbalne partiture♦ v ožjem smislu, tj. v smislu, v katerem je ta pojem relevanten za terminologijo ♦elektronske glasbe♦ (gl. D 1 in KR ♦verbalne partiture♦).

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦realizacijska notacija♦, ♦notacija z napotki♦, ♦verbalna partitura♦.

PRIM: ♦izvedbena partitura♦, ♦pomožna partitura♦.

‹G›, 182; ‹HI›, 383; STOIANOVA 1978: 80–81

NEM: Hörpartitur; FR: partition d’écoute.

ET: Srednjeveško lat. partitura = razdelitev, iz lat. pars = del, iz 17. stoletja v IT (‹KLU›, 529).

D: »(Naziv za) vrsto partiture, katere namen je z grafičnimi simboli in verbalnimi razlagami predstaviti skladbe, za katere ne obstaja partitura v običajnem smislu.« (‹EH›, 135)

KM: Najbolj znan primer p. z. p. je WEHINGER 1970, kjer je za poslušanje grafično oblikovana Ligetijeva elektronska skladba Artikulation (1958).

GL: ♦glasbena grafika♦, ♦grafična notacija♦, ♦verbalna partitura♦.

‹G›, 182–184; ‹M›, 555; STOIANOVA 1978: 81

ANG: partial(s), partial (tones), overtone(s); NEM: Partialtöne, Teiltöne; FR: partiel(s), son(s) partiel(s); IT: suoni parziali.

ET: Lat. pars = del; ♦ton♦.

D: 1) »(Naziv za) vse ♦tone♦ oziroma nadtone, ki zvenijo hkrati s ♦temeljnim tonom♦. ♦Temeljni ton ♦ je prvi parcial s svojimi nadtoni: prvi nadton je drugi parcial itn.« (‹HI›, 470)

2) »(Naziv za) posamezen čisti ♦ton♦, ki je del sestavljenega ♦tona♦. Pomensko je pojem podoben ♦harmoniku♦, vendar se v nasprotju s ♦harmonikom♦ lahko uporablja za ♦šume♦, katerih sestavne frekvence se ne skladajo z vrsto naravnih ♦harmonikov♦.« (‹FR›, 64)

3) »(Naziv za) sestavne dele kakšnega sestavljenega ♦zvoka♦, katerega frekvence, kot mnogokratniki ♦temeljnega tona♦, niso cela števila.« (‹HO›, 756)

KM: »Posamezni čisti ♦ton♦, ki je del sestavljenega ♦tona♦« (gl. D 2), je pravzaprav ♦sinusni ton♦.

Navidezna zmeda v D 1 izhaja iz razlik v pomenu p. in nadtona. V ‹EH›, 235, so nadtoni (= »Obertöne«) definirani tako: »Nadtoni so parciali, ki nihajo nad ♦temeljnim tonom♦. Imenujemo jih tudi ♦harmoniki♦ temeljnega nihaja. 1. parcial je ♦temeljni ton♦; 2. parcial (oktava) se šteje kot 1. nadton; 3. parcial (kvinta) kot 2. nadton; 4. parcial (naslednja oktava) kot 3. nadton itn. Takšna vrsta štetja parcialov in nadtonov hitro pripelje do zamenjave. Zato je Odbor za akustične norme (DIN 1311) zaradi razumljivosti predlagal, da se pojmi, ki se začenjajo s predpono nad- (kot nadton, nadnihaj, nadval) ne uporabljajo. Sicer pojem velja uporabljati za akustično-fiziološke raziskave (konsonanca, subjektivni nadtoni, binarno poslušanje itn.).«

KR: Navedek iz ‹EH›, 235, v KM je sporen, ker se p. mešajo s ♦harmoniki♦, po D pa so ♦harmoniki♦ samo tisti p., katerih frekvenca je, kot večkratnik ♦temeljnega tona♦, celo število. V tem smislu je napačna tudi D 3, saj so po njej p. samo tisti sestavni deli ♦tona♦/♦zvoka♦, ki niso ♦harmoniki♦, čeprav so ♦harmoniki♦ samo podvrsta p., ki mora zadovoljiti določene pogoje. Na previdnost pri zamenjavi p. in ♦harmonikov♦ se jasno opozarja v D 2 (na razliko med p. in ♦harmoniki♦ se opozarja v ‹CAN›, 239, čeprav bi se dalo polemizirati z določitvijo pomena p. – gl. KR ♦harmonikov♦, in v ‹LARE›, 1193). Kljub temu se v literaturi pogosto uporabljata oba pojma kot sopomenki: v ‹APE›, 217, in v ‹L›, 574, se p. enači z nadtoni in ♦harmoniki♦; v ‹IM›, 285, se p. navezuje samo na ♦harmonike♦; v ‹RAN›, 610, je p. enak ♦harmonikom♦, čeprav se na str. 364 ♦harmonik♦ natačno definira (gl. KR ♦harmonikov♦).

P. so torej, skladno z D 1 in D 2 ter ET, vsi ♦sinusni toni♦, ki – hkrati s ♦temeljnim tonom♦, ki je tudi p. – izoblikujejo kakšen ♦ton♦/♦zvok♦/♦šum♦. Mednje (med p.) sodijo tudi ♦harmoniki♦ (ali ♦alikvoti♦), katerih frekvenca, kot večkratnik frekvence ♦temeljnega tona♦, mora biti celo število, in ♦formanti♦, ki posebej pripomorejo k profiliranju ♦zvokov(n)e barve♦.

Skladno z navedenim v KM p. ne smemo mešati z nadtoni, ker nimajo istega pomena.

GL: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ = (sinusni nihaj, ton, val), ♦temeljni ton♦, ♦ton♦, ♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka = (zvočna barva), ♦zvokovni spekter♦ = (spekter) = (zvočni spekter).

PRIM: ♦alikvot(i), alikvotni ton(i)♦, ♦formant(i)♦, ♦harmonic, harmoniki, harmonski ton(i)♦.

‹BKR›, IV, 231 = »Teiltöne, Partialtöne«; ‹CP1›, 241 = »overtone« = »nadton«; ‹GR6›, XIV, 254; ‹HK›, 386; ‹KN›, 210; ‹M›, 88–89; ‹MELZ›, Ill, 38 = vodilka k: ♦alikvotnim tonom♦; ‹P›, 225 = vodilka k: ♦alikvotnim tonom♦; ‹RL›, 942–943