ANG: neoclassicism, neo-classicism; NEM: Neoklassizimus, Neo-klassizismus; FR: neoclassicisme, neoclassicisme; IT: neoclassicismo.
ET: Predpona neo- iz grÅ¡. néos = nov, prevaja se kot novo-; srednjelat. classicus = vzoren, primeren, iz lat. classicus = tisti, ki pripada rimskemu meÅ¡Äanskemu sloju, iz classis = razred, oddelek (â¹KLUâº, 374).
D: 1) »Pojem, ki se je pojavil konec 19. stoletja v knjiÅŸevnosti in predvsem v poeziji kot nadaljevanje ‘romanske Å¡ole’ Jeana Moréasa. V povezavi z likovnimi umetnostmi oznaÄuje vrnitev k idealom grÅ¡ke antike. V 1. svetovni vojni je bil vpeljan v glasbeni slovar, kjer je oznaÄeval sploÅ¡no vrnitev h klasicizmu 17. in 18. stoletja (od tod vÄasih uporaba pojma âŠneobarokâŠ). Kot reakcija na romantiko in harmonsko zasiÄenost predhodnega obdobja je bil neoklasicizem (nekakÅ¡na) moda, Å¡e posebej v krogu J. Cocteauja in skupine Les Six in vse do petdesetih let. Åœe konec 19. stoletja je M. Emmanuel skladal prvi dve Sonatini za klavir; leta 1905 je M. Ravel skladal (sonato), kateri je med letoma 1914 in 1917 sledil Couperinov grob, Prokofjev pa je leta 1917 skladal KlasiÄno simfonijo. I. Stravinski … je zaznamoval neoklasicistiÄno tradicijo od Pulcinelle (1919, po Pergolesiu) do Åœivljenja razuzdanca (1948â51), navdahnjen z Bachom v Pihalnem oktetu (1923) ali v Klavirskem koncertu (1922â24), J. Stamicem v Simfoniji in C (1940) in G. F. Handlom v Oedipus Rexu (1927). Za neoklasiciste veljajo tudi A. Roussel (Suita za klavir, 1910), P. Hindemith, D. Milhaud in F. Poulenc, tudi A. Schönberg v Serenadi, op. 24, ali v Suitah, op. 25 in 29, ter A. Berg v Violinskem koncertu (1935). Tudi scarlatizem M. de Falle razkriva neoklasicistiÄno estetiko. V Å¡irÅ¡em smislu je neoklasicizem estetska teÅŸnja, v katero lahko umestimo Mendelssohnovo vrnitev k Bachu, Brahmsov konzervativizem â glede na Liszta in Wagnerja â ali pa Regerju in Busoniju.« (â¹HOâº, 657)
2) »Pri uvrÅ¡Äanju mnogih Schönbergovih skladb, nastalih med letoma 1920 in 1930, v neoklasicizem morda obstaja malo nezavedne ironije. Schönberg sam je ostro nasprotoval gibanju: njegova … kantata Novi klasicizem (1925) se posmehuje ‘majhnemu Modernskemu’ (Der kleine Modernsky), ker hoÄe nositi Âlasuljo oÄka Bacha. Njegova Suita za klavir vsebuje naslove baroÄnih plesov (gavota, musetta itn.), Pihalni kvintet in Ill. godalni kvartet pa oÅŸivljata Å¡tiristavÄno simfoniÄno obliko … Morda bi trdil, da so nauki starih mojstrov vedno pomembni in je bila tako njegova (skladateljska) praksa preprosto klasiÄna, ne novoklasiÄna.« (â¹GRâº, 127)
3) »Leta 1920 je Ferruccio Busoni razglasil svoj ideal ‘mlade klasiÄnosti’ in ga definiral kot ‘obvladovanje, izpraÅ¡evanje in uporaba celotnega nasledstva predhodnih âŠeksperimentovâŠ: izkoriÅ¡Äanje in njihovo vnaÅ¡anje v lepe, Ävrste oblike’. To ne pomeni, da ta formulacija predstavlja program neoklasicizma, Äeprav bi lahko â glede na Äas, ko je bila objavljena â to trdili. V neÄem pa se Busoni in neoklasicizem vendarle ujemata: v prizadevanju, da se znova doseÅŸe ‘klasiÄna’ uravnoteÅŸenost oblike in substance … Neoklasicizem v glavnem teÅŸi k âŠNovi glasbiâŠ.« (â¹Hâº, 27)
4) »Dokaz (nasprotovanju ukinjanja âŠtonaliteteâŠ) je bila restavracija in pogled v preteklost, priklanjanje âŠneoklasicizmu⊠in neobaroku, pri Äemer je drugi (s Hindemithom) bolj pomemben za NemÄijo, prvi pa je (v glavnem s Stravinskim) dosegel svetovni ugled.« (â¹Gâº, 24)
5) »RazoÄaranje nad dotedanjimi ideali in sooÄanje individuuma z grobo stvarnostjo je pomenilo enako odvzemanje prepriÄljivosti tako subjektivnim Äustvenim izlivom romantike in âŠekspresionizma⊠kakor tudi rafinirani pitoresknosti âŠimpresionizmaâŠ. Nova, antiromantiÄna estetika, t. i. âŠNova stvarnost⊠(iz NEM âŠNeue SachlichkeitâŠ), zastopa trezno, zadrÅŸano, ‘apolonsko’ umetnost, vstajenje klasiÄnih idealov … Naklonjenost polifoniji, ki pogosto zavira harmonski moment, se opira na kompozicijske postopke baroka (âŠneobarokâŠ) in starejÅ¡ih obdobij (renesansa, gotika).« (â¹MELZâº, II, 670)
6) »Neoklasicizem ima Å¡irÅ¡e implikacije, kot se vÄasih domneva, saj je del sploÅ¡nega ukvarjanja s preteklostjo v 20. stoletju.« (â¹IMâº, 263)
7) »Vzklik ‘Nazaj k Bachu!’ se je Å¡iril po vsej Evropi. Temu so dodali parolo âŠnove preprostostiâŠ. Glede na to, da se naprej ni veÄ dalo, so se glasbeni okusi z intelektualno racionalizacijo obrnili za 1800 proti preteklosti.« (â¹SLONâº, 1470)
KM: Pripona -izem navadno razume naziv za slog, obdobje ipd. […] Glede na osnovo je v n. treba opozoriti na naslednje:
V â¹RLâº, 463, se pomen »klasicizma« razlaga takole: »Klasicizem oznaÄuje oblikovno opiranje del ali smeri v umetnosti na klasiÄne vzore … KlasicistiÄni v najÅ¡irÅ¡em smislu se imenujejo vsi umetniÅ¡ki izrazi na zahodu, vkljuÄno z renesanso, ki je bila neposredno pod vplivom klasiÄne antike … Pojem se v oÅŸjem glasbeno-zgodovinskem smislu povezuje z uÄenci Dunajske Å¡ole, preteÅŸno na podroÄju instrumentalnih skladb, ter z idejami Schuberta in Mendelssohna. Toda v klasiÄnosti ne smemo obsojati golega posnemanja in epigonstva, saj je umetnost skladanja v 19. stoletju izhajala iz predklasike in klasike, z vnoviÄnim odkritjem Bacha in Palestrine pa so se zaÄeli opirati na pretekle sloge, ki so obstajali precej pred dunajskimi klasiki, npr. pri Brahmsu, Regerju, Busoniju, Hindemithu … PariÅ¡ka skupina v krogu Stravinskega, Les Six in Cocteauja je za svoj poseg v glasbo 18. stoletja izbrala naziv neoklasicizem.« V nasprotju s »klasiko« (seveda, Äe izvzamemo dunajsko klasiko) »klasicizem« vsebuje jasnejÅ¡o teÅŸnjo â najbrÅŸ zaradi pripone »-izem« â po oznaki sloga, obdobja.
Nasprotno se v â¹RLâº, 462, o »klasiki« razpravlja takole: »Pojem klasiÄnega v sebi zdruÅŸuje normativni in zgodovinski pomen. Po eni strani oznaÄuje tisto, kar je popolno, kar velja za vzor, po drugi strani pa kategorijo sloga, ki ji ni treba dodajati misli o nadzgodovinski vrednosti. Tako se v umetnosti klasika (kot oznaka) uporablja tudi za posamezna dela, posamezne mojstre (klasike) in za celotna obdobja.« (Gl. tudi â¹MELZâº, II, 327â329, kjer se, ÅŸal, kot tudi v â¹Pâº, 134, 202, meÅ¡ata pojma »klasika« in »klasicizem«, kar je seveda popolnoma zgreÅ¡eno, saj v drugih jezikih â razen v NEM â ni mogoÄe vzpostaviti takÅ¡nega pomenskega razlikovanja â prim. â¹BASSâº, I, 571â581; â¹GR6âº, IV, 449â454; â¹LAREâº, 326â327; â¹MIâº, I, 555; â¹RICâº, I, 489â490).
O n. v knjiÅŸevnosti in likovni umetnosti, kar se omenja v D 1, gl. BANDUR 1994: 2â3.
O Busonijevem deleÅŸu pri profiliranju pojma, kar se omenja v D 3, gl. BUSONI 1956: 35â36, kjer se, poleg »mlade klasiÄnosti« (= »junge KlassizitÀt«), omenja tudi »nova klasiÄnost« (= »neue KlassizitÀt«); o razlogu, zaradi katerega je Busoni uporabljal »klasiÄnost« in ne »klasicizem«, gl. BANDUR 1994: 11; v BANDUR 1994: 11 je navedeno tudi Busonijevo podcenjevanje pojma »nova klasiÄnost«.
KR: LoÄitev pripone od osnove ni potrebna, Äeprav je pogosta v tujih jezikih. V slovenÅ¡Äini je to povsem nepotrebno.
D zahtevajo naslednje komentarje:
a) D 1 je vseobsegajoÄa in posebej pomembna. Zato je postavljena na prvo mesto. NapaÄno se omenja »vrnitev h klasicizmu 17. in 18. stoletja«. »Klasicizem« je tu treba zamenjati s »klasiko« (v normativnem, ne v zgodovinskem smislu) in je takoj vse jasno (gl. razpravo o razliki med »klasicizmom« in »klasiko« v KM). Del, v katerem se Schönberg in Berg uvrÅ¡Äata v n., je tudi na doloÄen naÄin vpraÅ¡ljiv in polemiÄno intoniran. (Ali morda sodi Bergov Violinski koncert v n. po tonalitetnih recidivih v âŠstrukturi⊠njegove âŠdvanajsttonske vrsteâŠ?)
b) D 2 komentira del D 1, ki se nanaÅ¡a na uvrÅ¡Äanje Schönberga v n. Argumenti, ki se nanaÅ¡ajo na formalne modele, niso napaÄni (gl. o tem tudi â¹GLâº, 72â73), paÄ pa je bil Schönbergov odnos do obnovitve (restitucije) âŠtonalitete⊠v tem obdobju (torej med letoma 1920 in 1930) tako negativen, da je uvrÅ¡Äanje njegovih navedenih opusov v n. zares »nezavedna ironija«. Zavestna ironija pa ni nasprotovanje Stravinskega Schönbergu po merilu regresa oziroma progresa, kar je kot model razmiÅ¡ljanja opisano v ADORNO 1972, vsaj ne brez negativnih posledic, na katere se v D 2 poskuÅ¡a posredno opozoriti.
c) D 3 jasno opozarja na vsekakor pomemben Busonijev prispevek k n. kot duhovnemu gibanju. Z njegovim zavzemanjem se je n. kot gibanje razÅ¡iril tudi izven FR-obmoÄja oz. je konÄno postal »svetoven«, kakor se omenja v D4.
d) D 4 primerja in razlikuje n. in âŠneobarok⊠(gl. o tem KR âŠneobarokaâŠ).
e) Nerazumljivo je, zakaj se v D 5 omenja âŠNeue SachlichkeitâŠ, Äe je pomen tega pojma v povezavi z glasbo tako problematiÄen (gl. KR âŠNeue SachlichkeitâŠ), n. ima tako ali tako vse znaÄilnosti, ki se tu pripisujejo k âŠNeue SachlichkeitâŠ. Prav tako se âŠneobarok⊠omenja kot podvrsta n. Velik problem je doloÄiti, kaj bi lahko pomenila »glasbena gotika«.
f) V D 6 se nevarno predlaga preširoko posplošen pojem, kar vodi do izgube funkcije oznake obdobja in/ali sloga.
g) âŠNova preprostost⊠v povezavi z n. v D 7 je prazna izmiÅ¡ljotina avtorja D (gl. tudi D 1 in KR âŠnove preprostostiâŠ).
V â¹Mâº, 532, se n. razlaga kot »vrsta nove klasike«, kar je glede na razliko med »klasiko« in »klasicizmom« povsem napaÄno. Äeprav je tisto, k Äemur skladatelji n. stremijo (v oÅŸjem smislu, torej na eni strani Stravinski in skupina Les Six, na drugi pa Busoni â vsi iz dvajsetih let tega stoletja), »klasika« v normativnem in »klasika« v zgodovinskem smislu, je osnova »klasicizem« v n. le upraviÄena, saj se z njo, kot je razvidno iz razprave o razliki med »klasiko« in »klasicizmom« v KM, oznaÄuje »opiranje na klasiÄne vzore« v normativnem smislu na sploÅ¡no, ne glede na obdobje (tj. na zgodovinski smisel »klasike«). S tem se (temeljito) odpre vpraÅ¡anje o smislu pojma âŠneobarokâŠ, ker dobesedno razume povratek (restitucijo) obdobja. âŠNeobarok⊠je lahko (omejena â gl. D 4) podvrsta âŠneoklasicizma⊠ali nasprotje neuporabnemu pojmu »novoklasika« (o razliÄnih pojmih, ki bi morali zamenjati n., gl. BANDUR 1994: 8â9,11â12).
Pojem je najprej uporaben za oznaÄevanje restitutivnih gibanj v dvajsetih in tridesetih letih. Z njegovim raztezanjem na celotno 20. stoletje (v smislu D 6 in 7) je treba biti zelo pozoren.
Opozoriti je treba (Äetudi to neposredno ne zadeva n.) na razliko v pomenu pridevnikov »klasiÄen« in »klasiÄni«: »KlasiÄen« (tudi v kolokvialnem smislu) pomeni skoraj enako kot »navaden«, v smislu tehniÄnega pojma in/ali strokovne besede pa oznaÄuje, kar je »normativno« (gl. KM), v vrednostnem smislu nadÄasovno, izvenÄasovno, torej nasprotno »modernemu«. V nasprotju s tem se »klasiÄni« nanaÅ¡a na »klasiko« v »zgodovinskem pomenu« (gl. KM), kadar je treba »klasiko« razumeti kot oznako dobe Haydna, Mozarta in (zgodnjega) Beethovna (dunajska klasika), sicer izgubi dimenzijo oÅŸjega in funkcionalnejÅ¡ega »zgodovinskega pomena«. Na te podrobnosti v razliki med »klasiÄen« in »klasiÄni« je koristno opozoriti, ker se je sicer oblikoslovno v svetovnih jezikih ne da poudariti.
GL: âŠneue Sachlichkeit⊠= (nova stvarnost), âŠnova preprostost⊠= (neue Einfachheit) (predvsem D 1), âŠpandiatonikaâŠ.
PRIM: âŠneobarokâŠ.
â¹APEâº, 189â190; â¹BASSâº, Ill, 320â321; â¹BKRâº, 11, 301; â¹BOSSâº, 94â98; â¹FRâº, 57; â¹GR6âº, XIII, 104â105 = kot pridevnik »neo-classical«; â¹JONâº, 182â185; â¹LAREâº, 1086; â¹MIâº, Ill, 281â282; â¹RANâº, 535 = pridevnik »neoclassical«; â¹RICâº, Ill, 265; â¹Vâº, 508
