NEM: = âŠelektronska glasbaâŠ.
KM: Pojem je priporoÄljivo uporabljati v premiÅ¡ljenih znanstvenih in strokovnih besedilih, Äe se misli na tisto âŠelektronsko glasboâŠ, ki je, kot nasprotje francoski âŠmusique concrÚte⊠(gl. KR âŠkonkretne glasbeâŠ), nastajala na zaÄetku petdesetih let v âŠStudiu za elektronsko glasbo⊠ZahodnonemÅ¡kega radia v Kölnu (gl. STOCKHAUSEN 1963d; tudi: D 5 in zakljuÄek KR âŠelektronske glasbe).
ANG: electronium; NEM: Elektronium; FR: electroniurn; IT: electronium, elektronium.
ET: GrÅ¡. ážlektron = jantar (elektriÄni pojavi so bili prviÄ zaznani na jantarju) (â¹KLUâº, 174);
D:1) »(Naziv za) enoglasni, trioktavni âŠelektronski glasbeni instrument⊠s tipkami v obliki prepolovljene harmonike. Proizvaja ga tovarna Hohner od leta 1950. K. Stockhausen je uporablja elektronij v skladbi Prozession.« (â¹RUFâº, 122)
2) »(Naziv za) instrument, ki ga je izumil H. Bojé za izvedbo s Stockhausenovim ansamblom (1967â72): to je âŠsintetizatorâŠ, ki se nadzira s klaviaturo ali potenciometrom.« (â¹GRâº, 69)
3) »(Naziv za) instrument âŠelektronske glasbeâŠ, ki lahko posnema klavir, âŠorgleâŠ, godalna in pihalna glasbila.
KR: D 3 je povsem neobvezujoÄa: âŠelektronska glasba⊠tako redko uporablja âŠelektronske glasbene instrumenteâŠ, kot so razumljeni tu, da je bolje, da jih ne povezujemo z njo, ker ima svoje specifiÄne instrumente, kot so: âŠfiltriâŠ, âŠgeneratorjiâŠ, âŠoscilatorji⊠ipd. (gl. KR âŠelektronske glasbeâŠ).
GL: âŠelektronski glasbeni instrumentiâŠ.
â¹BASSâº, II, 120; â¹GRIâº, I, 693â694 = samo v pomenu D 1
ANG: electrochord; NEM: Elektrochord; IT: elektrochord.
ET: GrÅ¡. ážlektron = jantar (elektriÄni pojavi so bili prviÄ zaznani na jantarju) (â¹KLUâº, 174); khordáž = struna (â¹DEâº, 169).
D: 1) »(Naziv za) âŠelektriÄni klavirâŠ, ki ima obliko navadnega koncertnega klavirja. V zaÄetku tridesetih let ga je izdelal O. Vierling v Berlinu, od leta 1936 ga je proizvajalo podjetje August Forster. âŠZvok⊠proizvajajo elektrostatiÄne zvoÄnice, ki jih lahko upravljamo posamezno.« (â¹RUFâº, 120)
2) »(Naziv za) instrument, ki ga je iznaÅ¡el P. Eötvös za izvedbe s Stockhausenovim ansamblom (1968â72): sestavljen je iz madÅŸarskih kmeÄkih citer s petnajstimi strunami, katerih âŠzvok⊠se je lahko transformiral s âŠsintetizatorjem⊠VCSâ3.« (â¹GRâº, 68)
KR: V â¹GR6âº, VI, 106, se e. (v pomenu D 1) uvrÅ¡Äa v »elektrofonske klavirje« (= »electrophonic piano«), medtem ko se v â¹GRIâº, I, 695â696, ta pojem ne uporablja kot klasifikacijski, temveÄ kot naziv za vrsto klavirja, ki jo je razvil R. Eisenmann v Berlinu med letoma 1885 in 1913. Toda v â¹GRIâº, I, 695, se e. vendarle uvrÅ¡Äa med âŠelektriÄne klavirjeâŠ. Podobno se v â¹GR6âº, VIII, 78, âŠHammondove orgle⊠s tehniÄnega vidika ne uvrÅ¡Äajo med âŠorgleâŠ, temveÄ med »elektronske instrumente s tipkami« (= »electronic keyboard instrument«). TakÅ¡no obmetavanje z izmiÅ¡ljenimi pojmi ni primerno za avtoritativnost vira, iz katerega prihaja.
GL: âŠelektriÄni klavirâŠ, âŠelektronski glasbeni instrumentiâŠ.
â¹BASSâº, II, 120 (= v pomenu D 1); â¹BKRâº, II, 15 (= v pomenu D 1); â¹HIâº, 141 (= v pomenu D 1); â¹RLâº, 255 (= v pomenu D 1)
ANG: electrophonic music.
ET: GrÅ¡. ážlektron = jantar (elektriÄni pojavi so bili prviÄ zaznani na jantarju) (â¹KLUâº, 174); grÅ¡. phónáž = glas, âŠzvok⊠(â¹KLUâº, 544).
D: Isto kot âŠelektronska glasbaâŠ.
KR: Naziv se pojavlja â¹FRâº, 26, z vodilko k pojmu âŠelektronska glasba⊠(tu se omenja tudi »elektrosoniÄna glasba«). (V â¹APEâº, 90, se navajajo »elektrofoniÄna glasbila« kot sopomenka âŠelektronskih glasbenih instrumentovâŠ.)
Äeprav ima po ET natanÄnejÅ¡i pomen od npr. âŠelektroakustiÄne glasbe⊠(posebno glede na omejen pomen elektroakustike v â¹FRâº, 25 â gl. KR âŠelektroakustiÄne glasbeâŠ), se naziv tako malo uporablja, da ga je bolje izkljuÄiti iz rabe in namesto njega uporabljati âŠelektronsko glasboâŠ.
PRIM: âŠakuzmatika, akuzmatiÄna glasbaâŠ, âŠelektroakustiÄna glasbaâŠ, âŠelektronska glasbaâŠ, âŠglasba za trak⊠= (music for tape, tape music), âŠkonkretna glasba⊠= (âŠmusique concreteâŠ), âŠmusic for tape, tape musicâŠ, âŠsintetiÄna glasbaâŠ.
ANG: elektrophon, electrophone; NEM: Elektrophon; FR: electrophone; IT: elettrofono.
ET: GrÅ¡. ážlektron = jantar (elektriÄni pojavi so bili prviÄ zaznani na jantarju) (â¹KLUâº, 174); grÅ¡. phónáž = glas, âŠzvok⊠(â¹KLUâº, 544).
D: 1) »Prvi naziv, ki ga je Jörg Mager dal svojemu âŠsferofonuâŠ.« (â¹GRIâº, I, 695)
2) »(Naziv za) kromatiÄno uglaÅ¡en instrument, sestavljen iz razliÄnih elektriÄnih proporcev. Igra se s klaviaturo in proizvaja Å¡umeÄ, tresoÄ âŠzvokâŠ; izumil ga je nizozemski skladatelj Daniel Ruyneman in ga leta 1922 uporabil v svoji simfoniji.« (â¹EINâº, 167)
KM: Iz D je razvidno, da s pojmom e. oÄitno razumemo dva instrumenta. Naziv v pomenu D 2 ni bil najden v drugih virih.
KR: V â¹FRâº, 27, se trdi, da je e. potomec âŠsferofonaâŠ, kar je glede na D 1 napaÄno (prim. D âŠsferofonaâŠ).
Pojma ni treba meÅ¡ati z e. kot nazivom za druÅŸino instrumentov (gl. KR âŠelektronskih glasbenih instrumentovâŠ), Äeprav se v literaturi e. najveÄkrat navaja v tem pomenu.
GL: âŠelektronski glasbeni instrumentiâŠ, âŠkaleidofon⊠(D 1), âŠpartiturofonâŠ, âŠsferofonâŠ.
â¹Lâº,172
ANG: electroacoustic musical instruments, electroacoustic instruments; NEM: elektroakustische Musikinstrumente, elektroakustische Instrumente, elektroakustische Musizierinstrumente; FR: instruments electro-acoustiques; IT: strumenti elettro-acustici.
ET: GrÅ¡. ážlektron = jantar (elektriÄni pojavi so bili prviÄ zaznani na jantarju) (â¹KLUâº, 174); grÅ¡. akustikós = ki pripada posluÅ¡anju, od akÅ«ÂŽein = sliÅ¡ati (â¹KLUâº,17); lat. instrumentum = naprava, pripomoÄek, iz instruere = graditi, prirediti (predl. in = v, na in struere = zlagati, naslojevati, uravnati, prilagoditi â (â¹DEâº, 533; â¹KLUâº, 329, 334).
D: 1) »(Naziv za) skupino glasbenih instrumentov, na katerih se âŠton⊠proizvaja z elektroakustiÄnimi sredstvi, âŠzvok⊠se Å¡iri prek zvoÄnika. V nasprotju z âŠelektriÄnimi instrumenti⊠se na elektroakustiÄnih instrumentih posamezni âŠtoni⊠formirajo samostojno ali z ÅŸe obstojeÄimi âŠzvoki⊠spreminjajo âŠjakostâŠ, âŠbarvoâŠ, âŠviÅ¡ino⊠in âŠtrajanjeâŠ.« (â¹MELZâº, I, 517)
2) »ElektroakustiÄni instrumenti so grajeni kot navadni glasbeni instrumenti, le da imajo tudi ⊠mikrofone z ojaÄevalniki in zvoÄniki. Z njimi lahko ojaÄamo nezadostno âŠjakost⊠ali pa obogatimo âŠzvokâŠ1 ⊠Sem sodi tudi obelava ÄloveÅ¡kega glasu, ki je predhodno posnet ⊠z mikrofonom, âŠvokoderjemâŠ.« (MEYER-EPPLER 1954: 6)
KM: V â¹EHâº, 74, se omenja, da se pridevnika »elektriÄni«/»elektronski« v praksi eksaktno ne razlikujeta, zato se predlaga naslednja, zelo natanÄna in pomembna razlikovalna opredeliteGL: »kot elektronski se oznaÄujejo tisti elektrotehniÄni procesi, v katerih se uporabljajo elektronske cevi, ionske cevi ali ⊠tranzistorji. Torej govorimo npr. o ‘elektriÄni amplifikaciji’, medtem ko bi bilo prav na tem mestu ustrezneje uporabiti naziv ‘elektronska amplifikacija’. Naziv ‘âŠelektriÄna kitara⊑ (kot tudi ‘elektriÄni bas’ â op. N. G.: gl. D 1 âŠelektriÄnih glasbenih instrumentovâŠ) je pravilen.« Gl. KR âŠelektriÄne kitareâŠ.
KR: D 1 dobro poudari razliko med âŠelektriÄnimi glasbenimi instrumetni⊠in e. g. i. Vendar so e. g. i. tu sopomenka za elektrofone, kar ni sprejemljivo (gl. KR âŠelektriÄnih glasbenih instrumentovâŠ). V D 1 je nejasno, kaj razumemo s formulacijo »âŠtoniâŠ, ki se samostojno formirajo«: âŠToni⊠se nikoli ne morejo samostojno formirati, ampak jih vedno ustvarja kakÅ¡en akustiÄni ali elektronski âŠgenerator⊠in/ali âŠoscilatorâŠ. VpraÅ¡ljiva bi morala biti tudi razlika med âŠtonom⊠in âŠzvokom⊠v D 1, vendar so ti pojmi oÄitno nakljuÄno uporabljeni, tj. ne glede na njihov natanÄen pomen v akustiki glasbe.
V â¹FRâº, 25, se elektroakustika definira kot znanost o kombiniranju elektriÄnih in akustiÄnih procesov, ki so posledica pojmov, kot sta mikrofon ali zvoÄnik. Po tej omejitvi bi bili e. g. i. vsi tisti instrumenti, pri katerih se za proizvajanje âŠzvoka⊠uprabljajo mikrofoni in odmevniki, kot se, med drugim, trdi tudi v D 2, medtem ko je skrajno vpraÅ¡ljiv primer z obdelavo ÄloveÅ¡kega glasu z âŠvokoderjemâŠ. Vendar se v â¹FRâº, 25, vztraja pri procesih, ne pa pri proizvajanju; in Äe se zato drÅŸimo predlaganega omejevanja, izpade,da je Å¡tevilo e. g. i. (v tem, oÅŸjem smislu) dokaj omejeno. Tudi glede na omejenost pojma »elektrofoni« (gl. KR âŠelektriÄnih glasbenih instrumentovâŠ) se bodo tu vsi instrumenti (razen âŠelektriÄnih glasbenih instrumentov⊠v pomenu D 2) uvrstili v âŠelektronske glasbene instrumenteâŠ, tako kot v â¹EHâº, 78â79, â¹FRâº, 106, â¹GRâº, 68, â¹GRIâº, I, 654, â¹GR6âº, VI, 106â107, â¹RANâº, 282â283, â¹ROSâº, 86â87, in v â¹RUFâº, 121â122.
PRIM: âŠelektriÄni glasbeni instrumentiâŠ, âŠelektronski glasbeni instrumentiâŠ.
â¹ENâº, 158â159 = »Musikinstrumente«; â¹GRâº, 68â69; â¹Lâº, 277; â¹Mâº, 61
1 V izvirniku je »Klang«, o razliki med NEM- pojmoma »Schall« in »Klang« gl. D 1-3 in KM âŠzvokaâŠ.
ET: GrÅ¡. ážlektron = jantar (elektriÄni pojavi so bili prviÄ zaznani na jantarju) (â¹KLUâº, 174); grÅ¡. akustikós = ki pripada posluÅ¡anju, iz akÅ«ÂŽein = sliÅ¡ati (â¹KLUâº,17); âŠorgleâŠ.
D: »Prototip elektroakustiÄnih orgel je leta 1906 izdelal AmeriÄan Th. Cahill. Instrument, ki ga je poimenoval telharmonium (âŠtelharmonij⊠= âŠdinamofon⊠â op. N. G.), ni proizvajal zvoÄnih valov z nihanjem zraka v instrumentu, temveÄ z vrtljivimi âŠgeneratorjiâŠ; ti so ustvarjali elektriÄne âŠimpulzeâŠ, katerih frekvenca je bila analogna glasbenim nihajem âŠÂ« (â¹MELZâº, I, 517)
KM: V D âŠdinamofona⊠= âŠtelharmonija⊠se âŠdinamofon⊠uvrÅ¡Äa med âŠelektronske glasbene instrumenteâŠ. Problem uvrÅ¡Äanja instrumentov med âŠelektriÄne glasbene instrumenteâŠ, âŠelektroakustiÄne glasbene instrumente⊠in/ali âŠelektronske glasbene instrumente⊠se Âzaostruje do skrajnih meja, saj se v nadaljevanju gesla v â¹MELZâº, I, 517â518 kot nadaljnje vrste e. o. navaja npr. âŠHammondove orgle⊠in Welteove âŠsvetlobne orgleâŠ, ki so v â¹HIâº, 143, urÅ¡Äene med âŠelektronske glasbene instrumente⊠(gl. D 1 âŠelektronskih glasbenih instrumentovâŠ).
KR: Geslo v â¹MELZâº, I, 517, se glasi elektroakustiÄne orgle. ToÄen pridevnik je pravzaprav »elektroakustiÅ¡ki«, ki izhaja iz samostalnika »elektroakustika«, ne pa »elektroakustiÄni«. (»AkustiÄen« je pravzaprav isto kot »zvoÄen«, »sonoren«.) Niti »zvoÄni valovi« niso »zvoÄni«, ker ne »zvenijo«, ampak so »zvokovni«.
VpraÅ¡anje je, ali med âŠelektronskimi glasbenimi instrumenti⊠lahko jasno loÄimo e. o. od âŠelektronskih orgelâŠ.1 Zato se predlaga, da se e. o. ne loÄujejo kot poseben pojem, ampak se podredijo âŠelektronskim orglamâŠ, tako kot se âŠelektroakustiÄni glasbeni instrumenti⊠uvrÅ¡Äajo k âŠelektronskim glasbenim instrumentom⊠(gl. KM âŠelektronskih glasbenih instrumentovâŠ).
GL: âŠelektroakustiÄni glasbeni instrumentiâŠ, âŠelektronski glasbeni instrumentiâŠ, âŠorgleâŠ.
PRIM: âŠelektronske orgleâŠ.
1 ElektriÄne âŠorgle⊠so sicer enake kot tradicionalne âŠorgleâŠ, le da so na elektriÄni pogon: v â¹MELZâº, I, 516, se definirajo kot âŠorgleâŠ, ki »imajo elektriÄni spoj med igralnikom in sapnico (elektriÄna traktura) namesto mehanske ali pnevmatske. ElektriÄna traktura temelji na elektromagnetizmu.« Po tem bi se zagotovo lahko uvrstile v elektromehaniÄne glasbene instrumente (gl. KR âŠelektriÄnih glasbenih instrumentovâŠ). Toda v â¹GRIâº, I, 654, se elektriÄne âŠorgle⊠definirajo kot »doloÄeni tipi âŠelektriÄnih orgelâŠ, ki niso povsem elektronski. VÄasih se (ta naziv) uporablja za tiste instrumente, ki vsebujejo elektroakustiÄne ali elektromehaniÄne elemente, da bi se razlikovali od instrumentov, v katerih je sistem za ustvarjanje âŠzvoka⊠iz elektronskih âŠoscilatorjevâŠ. (Do okrog leta 1930 so pojem ‘elektriÄne âŠorgle⊑ razumeli kot tiste âŠorgle⊠z registri, ki so uporabljale elektriÄno energijo za premikanje delov mehanizma. TakÅ¡ni instrumenti se danes imenujejo ‘âŠorgle z elektriÄnim’ â ali ‘elektro-pnevmatskim’ â ‘pogonom’.)« Ta trditev opozarja na to, da je omenjena D iz â¹MELZâº, I, 516, zastarela. ElektriÄnih âŠorgel⊠v sodobnejÅ¡em pomenu, kar nakazuje â¹GRIâº, I, 654, je vendarle bolje ne uporabljati, saj se z njimi povzroÄa sploÅ¡na zmeda. Enako v â¹GR6âº, VI, 110, kjer se elektriÄne âŠorgle⊠izenaÄujejo z âŠelektronskimi orglami⊠(gl. KM âŠelektronskih orgelâŠ). Poenotenje klasifikacijskih pojmov torej ni doseÅŸeno niti v istovetnih virih.
ANG: electro-acoustic music; NEM: elektroakustische Musik; FR: musique electro-acoustique.
ET: GrÅ¡. ážlektron = jantar (elektriÄni pojavi so bili prviÄ zaznani na jantarju) (â¹KLUâº, 174); grÅ¡. akustikós = ki pripada posluÅ¡anju, iz akÅ«ÂŽein = sliÅ¡ati (â¹KLUâº,17).
D: 1) »(ElektroakustiÄna glasba) je (naziv za) zvoÄni tok, ki izhaja iz spajanja dveh na zaÄetku razliÄnih struj: âŠkonkretne glasbe⊠(ki uporablja posnete naravne âŠzvokeâŠ) in âŠelektronske glasbe⊠(ki deluje izkljuÄno s pridobivanjem âŠzvokov⊠iz âŠgeneratorjevâŠ). Z drugimi besedami, elektroakustiÄna glasba glede na namere skladatelja uporablja in svobodno povezuje dva tipa izvora âŠzvokaâŠ, naravni in elektronski.« (CHION-REIBEL 1976: 9)
2) »Ta izraz, ki ni znanstveno utemeljen, se navadno uporablja, da bi oznaÄili sintezo tehnik âŠkonkretne glasbe in âŠelektronske glasbeâŠ. Stockhausen je bil eden prvih, ki je okrog leta 1956 zaÄel to sintezo.« (â¹ROSâº, 85)
3) »Pojem, ki je dobesedni prevod ⊠‘musique electroacoustique’ (. .. ki se veÅŸe na âŠkonkretno glasbo⊠in ki ga npr. uporablja L. Ferrari) in ki se v novejÅ¡em Äasu uporablja v nemÅ¡kih publikacijah (npr. v KAUFMANN 1972), medtem ko se v vsej Evropi in Ameriki … veliko pogosteje uporablja âŠelektronska glasbaâŠ.« (â¹EHâº, 75)
KR: Kot je razvidno iz D 1 in 2, bi pojem moral imeti poseben pomen (na FR-govornem obmoÄju), medtem ko je po D 3 sopomenski z âŠelektronsko glasboâŠ. SpecifiÄnost pomena na FR-govornem obmoÄju je vpraÅ¡ljiva: v â¹HOâº, 335, se navezuje na âŠkonkretno glasbo⊠in âŠelektronsko glasboâŠ; pojem bi torej moral na neki naÄin s svojim pomenom pokriti oba pojma, medtem ko se v â¹HOâº, 75, e. g. navaja kot sinteza âŠkonkretne glasbe⊠in âŠelektronske glasbeâŠ; podobno je tudi v â¹RANâº, 280â282, kjer pojem â kljub temu da se ne govori o FR-govornem obmoÄju â pokriva âŠkonkretno glasboâŠ, âŠelektronsko glasboâŠ, âŠsintetizatorjeâŠ, âŠÅŸivo elektronsko glasboâŠ, âŠgovorjeno skladbo⊠in âŠraÄunalniÅ¡ko glasboâŠ. V â¹FRâº, 25, se e. g. sploh ne omenja, vendar se »elektroakustika« definira kot »znanost kombiniranja elektriÄnih in akustiÄnih procesov in naprav, ki se uporabljajo skupaj z napravami, kot sta mikrofon in zvoÄnik«. Ta popolnoma omejen pomen elektroakustike lahko najmanj prispeva k preciziranju pomena e. g.
Trud okoli razlikovanja e. g. od âŠelektronske glasbe⊠(v najÅ¡irÅ¡em smislu) je pravzaprav brezpredmeten: e. g. je sopomenska z âŠelektronsko glasbo⊠v najÅ¡irÅ¡em smislu.
PRIM: âŠakuzmatika, akuzmatiÄna glasbaâŠ, âŠelektrofonska glasbaâŠ, âŠelektronska glasbaâŠ, âŠglasba za trak⊠= (music for tape, tape music), âŠkonkretna glasba⊠= (âŠmusique concrÚteâŠ), âŠmusic for tape, tape musicâŠ, âŠsintetiÄna glasbaâŠ.
â¹BOSSâº, 43â44; â¹CANâº, 170â171; CHION 1982; â¹LAREâº, 514â517
ANG: electric jazz; NEM: electric Jazz (gl. KR).
ET: GrÅ¡. ážlektron = jantar (elektriÄni pojavi so bili prviÄ zaznani na jantarju) (â¹KLUâº, 174); âŠjazzâŠ.
D: »(Naziv za) vrsto âŠjazzaâŠ, pri kateri se pod vplivom âŠrock glasbe⊠okrog leta 1970 zaÄnejo uporabljati elektriÄno ojaÄani instrumenti ali âŠelektronski glasbeni instrumentiâŠ. Dvojni album Bitches Brew M. Davisa iz leta 1970 se omenja kot odloÄilen korak za nastanek elektriÄnega jazza.« (â¹KNâº, 65)
KR: Naziv ni usklajen z instrumenti, navedenimi v D: Äe se uporabljajo »elektriÄno ojaÄani instrumenti«, je naziv toÄen; Äe pa se uporabljajo âŠelektronski glasbeni instrumentiâŠ, bi morali govoriti o »elektronskem âŠjazzuâŠÂ«. Ta drugi naziv se ni nikoli pojavil v strokovni literaturi. (Gl. â¹EHâº, 74, kjer se opozarja na razliko med pridevnikoma »elektriÄni« in »elektronski«, pa tudi KM âŠelektriÄnih glasbenih instrumentovâŠ, âŠelektroakustiÄnih glasbenih instrumentov⊠in âŠelektronskih glasbenih instrumentovâŠ.)
V â¹Mâº, 541, se e. j. (v ANG-zapisu) predlaga kot naziv za obdobje v razvoju âŠjazza⊠(1970â1980). Äeprav je ta predlog problematiÄen, Äe se usvoji, tj. Äe se pojem zares uporablja kot naziv za obdobje, bi bilo najbolje, da se uporablja v ANG-izvirniku.
GL: âŠelektriÄni glasbeni instrumentiâŠ, âŠelektronski glasbeni instrumentiâŠ, âŠfusion⊠= fuzija, âŠjazzâŠ, âŠjazz rock⊠= âŠrock jazzâŠ, âŠrock jazz⊠= âŠjazz rockâŠ.
â¹GR6âº, VI, 105â106; â¹HKâº, 120
ANG: electric piano; NEM: Elektroklavier, elektrisches Klavier, Elektro-Piano, E-Piano; IT: pianoforte elettrico.
ET: GrÅ¡. ážlektron = jantar (elektriÄni pojavi so bili prviÄ zaznani na jantarju) (â¹KLUâº, 174); srednjeveÅ¡ko lat. clavis (mnoÅŸina: claves) = tipka, (-e), iz lat. clavis = kljuÄ. Razvoj pomena iz srednjeveÅ¡ke lat. se pojasnjuje s funkcionalnim razumevanjem tipk na glasbilu: tipke (claves) so rabile za odpiranje in zapiranje dotoka zraka na âŠorglahâŠ. Kasneje se je pomen prenesel na vsa glasbila, na katerih se strune vzbudijo s tipkami (â¹KLUâº, 375).
D: »Skupni naziv za elektromehaniÄne instrumente s tipkami ⊠âŠZvok⊠se praviloma proizvaja kot pri akustiÄnem klavirju, tj. s pritiskom na tipko kladivce udari v struno, katere nihaje prevzame magnetni odmevnik (pick-up) in jih ojaÄa po elektriÄni poti. Nekateri elektriÄni klavirji namesto strun uporabljajo magnetne paliÄice ali ploÅ¡Äice (âŠrhodesâŠ) ali pa struna zaniha s kovinskimi ploÅ¡Äami (âŠclavinet⊠).« (â¹RUFâº, 124â125)
KM: V KR âŠelektriÄnih glasbenih instrumentov⊠smo se zamejili od pojma »elektromehanski instrumenti«, h katerim se v D uvrÅ¡Äa e. k. V â¹RANâº, 280, najdemo kot delno sopomenski z e. k. izraz elektronski klavir, pri katerem se, v nasprotju z e. k., âŠzvok⊠proizvaja po Äisto elektronski poti. Vendar je v â¹GRIâº, I, 654, e. k. »elektronsko amplificiran instrument s tipkami«, kar pomeni, da bi se ga upraviÄeno lahko uvrstilo med âŠelektronske glasbene instrumenteâŠ. Verjetno je zato v â¹GR6âº, VI, 106, e. k. povsem sopomenski z elektronskim klavirjem. Toda v â¹GRIâº, I, 692, je elektronski klavir »naziv, ki se uprablja za neke tipe elektronskih klavirjev, ki so povsem elektronski, tj. instrumenti, v katerih je sistem za ustvarjanje âŠzvoka⊠sestavljen iz elektronskih âŠoscilatorjevâŠÂ«. (V â¹EHâº, 74, kjer se opozarja na razliko med pridevnikoma »elektriÄni« in »elektronski«, pa tudi KM âŠelektriÄnih glasbenih instrumentovâŠ, âŠelektroakustiÄnih glasbenih instrumentov⊠in âŠelektronskih glasbenih instrumentovâŠ). V â¹RUFâº, 125, se med elektronske klavirje uvrÅ¡Äa digitalni klavir, pri katerem se »navaden âŠzvok⊠klavirja posnema povsem elektronsko. Originalni âŠzvok⊠klavirja (npr. slavnih proizvajalcev, kot sta Bechstein ali Steinway) se snema z mikrofonom, nato se ga digitalno shrani v instrument ter se s pritiskom na tipko ponovno pretvori v analogni âŠzvokâŠ. NaprednejÅ¡i modeli razpolagajo Å¡e z vrsto dodatnih zvoÄnih registrov, kot so spinet, Äembalo, âŠhonky-tonkâŠ.« Äeprav je v tem primeru dokaj nemogoÄe razlikovati e. k. od elektronskega klavirja, glede na problematiÄno razlikovanje med âŠelektriÄnimi glasbenimi instrumentiâŠ, âŠelektroakustiÄnimi glasbenimi instrumenti⊠in âŠelektronskimi glasbenimi instrumenti⊠(gl. KR âŠelektriÄnih glasbenih instrumentovâŠ, âŠelektroakustiÄnih glasbenih instrumentov⊠in âŠelektronskih glasbenih instrumentovâŠ), se predlaga tudi, da se e. k. pusti v skupini âŠelektronskih glasbenih instrumentovâŠ, saj vse navedene potencialne razlike med e. k. in elektronskim klavirjem ostajajo veÄno diskutabilne.
KR: V â¹Pâº, 75, se â kot ANG-, NEM-, FR-sopomenke z e. k. â navajajo »Néo-Bechstein piano«, »Néo Bechstein FlÃŒgel« in »Néo-Bechstein piano«. To je napaÄno, saj ti pojmi oznaÄujejo samo eno od podvrst e. k. (gl. â¹RUFâº, 337).
GL: âŠclavinetâŠ, âŠelektrokordâŠ, âŠelektronski glasbeni instrumentiâŠ, âŠrhodesâŠ.
â¹BKRâº, V, 31; (GRJ), I, 329; â¹HIâº, 142
