NEM: begrentzte Aleatorik; FR: aléatoire contrÎlé, aléatoire limité.
ET: âŠAleatorikaâŠ.
D: V skladateljski teoriji W. LutosÅawskega naziv za posebno vrsto âŠaleatorikeâŠ, ki se razlikuje od absolutne âŠaleatorike⊠in sloni na posebej nadzorovani svobodi izvajalca.
KM: V LUTOSÅAWSKI 1969: 457â458 LutosÅawski poudarja, da je treba organizirati »okoliÅ¡Äine, v katerih âŠnakljuÄje⊠lahko nastopi v obliki realnih zvoÄnih rezultatov«. Razlikuje »absolutno âŠaleatorikoâŠÂ« (ali »âŠaleatoriko⊠oblike (forme)«), kjer je konÄni vrstni red zapisanih elementov fleksibilen (kot npr. pri âŠvariabilni⊠ali âŠveÄpomenski oblikiâŠ), in o. a. (ali »âŠaleatoriko⊠âŠtekstureâŠÂ«), ki obstaja v doloÄenih odlomkih, ki jih glasbeniki v ansamblu izvajajo povsem samostojno, torej neodvisno od drugih Älanov ansambla: »Najbolj tipiÄna oblika ‘omejene’ âŠaleatorike⊠je kolektivno delo ad libitum v instrumentalnem ali vokalnem ansamblu. ZnaÄilna lastnost … takÅ¡ne glasbe je neobstajanje skupne âŠmereâŠ1, ki je na enak naÄin obvezna za vse soudeleÅŸence. V mojih delih je ta omejena na tiste fenomene, ki se pojavljajo znotraj razdelitve med posameznimi odlomki kakÅ¡ne zadane glasbene oblike. Taktnice med veÄjimi posameznimi odlomki veljajo enako za vse izvajalce, tj. vsi skupaj zaÄnejo igrati. Iz tega izhaja dejstvo, da obliko dela, kot nizanje posameznih veÄjih odlomkov, v celoti doloÄi skladatelj. Razdelitev na manjÅ¡e Äasovne dele obstaja samo v krajÅ¡ih odlomkih. To pa je dovolj, da lahko ritmiÄno fizionomijo takÅ¡ne glasbe razlikujemo od katerekoli druge glasbe … Pravzaprav âŠstruktura⊠kakÅ¡nega ‘ad libitum kolektiva’ ustreza celotnemu sklopu ritmiÄnih âŠstrukturâŠ, ki se pojavljajo v posameznih odlomkih … (Vrsta moÅŸnosti) izhaja iz naÄela, ki ga je skladatelj vnaprej sprejel, po katerem vsak glasbenik, znotraj doloÄenega vnaprej zastavljenega Äasovnega toka igra, kot da igra zase, tj. kot da se ga ne tiÄe, kaj se Äasovno dogaja s parti, ki jih izvajajo drugi Älani ansambla. Pri tem postopku ritmiÄna âŠtekstura⊠postaja ‘fleksibilna’, kar je znaÄilna odlika te glasbe in se je ne da dobiti na noben drug naÄin.« (Tu je zanimiv pojem »ritmiÄne âŠtekstureâŠÂ«, ki natanÄno opredeljuje teksturno pribliÅŸne odnose med parti svobodnega dela posameznih izvajalcev, Äeprav gre po zapisu za âŠstrukturoâŠ.)
V komentarju svojega Godalnega kvarteta (1964) LutosÅawski v LUTOSÅAWSKI 1968: 86â87 takole opisuje koordinacijo med parti v tej svoji skladbi: »Prehod iz ene âŠsekcije⊠(D 1) v drugo se uresniÄuje na razliÄne naÄine in vÄasih zahteva precej zapleten sistem dejanj (signalov). Sistem je posebej pomemben, kadar je tempo hiter in bi lahko najkrajÅ¡a prekinitev poruÅ¡ila kontinuiteto glasbe. Ta primer ilustrira naÄin organiziranja prehoda iz ene âŠsekcije⊠(D 1) v drugo v vsakem od Å¡tirih partov.
V partu prve violine se pojavlja kot v primeru 1 (gl. spodaj), v partu druge violine kot v primeru 2 (gl. spodaj), part viole v primeru 3 (gl. spodaj) in v partu violonÄela kot v primeru 4 (gl. spodaj).«
KR: Äeprav je pojem »absolutna âŠaleatorikaâŠÂ« kot nasprotje o. a. neuporaben, Å¡e posebej kot sopomenka »âŠaleatorike⊠oblike« (tudi sam LutosÅawski v LUTOSÅAWSKI 1969: 457 ga zavraÄa kot neprimernega njegovemu skladateljskemu habitusu), je o. a. koristen pojem, ne samo v skladateljski teoriji W. LutosÅawskega. Gre za vrsto âŠaleatorikeâŠ, s katero se, kot je razvidno iz primera v KM, dosegajo zanimivi teksturni rezultati. V tem smislu ga lahko uporabljamo tudi izven skladateljske teorije LutosÅawskega.
GL: âŠaleatorikaâŠ, âŠteksturaâŠ.
â¹BOSSâº, 15; â¹GLâº, 71
1 V izvirniku: »Zeitmaë.
