AN: group, group composition; NEM: Gruppe, Gruppenkomposition; FR: groupe, composition de groupes.
ET: nejasna (â¹KLUâº, 281).
D: 1) »(Naziv za) koncept âŠstruktureâŠ, ki ga je vpeljal Karlheinz Stockhausen v svojih KlavierstÃŒcke I-IV (1952â53). Skupina je segment Äasa, ki obiÄajno vsebuje veÄ kot eno âŠviÅ¡ino tonaâŠ. Vsak segment ima neko posebno znaÄilnost (npr. doloÄeno raven âŠdinamike⊠za vse âŠviÅ¡ine tona⊠ali pa proces spreminjanja od tihega k glasnem), ki skladatelju dopuÅ¡Äa, da skupine obdeluje s procesi kot sta serialna ureditev ali transformacija.« (â¹Vâº, 289)
2) »Kot ‘skupino’ se razume doloÄeno Å¡tevilo âŠtonovâŠ, ki so povezani prek sorodnih proporcev z neko viÅ¡jo Äutno kvaliteto, tj. s kvaliteto skupine. RazliÄne skupine v skladbi imajo razliÄne proporcijske znaÄilnosti, razliÄno âŠstrukturoâŠ, so pa med seboj povezane, kolikor se znaÄilnosti ene skupine lahko razumejo Å¡ele takrat, ko jih po stopnji sorodnosti primerjamo z drugimi skupinami … V spominu ostaja naÄin skladanja âŠtonov⊠in ponavljanja znotraj skupine; manj pa ostajajo v spominu posamezni intervali, Äasovni odnosi. Vse, kar je skladano, mora po moÅŸnosti enakomerno sodelovati v oblikovalnem postopku in niÄ ne sme prevladovati, npr. kakÅ¡na melodija …, âŠritem⊠ali âŠintenzitetaâŠ.« (STOCKHAUSEN 1963f: 63, 65)
3) »NajmanjÅ¡e veze med prvinami so …, vse skupaj, zelo pomembne, mi pa jih dojemamo kot celoto, kot kvaliteto. Po obÄutku loÄimo spremembe âŠstrukture⊠v tako razliÄnih … skupinah, ne da bi znali povedati, kaj se je dejansko spremenilo. Jasno doÅŸivljamo obrise skupin: one so razliÄno dolge, vsebujejo razliÄne oblike gibanja, razliÄne âŠgostote⊠in razliÄne stopnje hitrosti; razliÄne zvokovne oblike.« (STOCKHAUSEN 1963f: 66)
4) »[S]kupino oznaÄujejo sploÅ¡ne kakovosti, ki so skupne vsem njenim sestavnim delom in ki se en bloc razlikujejo od sosednjih skupin; to omogoÄa, da se strukturni odnosi ne opisujejo samo med izoliranimi âŠtoniâŠ, temveÄ tudi na pomembnejÅ¡i ravni, urejeni po veÄji pomembnosti. Med seboj sorodne skupine pravzaprav lahko tvorijo nove, obseÅŸnejÅ¡e âŠstruktureâŠ, ki se potem lahko spet grupirajo v veÄje celote. Tako pridemo do ‘totalne oblike’ skladbe, ki je postavljena dovolj enostavno,in je opazna. Tukaj se torej ukvarjamo s strukturno metodo par excellence. Ta je prav gotovo Å¡e vedno v polnem razvoju. Å e vedno smo daleÄ od tega, da bi lahko izÄrpali vse njene vire ter da bi doloÄili vse pogoje njene dejavnosti.« (POUSSER 1960: 77)
5) »V razvoju skupinske forme sem skuÅ¡al skladati enakovrednosti v viÅ¡jih organiziranih organizmih z znaÄilnim oblikovanjem skupin. Problem je omogoÄanje velike diferenciranosti v obsegu in formalnem znaÄaju skupin, s soÄasnim ohranjanjem ravnoteÅŸja.« (STOCKHAUSEN 1963e, 232)
5-A) »Vsako zvokovno telo … je sposobno Äutom pokazati svoj lastni Äasovni prostor, mi pa se, kot posluÅ¡alci, nahajamo sredi veÄ Äasovnih prostorov, ki tvorijo skupni Äasovni prostor. Tisto, zaradi Äesar zvokovna telesa zvenijo, niso âŠtoÄkeâŠ, temveÄ ‘skupine’: …Skupine âŠzvokovâŠ, âŠÅ¡umov⊠in zvokovnih âŠÅ¡umov⊠so povsem samostojne enote. Vsaka skupina se giba v lastnem Äasovnem prostoru. Predvsem pa v lastnem tempu.« (STOCKHAUSEN 1964a: 71)
6) »Äe si natanÄneje ogledamo povezave med ‘punktualnim’ in ‘skupinskim skladanjem’, potem se za trenutek pokaÅŸeta skrajna poloÅŸaja, med katerima je treba poiskati povezavo.« (STOCKHAUSEN 1963g: 59)
7) »’Skupina’ je sistem, katere prvine (oznaÄene kot a, b, c …), funkcioniranje (oznaÄeno kot *) in odnosi enakosti (oznaÄeni kot =) ustrezajo naslednjim merilom: 1. Zaprtost: Äe sta a in b prvini sistema, potem je tudi a*b prvina sistema. 2. Povezljivost: Äe so a, b in c prvine sistema, potem je (a*b)*c = a*(b*c). 3. Obstoj identitete: Obstaja neka prvina sistema, e, tako, da za vsako prvino sistema (npr. d) velja d*e = e*d = d. 4. Obstoj obratoGL: za vsako prvino sistema (npr. d) obstaja prvina sistema d- tako, da je d*d = d-*d = e.« (BABBIT 1960: 249, op. 3)
KM: Iz D je razvidno, da se tukaj ne razpravlja o tistih pomenih pojma, ki se, podobno njegovemu sploÅ¡nemu pomenu, pojavljajo v sploÅ¡ni glasbeni terminologjji, torej tisti pomeni, ki niso povezani z njegovim specifiÄnim pomenom v terminologiji âŠglasbe 20. stoletjaâŠ, sploh pa v tipologiji âŠserialne glasbeâŠ, npr. v smislu prostega zdruÅŸevanja istih glasbenih prvin. (O tem in o matematiÄnem pomenu pojma gl. BLUMRÃDER 1984: 1â7; prim. D 7). Messiaen npr. v svoji D âŠmodusov z omejenimi moÅŸnostmi transpozicije⊠uporablja skupino v takem smislu (gl. D âŠmodusov z omejenimi moÅŸnostmi transpozicijeâŠ), Äeprav bi bilo bolj pravilno govoriti o âŠsegmentuâŠ, kakor je uveljavljeno v AN prevodu v â¹JONâº, 170.
FR pojem »groupe« ima tudi poseben pomen v teoriji âŠkonkretne glasbe⊠P. Schaefferja, in sicer kot nasprotje »motiva«, ki v tej teoriji prav tako ima poseben pomen (gl. SCHAEFFER 1966: 571â572; â¹GUIâº, 139).
KR: D so izbrane in razporejene tako, da Äim boljÅ¡e ponazorijo odtenke v razlagah pojma:
a) D 1 skuša kratko in strnjeno podati pojem v tistem pomenu, ki nas tukaj zanima, vendar je teşko razumljiva brez dodatkov, ki jih prinašajo ostale D.
b) D 2 prviÄ doloÄa razlago pojma v njegovem oÅŸjem pomenu.
c) D 3 opozarja na pojem kot na oznako kvalitativnih lastnosti sloga, pri Äemer je enostavno opaziti poudarjanje statistiÄne (teksturne) pribliÅŸnosti, tudi v terminoloÅ¡kem smislu: govori se o »orisih skupin«, o »razliÄnih âŠgostotahâŠÂ«, o »razliÄnih stopnjah hitrosti«, kar naj bi vse sodilo med »razliÄne zvokovne forme«. Treba je poudariti, da je ta statistiÄna pribliÅŸnost nujno zahtevala uvajanje nove terminologije, ki (Äetudi metaforiÄno) uspeÅ¡no opravlja svojo funkcijo. V â¹Gâº, 86 se uporabljajo npr. pojmi kot je »skupek âŠtonovâŠÂ« (= »Tonmenge«) za oznaÄevanje situacij v katerih posamezne âŠviÅ¡ine tona⊠niso veÄ razloÄne, »âŠgostota⊠(âŠtonovâŠ)« (= »Tondichte«) oznaÄuje nov odnos med horizontalo in vertikalo itn. (gl. KM âŠpolja⊠ter D 4 in KR â t. d âŠstatistiÄne glasbeâŠ).
d) V D 4 se prav tako poudarjajo znaÄilnosti skupine na ravni statistiÄne (teksturne) pribliÅŸnosti, vendar se o njih govori tudi kot o podlagi za artikulacije forme.
e) V D 5 in 5-A je skupina sestavni element forme ter je zato mogoÄe govoriti ne samo o skupini, temveÄ tudi o skupinski skladbi.
f) v D 6 se, kot tudi v â¹GRâº, 85, skupina in skupinska glasba povezujeta s âŠtoÄko⊠oz. s âŠpunktualno glasbo⊠v smislu veljavne tipologije âŠserialne glasbeâŠ: âŠtoÄka⊠â âŠskupina⊠â âŠpolje⊠(â¹Gâº, 83â85; â¹GLâº, 67â69; â¹KSâº, 145â161; â¹HUâº, 868).
g) D 7 razlaga pojem s pomoÄjo matematiÄne terminologije, ki je sicer znaÄilna za skladateljsko teorijo M. Babbita.
GL: âŠmikropolifonijaâŠ, âŠpoljeâŠ, âŠpostserialna glasbaâŠ, âŠpunktualna glasbaâŠ, âŠskupek tonovâŠ, âŠstatistiÄna glasbaâŠ, âŠstrukturaâŠ, âŠteksturaâŠ, âŠtoÄkaâŠ.
â¹BKRâº, II, 155; â¹BOSSâº, 161; â¹JONâº, 114â116
