Kategorija: Pojmovnik glasbe 20. stoletja Nikša Gligo

ANG: dodecaphonic music, twelve-tone music; NEM: dodekaphonische Musik, Zwölftonmusik; FR: musique de douze sons, musique dodécaphonique; IT: musica dodecafonica.

D: Naziv za glasbo, ki se sklada z ♦dvanajsttonsko tehniko♦.

KM: Glede na različna dojemanja ♦dvanajsttonske tehnike♦ pri J. M. Hauerju (gl. HAUER 1926; tudi ♦trop♦) je treba takoj razlikovati njegovo d. g. (gl. HAUER B. G.; tudi ♦trop♦ in ♦dvanajsttonska igra♦) od d. g., ki se sklada s Schönbergovo ♦dvanajsttonsko tehniko♦.

KR: Podobno kot ♦aleatorična glasba♦ z d. g. ne razumemo dobesedno tistega, na kar se z njo misli (gl. D), ker je d. g. pravzaprav vsaka glasba, ki uporablja dvanajst ♦tonov♦ (kromatične ♦lestvice♦; gl. o tem uvod v BEICHE 1985: 1, kjer se jasno opozarja na problematičnost NEM-pojma »Zwölftonmusik« kot tehničnega pojma oz. strokovne besede). Kot okrajšava za glasbo, skladano z ♦dvanajsttonsko tehniko♦, pa je naziv sprejemljiv, tako kot so sprejemljive njegove variacije, med katerimi je najpogostejša dvanajsttonska skladba (‹GR›, 185; ‹IM›, 398; ‹SLON›, 1438–1444), ki je vseeno ne navajamo v tem Pojmovniku, tako kot tudi serialne glasbe ne navajamo kot poseben pojem.

GL: ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska igra♦.

PRIM: ♦serialna glasba♦

‹HI›, 530; ‹MGG›, XIV, 1522–1529; ‹LARE›, 467–468; LEIBOWITZ 1949; ‹P›, 60; ‹RAN›, 886–889

ANG: chord; NEM: Akkord, Klang (gl. KR); FR: accord; IT: accordo.

ET: FR accord = soglasnost, skladnost, sozvočje, od accorder = uglasiti, uskladiti, poravnati, od lat. cor = srce (‹KLU›, 15).

KM: A. ni tipičen pojem za terminologijo ♦glasbe 20. stoletja♦, zato ga ne bomo posebaj definirali. Uvrščen je v Pojmovnik, ker se v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦ pojavlja vrsta pojmov, s katerimi se opozarja na pomenske razlike med a. v ožjem smislu (to je tonalitetni, dur–molov a.) in soposavljanjem ♦tonov♦, ki s tem ožjim pomenom nimajo ničesar skupnega.

KR: V ‹P›, 13, je naveden tudi NEM-pojem »Klang« (=»♦zvok♦«) kot ekvivalent za a. V NEM-literaturi se tako ponekod uporablja v pomenu katerega koli vertikalnega sklopa, ki ni dur–molovo tonalitetni (npr. V ROHWER, 1972), podoben pomen v D 1 ♦agregata♦. Vendar je takšna razlaga redka in ni dovolj zdiferencirana (prim. ♦zvok♦).

Tako slovenska varianta »sozvok« (»sozvočje«) (=»♦zvok♦«) ni ustrezna, saj domneva sozven dveh ♦tonov♦, ki pa še ne tvorita a. Zato mora biti tudi naslednja definicija opisna: »sočasno sozvočje, soglasje treh ali več ♦tonov♦«. (‹KL›, 35).

V ‹MELZ›, II, 200, se nahaja pojem »večzvočje«, verjetno kot naziv za a., ki ga ni možno klasificirati po merilih funkcijske dur-molove ♦harmonije♦ (zopet v pomenu D 1 ♦agregata♦). Vendar tudi ta pojem ni natančen, saj lahko vsebuje tudi samo dva, in ne najmanj treh ♦tonov♦ (gl. D 2-A in KR-t.e. 6 ♦impresionizma♦).

Pridevnik od a. je »akordni«, ne »akordični«, saj izhajamo iz »akordike«, ki je podobno kot ♦ritmika♦ (gl. D 2 – t. 1, D 3 in D 4 – t. 2 ♦ritmike♦), lahko razumljena kot naziv za skupne lastnosti različnih a. (gl. ‹G›, 47–56), kjer se v tem pomenu piše o »novi akordiki« = »neue Akkordik«). V slovenskem jeziku predlagam uporabo pridevnika »akordni«, ko gre za vrsto, medtem ko je za kakovostni pridevnik smiselna oblika »akordični«.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦biakord♦, ♦block chords♦, ♦celostopinjski akord♦ = (celotonski akord), ♦klaster♦, ♦dvanajsttonski akord♦, ♦harmonija♦, ♦kvartni akord♦, ♦kvintni akord♦, ♦mistični akord♦ = ♦Prometejev akord♦, ♦piramidni akord♦, ♦poliakord♦, ♦Prometejev akord♦ = ♦mistični akord♦, ♦protiakord♦, ♦reziduum♦, ♦resonančni akord♦, ♦sekundni akord♦, ♦simultanost♦, ♦sintetični akord♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvočnost♦ (D 2).

NEM: Zwölftonspiel

D: »Skladno z idejami kitajske filozofije je (Hauer) razumel glasbo – ♦dvanajsttonsko glasbo♦, kakršno je ustvarjal – kot vladarico vseh spoznanj o življenju in znanju, upal je, da bo z negovanjem ‘dvanajsttonske igre’ po vsem svetu pozitivno vplival na državno umetnost in na modrost naroda.« (‹H›, 197)

KM: Kot lahko razberemo iz D, je naziv v tesni zvezi s Hauerjevo ♦dvanajsttonsko glasbo♦ oz. z njegovim dojemanjem ♦dvanajsttonske tehnike♦, ki temelji na njegovem nauku o ♦tropih♦ in predstavlja, kot ideja, svojevrsten sklep njegovega intelektualnega in glasbenega razvoja. V manifestu z dne 6. maja 1958, torej dobro leto dni pred smrtjo (Hauer je umrl 22. septembra 1959), ki ga je v predgovoru HAUER 1966: 4 objavil njegov učenec Victor Sokolowski, piše: »Odkritje dvanajsttonskega zakona je bilo samo ozaveščanje dejstva, ki je v meni že obstajalo, neke duhovne realnosti. V ♦dvanajsttonski glasbi♦ obstaja vse, kar sploh pomeni bit glasbe: melos, ♦harmonija♦, ♦ritem♦. Pri delu z ♦dvanajsttonsko vrsto♦ je odločilna možnost zrcaljenja njenih organskih zakonov. Svojim učencem tako kažem samo pot, po kateri se lahko pride do psihofizičnega predpogoja za to. To mi je omogočeno, ker sem zaključil svoje delo: ker sem vse življenje pisal samo eno delo – dvanajsttonsko igro.«

V prilogi HAUER 1966 je objavljena ena Hauerjeva Dvanajsttonska igra za klavir štitiročno, napisana 5. julija 1952 in posvečena V. Sokolowskemu, in sicer v za Hauerja tipičnem »dvanajsttonskem zapisu« (= »Zwölftonschrift«), ki ga pojasnjuje v HAUER 1926: 3–4, nato transkribiranem v tradicionalno notacijo (ki jo je Hauer imenoval »sedemtonska notacija« = »Siebentonschrift«). Drugo Dvanajsttonsko igro, nastalo aprila 1956, je objavil Doblinger Verlag (Wien-Wiesbaden) leta 1956.

KR: Naziv se, tako kot ♦trop♦, uporablja samo v zvezi s skladateljsko teorijo in nazori o glasbi J. M. Hauerja, ki so ostali brez večjega odziva.

GL: ♦dvanajsttonska glasba♦, ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦trop♦.

BEICHE 1985: 8

ANG: acousma; FR: acousmatique, musique acousmatique.

ET: Gr: akusmatikós = tisti, ki je voljan poslušati (‹TLF›, I, 555).

D: 1) »(Naziv za) situacijo v poslušanju v kateri se sliši zvok, se pa ne vidijo vzroki njegovega nastanka. Ta grška beseda je označevala Pitagorove učence, ki so poslušali predavanja svojega učitelja, zakritega z zastorom. Pierre Schaeffer, izumitelj ♦konkretne glasbe♦, je dobil idejo, da to zamisel ponovno oživi, da bi opisal stanje poslušanja radia, plošč, zvočnikov. V svojem Traité des objets musicaux (1966) je analiziral posledice tega stanja pri psihologiji poslušanja. Po njem je skladatelj François Bayle izvlekel iz pozabe pojem ‘akuzmatični’, da bi z njim označil tisto, kar se pogosteje imenuje ♦elektroakustična glasba♦. ‘Akuzmatična glasba’, ‘akuzmatični koncert’ so zanj primernejši pojmi za označevanje … tovrstne ‘nevidne’ glasbe, proizvedene iz zvočnikov in tam kjer se sneman ♦zvok♦ osvobaja brez inicialnih razlogov.« (‹LARE›, 7)

2) »(Akuzmatiki) so se imenovali Pitagorovi učenci, ki so pet let v ♦tišini♦ poslušali njegova predavanja skriti izza zastora tako, da ga niso videli …(Pridevnik »akuzmatični«) se navezuje na ♦šum♦, ki ga vidimo, vendar ne vemo, od kod prihaja … Danes nas, moderne poslušalce, neviden glas, radio in naprave za reprodukcijo ob vseh elektroakustičnih tranformacijah postavljajo v podobno situacijo. To situacijo bi si lahko razlagali napačno, če bi upoševali le kartezijansko razliko med ‘objektivnim’, tistim, kar je za zastorom, in ‘subjektivnim’, reakcijo poslušalcev na te stimulanse. V tem smislu ‘objektivni’ elementi …, frekvence, ♦trajanja♦, amplitude … pripadajo akustiki … Akuzmatika ustreza obratnemu procesu. Njeno vprašanje je simetrično: ne govorimo več o tem, kako objektivno poslušanje interpretira ali deformira ‘realnost’, ne govorimo več o proučevanju reakcij na stimulanse; poslušanje sámo postaja izvor fenomena, ki ga proučujemo. Prikrivanje vzroka ne izhaja iz neke tehnične popolnosti; to ni več občasen postopek variacije: ta nujno postaja predpogoj osvobojenega subjeka. Od sedaj naprej se vprašanje: »Kaj slišim? … Resnično, kaj slišiš?« usmerja proti njemu, tako da se od njega ne zahteva, da opiše zunanje vzroke ♦zvoka♦, ki ga sliši, ampak samo njegovo percepcijo.« (SCHAEFFER 1966: 91–92)

3) »Slušno motnjo, ki jo v neprijateljskem poslušalstvu izziva ultramoderna glasba, je poznana kot akuzma. Glasbeni kritiki, posebno tisti, ki ne trpijo zaradi poklicnih prebavnih motenj, so kronično naklonjeni akuzmi, vendar se njihova neudobnost pogosto odraža v njihovih kritikah.« (‹SLON›, 1424)

KR: kot je razvidno iz D 1 in 2, ki se medsebojno dopolnjujeta, bi moral biti pojem substrat za ♦konkretno glasbo♦, zdi se da naprej zato, da se loči od ♦elektronske glasbev (gl. D 12 in KR – t. 1 ♦elektronske glasbe♦ in KM – t. e ♦konkretne glasbe♦). V primerjavi s FR-govornim območjem tudi ♦elektroakustična glasba♦ – D 1 in KR.). No, uporaba pojma je zelo redka in nepraktična, tako da lahko zaključimo, da obstaja le v skladatelski teoriji P. Schaefferja in – vsekakor – F. Baylea.

Pomen, razložen v tretji definiciji, ni definiran in ni obvezujoč, zato ga ni nujno upoštevati.

PRIM: ♦avtomatska glasba♦ = ♦računalniška glasba♦, ♦elektroakustična glasba♦, ♦elektrofonska glasba♦, ♦elektronska glasba♦, ♦glasba za trak♦ = (music for tape, tape music), ♦konkretna glasba♦ = (♦musique concrète♦), ♦računalniška glasba♦ (t. 2 v D) = ♦avtomatska glasba♦ = ♦računalniška glasba♦, ♦sintetična glasba♦.

‹BOSS›, 11–12; ‹GUI›, 18–20

ANG: aleatory music; NEM: aleatorische Musik; FR: musique aléatoire; IT: musica aleatoria.

ET: ♦Aleatorika♦.

D: Naziv za vsako glasbo, ki uporablja ♦aleatoriko♦ kot tehniko skladanja.

KR: Pojem dobesedno pomeni »naključno glasbo« (ANG = »chance music«; gl. ‹L›, 375, kar je nesmiselno. Točen pomen je mogoče doseči le opisno, npr. »glasba, komponirana z aleatorično tehniko«, kar je nepraktično. Podobno je tudi z ♦dvanajsttonsko glasbo♦, ki dobesedno pomeni »glasba, ki potrebuje dvanajst ♦tonov♦«, čeprav pod pojmom razumemo glasbo, ki nastaja z ♦dvanajsttonsko tehniko (skladanja)♦. Ustaljene krajše oblike so v obeh primerih sprejemljive. V ‹L›, 375, se nahaja tudi ♦stohastična glasba♦ kot sopomenka a. g., začuda samo v italijanščini (= »musica stocastica«). To je vsekakor napačno. (gl. KR ♦stohastična glasba♦).

GL: ♦aleatorika♦, ♦postserialna glasba♦

PRIM: ♦dvanajsttonska glasba♦, ♦serialna glasba♦. ‹BOSS›, 13–15; ‹CAN›, 29–30; ‹CH›, 293–294; ‹JON›, 9–11; ‹LARE›, 23–25; ‹ROS›, 8–9

ET: Grško alpha = prva črka grške abecede (sopomenka črki na splošno); lat. numerus = število; notatio = beleženje, označevanje, od notare = označiti, zabeležiti, od nota = znak, znamenje, pisni znak (‹KLU›, 508).

PRIM: ♦črkovno-številčna notacija♦

DVANAJSTTONSKO POLJE

NEM: Zwölftonfeld, Zwölf-Ton-Feld.

D: Splošni naziv za imaginarni prostor, ki ga v horizontalnem in vertikalnem smislu izpolnjuje vseh dvanajst ♦tonov♦ kromatične ♦lestvice♦.

KM: 1) V ‹G›, 38, se d. p. omenja v zvezi s prvo bagatelo iz Webernovih Šestih bagatel za godalni kvartet, op. 9 (1913) (razdelitev na tri odlomke je avtorjeva):

»V 1. odlomku se pojavlja dvanajsttonsko polje v celoti. Ponavljajo se samo trije ♦toni♦ (fis, e, es); v 2. odlomku, zelo zgoščenem, se pojavlja ♦polje♦ desetih ♦tonov♦ (ponavljata se samo e in b); v 3. odlomku iz devetih ♦tonov♦ se pojavljajo eis, fis in h.«

2) V ‹G›, 50, sta še dva primera za d. p.: »(Tu se; gl. zadnji primer – op. N. G.) dvanajsttonsko polje počasi gradi kot zvočni kompleks, od ♦tona♦ h navzgor; v šestnajstinski ♦skupini♦ se v celoti doseže (predpisani pedal krepi učinek).«

»(V št. 111; gl. spodnji primer – op. N. G.) se pojavlja dvanajsttonsko polje, ker se morajo ♦akordi♦ hitro vrstiti drug za drugim, skoraj sočasno. Četudi je bil način dela v obeh primerih različen, je mogoče razbrati določeno ravnodušje glede čvrste fiksacije ♦višine tona♦. Za poslušalca je v prvem primeru pomembnejše delovanje vsega gradiva, v drugem primeru pa razlika v registrih.«

3) V ‹M›, 102, se začetek Bergove Lirske suite (v klavirskem izvlečku) razlaga kot d. p.:

KR: Glede na to, da se nam pojem lahko zdi preveč metaforičen, njegova raba v zgornjih primerih še kako upravičuje uvrščanje v terminologijo ♦glasbe 20. stoletja♦, pri čemer moramo biti pozorni na odtenke v pomenu:

1) V primeru iz točke 1 govorimo o atonalitetni skladbi. V tem primeru je d. p. isto kot kromatični total, pri čemer velja, zaradi enakovrednosti vseh dvanajstih ♦tonov♦, ta total čim prej izkoristiti, tj. z njegovim popolnim izkoristkom izpolniti d. p. Primeri, ki se pojavljajo v drugem in tretjem odlomku, tj. ko se ne izpolnjuje celo d. o., se imenujejo ♦tonska polja ♦. (V ‹GL›, 53–54, je podana drugačna možnost analize izpolnjevanja tega d. p.)

2) V primerih iz t. 2 se d. p. doseže zato, da bi posamezne vrednosti za ♦višino tona♦ prešle iz svoje strukturne prepoznavnosti v teksturno neprepoznavnost, tj. v zvočni rezultat, ki je rezultanta odnosov med vrednostmi, ki jih samostojno ne moremo več slišati.

3) V primeru iz t. 3 je d. p. posledica svobodnejšega odnosa med ♦toni♦ ♦dvanajsttonske vrste♦ v horizontalni in vertikani smeri, tj. neupoštevanja številčne logike v odnosu med ♦toni♦ v ♦vrsti♦, prav tako tudi posledica deklarirane enakovrednosti horizontalnega in vertikalnega odnosa med elementi ♦vrste♦ (gl. ♦vertikalizacija♦).

V teh primerih je pomen pojma povsem eksakten in je njegova raba upravičena. To sicer ne pomeni, da se v strokovni literaturi ne uporablja z metaforičnim premislekom, npr. v ‹H›, 273: »vsak ‘kamenček iz mozaika’ tvori eno dvanajsttonsko polje, ki se stalno gradi. Vendar dvanajsttonsko polje ne pomeni, da slišimo vseh dvanajst ♦tonov♦ vedno naenkrat. Dvanajsttonske tvorbe nikoli ne delujejo kot ♦akordi♦, ampak prej kot večnitno tkanje iz skupka ♦točk♦, iz katerega po malem, previdno, brez pravil, izhajajo posamezne vrste, zanke v ♦barvah♦.« (Komentar se nanaša na prvi stavek – Hésitant – II. simfonije Lutosławskega iz 1966/1967.) Tu je d. p. vsekakor mišljeno metaforično, zato ga ne moremo imeti za tehnični pojem oz. strokovno besedo, saj bi potem k temu prištevali tudi »večnitno tkanje«, »verige«, »vozle v ♦barvi♦« ipd.

GL: ♦atonaliteta♦, ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦skupina, skupinska skladba♦, ♦vrsta♦, ♦polje♦, ♦serija♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦skupek tonov♦, ♦statistična glasba♦, ♦struktura♦, ♦tekstura♦, ♦točka♦, ♦vertikalizacija♦, ♦večdimenzionalni glasbeni prostor♦.

PRIM: ♦tonsko polje♦, ♦časovno polje♦.

ANG: all-interval row, all-interval series, all-interval set; NEM: Allintervallreihe; FR: serie qui contient tous les intervalles; IT: serie formata da tutti gli intervalli.

ET: Lat. intervallum = (dobesedno) prostor med dvema nasipoma; predl. inter = med, vmes sredi in vallum = nasip s koli (‹KLU›, 334, 335); ♦serija♦.

D: Naziv za ♦dvanajsttonsko vrsto, serijo♦, ki vsebuje vse intervale razen prime in oktave.

KM: To je prva dvanajsttonska vseintervalna vrsta, ki jo je 1921. objavil F. H. Klein v eni od svojih skladb in ki jo je uporabil tudi A. Berg v nekaterih stavkih svoje Lirične suite:

(‹M›, 102)

V ‹G›, 44, se razlikujejo asimetrična, simetrična in protosimetrična d. v. v., s. Zgornji primer je simetrična d. v. v., s.: drugi ♦heksakord♦ nastane z zrcaljenjem prvega okoli tritonusa v sredini, tako da v levem in desnem ♦heksakordu♦ nastanejo komplementarni intervali (mala sekunda = 2 – nasproti veliki septimi = 7 +, mala terca = 3 – nasproti veliki seksti = 6 + itn.). Simetrično d. v. v., s. pa je treba razlikovati od ♦simetrične vrste, serije♦ na splošno.

Vse možnosti artikulacije in rabe d. v. v., s. temeljito raziskuje in prikazuje H. Eimert v EIMERT 1964: 39–86.

KR: D. s. v. v., s. se praviloma krajša v vseintervalno vrsto, saj ima lahko vse intervale samo ♦vrsta♦ dvanajstih ♦tonov♦.

GL: ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦vrsta♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦serija♦.

PRIM: ♦enointervalna vrsta, serija♦.

‹FR›, 4; ‹G›, 43–45; ‹GR›, 17; ‹JON›, 12; ‹L›, 20; ‹P›, 313

ANG: twelve-tone row, twelve-tone series, twelve-tone set; NEM: Zwölftonreihe, Zwölfhalbtontonreihe; FR: série de douze sons, série dodécaphonique; IT: serie dodecafonica.

ET: ♦Serija♦.

D: Naziv za ♦vrsto♦ (ali ♦serijo♦) dvanajstih ♦tonov♦, ki predstavljajo temeljno gradivo v ♦dvanajsttonski♦, kot ♦serija pa tudi v ♦serialni tehniki♦.

KR: V ‹FR›, 94, se omenja, da lahko (tonska) ♦vrsta♦ (geslo je »tone row«) »vsebuje ­kakršnokoli število ♦tonov♦ po želji skladatelja, vendar je d. v. najpogostejša«. V takšnih primerih, tj. ko ♦vrsta♦ vsebuje manj kot dvanajst ♦tonov♦, je bolje, da ne govorimo o ♦vrsti♦ (ker je ♦vrsta♦ praviloma okrajšava ♦dvanajsttonske vrste♦ – gl. D ♦vrste♦), ampak o npr. ♦modusu♦ (tako kot pri Messieaenu pri ♦modusih z omejeno možnostjo transpozicije♦).

V slovenščini je treba razlikovati d. n., ki se uporablja v ♦dvanajsttonski tehniki♦, od d. s., ki se kot ♦predurejanje♦ ♦parametra♦ ♦višine tona♦ uporablja v ♦serialni tehniki♦. (Nekaj podobnega sugerira ‹RAN›, 744, ko s pojma »row« napoti na ♦dvanajsttonsko glasbo♦ in s pojma »series« na ♦serialno glasbo♦.)

GL: ♦agregat♦ (D 2), ♦numerična notacija♦, ♦derivacijska vrsta, serija♦, ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska vseintervalna vrsta, serija♦ = vseintervalna vrsta, serija, ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦heksakord♦, ♦enointervalna vrsta, serija♦, ♦razred notne višine♦ = (tonski razred), ♦kombinatorična vrsta, serija♦, ♦kombinatoričnost♦, ♦nekombinatorična vrsta, serija♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦obrat (vrste, serije)♦ = (♦inverzija [vrste, serije]♦), ♦osni ton♦, ♦osnovna vrsta, serija♦ = (Grundreihe), ♦osnovna oblika (vrste, serije)♦ = (♦Grundgestalt♦), ♦parameter♦, ♦pentakord♦, ♦permutacija (vrste, serije)♦, ♦podvrsta, podserija♦, ♦predurejanje gradiva♦, ♦rakova oblika (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna oblika [vrste, serije]♦), ♦rakov obrat (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna inverzija [vrsta, serije]♦), ♦rotacija (vrste, serije)♦, ♦segment (vrste, serije)♦, ♦sekundarna vrsta, serija♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦simetrična vrsta, serija♦, ♦sistem♦, vseintervalna vrsta, serija = ♦dvanajsttonska vseintervalna vrsta, serija♦, ♦vsekombinatorična vrsta, serija♦, ♦tetrakord♦, ♦transpozicija (vrste, serije)♦, ♦trokord♦, ♦večdimenzionalni glasbeni prostor♦, ♦zrcalni obrat (vrste, serije)♦ = (♦zrcalna inverzija [vrste, serije]♦).

PRIM: ♦Iestvica♦, ♦modus♦, ♦vrsta♦, ♦serija♦, ♦trop♦. BEICHE 1984; ‹L›, 663; ‹P›, 60–61

ANG: twelve-note chord; NEM: zwölftöniger Akkord, Zwölftonakkord; FR: accord de douze sons.

ET: ♦Akord♦.

D: »(Naziv za) ♦akord♦, ki vsebuje vseh dvanajst ♦tonov♦ kromatične ♦lestvice♦. Lahko ga gradimo iz terc (gl. primer a), sekund (gl. primer b), kvart (gl. primer c), kot ♦poliakord♦ … ali po drugih sistemih organizacije, vključno z ♦dvanajsttonsko tehniko♦.«

(‹FR›, 97)

KM: V ‹G›, 50, se omenja, da je d. a. konstruiral F. Klein in da ga je poimenoval »Mutterakkord«. ♦Akord♦ je na C vseboval te ♦tone♦: C H g e¹ d² a² es³ as³ b³ des⁴ f⁴ fis⁴. V ‹JON›, 180, se omenja tudi, da je Klein svoj ♦akord♦ uporabil v skladbi Die Maschine ter da je o njem leta 1925 objavil tudi razpravo (gl. KLEIN 1925). V ‹JON›, 114, se omenja, da je N. Slonimsky naredil tudi »Großmutterakkord«, ki vsebuje ♦tone♦ c h des b d a es as e g f ges.

KR: Preveč pogumna je trditev v D, da ♦dvanajsttonska tehnika♦ ponuja možnosti gradnje d. a., čeprav je to v teoriji možno.

V ‹HO›, 9, se omenja, da je namesto d. a. pravilneje uporabljati naziv »dvanajsttonski ♦agregat♦«, kar je povsem točno, če upoštevamo D 1 ♦agregata♦.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦.

‹H›, 181