ET: GrÅ¡. dÃœnamis = sila, moÄ, iz dÃœnasthai = moÄi, biti sposoben (â¹KLUâº, 163).
D: »Naziv, s katerim se navadno poimenuje slog Stravinskega okrog leta 1910. Zanj je znaÄilen velik, briljantno koloristiÄen orkester, moÄni perkusivni âŠritmi⊠v nepravilnih ritmiÄnih obrazcih in grobo disonanÄne âŠharmonijeâŠ.« (â¹APEâº, 89)
KM: V â¹APEâº, 89, ni navedeno, kdo s tem pojavom determinira omenjene znaÄilnosti kakÅ¡nega dela v glasbi okrog leta 1910. Toda naziv je dokaj prisoten v literaturi, Äeprav je zagotovo povsem sopomenski z âŠbarbarizmom⊠oz. âŠprimitivizmomâŠ.
ET: Lat. actio = delovanje, od agere = delovati (â¹DEâº, 10); notatio = beleÅŸenje, zaznamovanje, od notare = zaznamovati, beleÅŸiti, od nota = znak, znamenje, pisno znamenje (â¹KLUâº, 508).
D: 1) »(Naziv za) sistem notacije, ki izvajalcu oznaÄuje potek akcije, ki ji mora slediti, vendar se (v tej notaciji) pravzaprav ne specificira rezultata v zvoku.« (â¹FRâº, 1)
2) »(Naziv za notacijo, ki) z obiljem znakov, Ärt, krivulj in fragmentov notne pisave kaÅŸe izvajalcu, kako dobi tako oznaÄen âŠzvokâŠ: ne izvaja ga ‘iz not’, proizvede ga iz dane in zapisane akcije, katere znaki so pravzaprav nestandardizirani, kar pomeni, da se speminjajo od dela do dela in od skladatelja do skladatelja.« (â¹EHâº, 8)
3) »(naziv za) mnoÅŸico Å¡e nepoenoteno uporabljenih znakov, grafiÄnih simbolov itd., ki, kot dodatek tradicionalni notaciji, bolj ali manj toÄno nakazujejo, kako priti do ÅŸelenega âŠtonaâŠ, âŠzvoka⊠ali âŠÅ¡umaâŠ.« (â¹HIâº, 21)
KM: Naslednji primer za a. n. je iz Cageeve Water Music (1952):
KR:Äe v a. n. prevladujejo besedilna navodila, potem govorimo o âŠverbalni partituri⊠oziroma o âŠprozni glasbiâŠ. A. n. se pogosto zamenjuje z âŠglasbeno grafiko⊠ali âŠgrafiÄno notacijo⊠(â¹HIâº, 21), Äeprav bi moralo biti jasno, da je glede na to, da je v njej Å¡e vedno dovoljena uporaba znakov iz tradicionalne notacije, a. n. lahko ena od podvrst âŠglasbene grafike⊠ali âŠgrafiÄne notacijeâŠ. Primerjave s tabulaturno notacijo (â¹EHâº, 8; â¹Gâº, 187; â¹KSâº, 173) so popolnoma brezpredmetne. Pojem je v oÅŸjem smislu najbolje uporabljati v zvezi z âŠakcijsko glasboâŠ.
D: Naziv za glasbo, ki se sklada z âŠdvanajsttonsko tehnikoâŠ.
KM: Glede na razliÄna dojemanja âŠdvanajsttonske tehnike⊠pri J. M. Hauerju (gl. HAUER 1926; tudi âŠtropâŠ) je treba takoj razlikovati njegovo d. g. (gl. HAUER B. G.; tudi âŠtrop⊠in âŠdvanajsttonska igraâŠ) od d. g., ki se sklada s Schönbergovo âŠdvanajsttonsko tehnikoâŠ.
KR: Podobno kot âŠaleatoriÄna glasba⊠z d. g. ne razumemo dobesedno tistega, na kar se z njo misli (gl. D), ker je d. g. pravzaprav vsaka glasba, ki uporablja dvanajst âŠtonov⊠(kromatiÄne âŠlestviceâŠ; gl. o tem uvod v BEICHE 1985: 1, kjer se jasno opozarja na problematiÄnost NEM-pojma »Zwölftonmusik« kot tehniÄnega pojma oz. strokovne besede). Kot okrajÅ¡ava za glasbo, skladano z âŠdvanajsttonsko tehnikoâŠ, pa je naziv sprejemljiv, tako kot so sprejemljive njegove variacije, med katerimi je najpogostejÅ¡a dvanajsttonska skladba (â¹GRâº, 185; â¹IMâº, 398; â¹SLONâº, 1438â1444), ki je vseeno ne navajamo v tem Pojmovniku, tako kot tudi serialne glasbe ne navajamo kot poseben pojem.
GL:âŠdvanajsttonska tehnika (skladanja)⊠= (âŠdodekafonijaâŠ), âŠdvanajsttonska igraâŠ.
ET: FR accord = soglasnost, skladnost, sozvoÄje, od accorder = uglasiti, uskladiti, poravnati, od lat. cor = srce (â¹KLUâº, 15).
KM: A. ni tipiÄen pojem za terminologijo âŠglasbe 20. stoletjaâŠ, zato ga ne bomo posebaj definirali. UvrÅ¡Äen je v Pojmovnik, ker se v terminologiji âŠglasbe 20. stoletja⊠pojavlja vrsta pojmov, s katerimi se opozarja na pomenske razlike med a. v oÅŸjem smislu (to je tonalitetni, durâmolov a.) in soposavljanjem âŠtonovâŠ, ki s tem oÅŸjim pomenom nimajo niÄesar skupnega.
KR: V â¹Pâº, 13, je naveden tudi NEM-pojem »Klang« (=»âŠzvokâŠÂ«) kot ekvivalent za a. V NEM-literaturi se tako ponekod uporablja v pomenu katerega koli vertikalnega sklopa, ki ni durâmolovo tonalitetni (npr. V ROHWER, 1972), podoben pomen v D 1 âŠagregataâŠ. Vendar je takÅ¡na razlaga redka in ni dovolj zdiferencirana (prim. âŠzvokâŠ).
Tako slovenska varianta »sozvok« (»sozvoÄje«) (=»âŠzvokâŠÂ«) ni ustrezna, saj domneva sozven dveh âŠtonovâŠ, ki pa Å¡e ne tvorita a. Zato mora biti tudi naslednja definicija opisna: »soÄasno sozvoÄje, soglasje treh ali veÄâŠtonovâŠÂ«. (â¹KLâº, 35).
V â¹MELZâº, II, 200, se nahaja pojem »veÄzvoÄje«, verjetno kot naziv za a., ki ga ni moÅŸno klasificirati po merilih funkcijske dur-molove âŠharmonije⊠(zopet v pomenu D 1 âŠagregataâŠ). Vendar tudi ta pojem ni natanÄen, saj lahko vsebuje tudi samo dva, in ne najmanj treh âŠtonov⊠(gl. D 2-A in KR-t.e. 6 âŠimpresionizmaâŠ).
Pridevnik od a. je »akordni«, ne »akordiÄni«, saj izhajamo iz »akordike«, ki je podobno kot âŠritmika⊠(gl. D 2 â t. 1, D 3 in D 4 â t. 2 âŠritmikeâŠ), lahko razumljena kot naziv za skupne lastnosti razliÄnih a. (gl. â¹Gâº, 47â56), kjer se v tem pomenu piÅ¡e o »novi akordiki« = »neue Akkordik«). V slovenskem jeziku predlagam uporabo pridevnika »akordni«, ko gre za vrsto, medtem ko je za kakovostni pridevnik smiselna oblika »akordiÄni«.
D: »Skladno z idejami kitajske filozofije je (Hauer) razumel glasbo â âŠdvanajsttonsko glasboâŠ, kakrÅ¡no je ustvarjal â kot vladarico vseh spoznanj o ÅŸivljenju in znanju, upal je, da bo z negovanjem ‘dvanajsttonske igre’ po vsem svetu pozitivno vplival na drÅŸavno umetnost in na modrost naroda.« (â¹Hâº, 197)
KM: Kot lahko razberemo iz D, je naziv v tesni zvezi s Hauerjevo âŠdvanajsttonsko glasbo⊠oz. z njegovim dojemanjem âŠdvanajsttonske tehnikeâŠ, ki temelji na njegovem nauku o âŠtropih⊠in predstavlja, kot ideja, svojevrsten sklep njegovega intelektualnega in glasbenega razvoja. V manifestu z dne 6. maja 1958, torej dobro leto dni pred smrtjo (Hauer je umrl 22. septembra 1959), ki ga je v predgovoru HAUER 1966: 4 objavil njegov uÄenec Victor Sokolowski, piÅ¡e: »Odkritje dvanajsttonskega zakona je bilo samo ozaveÅ¡Äanje dejstva, ki je v meni ÅŸe obstajalo, neke duhovne realnosti. V âŠdvanajsttonski glasbi⊠obstaja vse, kar sploh pomeni bit glasbe: melos, âŠharmonijaâŠ, âŠritemâŠ. Pri delu z âŠdvanajsttonsko vrsto⊠je odloÄilna moÅŸnost zrcaljenja njenih organskih zakonov. Svojim uÄencem tako kaÅŸem samo pot, po kateri se lahko pride do psihofiziÄnega predpogoja za to. To mi je omogoÄeno, ker sem zakljuÄil svoje delo: ker sem vse ÅŸivljenje pisal samo eno delo â dvanajsttonsko igro.«
V prilogi HAUER 1966 je objavljena ena Hauerjeva Dvanajsttonska igra za klavir Å¡titiroÄno, napisana 5. julija 1952 in posveÄena V. Sokolowskemu, in sicer v za Hauerja tipiÄnem »dvanajsttonskem zapisu« (= »Zwölftonschrift«), ki ga pojasnjuje v HAUER 1926: 3â4, nato transkribiranem v tradicionalno notacijo (ki jo je Hauer imenoval »sedemtonska notacija« = »Siebentonschrift«). Drugo Dvanajsttonsko igro, nastalo aprila 1956, je objavil Doblinger Verlag (Wien-Wiesbaden) leta 1956.
KR: Naziv se, tako kot âŠtropâŠ, uporablja samo v zvezi s skladateljsko teorijo in nazori o glasbi J. M. Hauerja, ki so ostali brez veÄjega odziva.
GL: âŠdvanajsttonska glasbaâŠ, âŠdvanajsttonska tehnika (skladanja)⊠= (âŠdodekafonijaâŠ), âŠtropâŠ.
2) »(Akuzmatiki) so se imenovali Pitagorovi uÄenci, ki so pet let v âŠtiÅ¡ini⊠posluÅ¡ali njegova predavanja skriti izza zastora tako, da ga niso videli âŠ(Pridevnik »akuzmatiÄni«) se navezuje na âŠÅ¡umâŠ, ki ga vidimo, vendar ne vemo, od kod prihaja ⊠Danes nas, moderne posluÅ¡alce, neviden glas, radio in naprave za reprodukcijo ob vseh elektroakustiÄnih tranformacijah postavljajo v podobno situacijo. To situacijo bi si lahko razlagali napaÄno, Äe bi upoÅ¡evali le kartezijansko razliko med ‘objektivnim’, tistim, kar je za zastorom, in ‘subjektivnim’, reakcijo posluÅ¡alcev na te stimulanse. V tem smislu ‘objektivni’ elementi âŠ, frekvence, âŠtrajanjaâŠ, amplitude ⊠pripadajo akustiki ⊠Akuzmatika ustreza obratnemu procesu. Njeno vpraÅ¡anje je simetriÄno: ne govorimo veÄ o tem, kako objektivno posluÅ¡anje interpretira ali deformira ‘realnost’, ne govorimo veÄ o prouÄevanju reakcij na stimulanse; posluÅ¡anje sámo postaja izvor fenomena, ki ga prouÄujemo. Prikrivanje vzroka ne izhaja iz neke tehniÄne popolnosti; to ni veÄ obÄasen postopek variacije: ta nujno postaja predpogoj osvobojenega subjeka. Od sedaj naprej se vpraÅ¡anje: »Kaj sliÅ¡im? ⊠ResniÄno, kaj sliÅ¡iÅ¡?« usmerja proti njemu, tako da se od njega ne zahteva, da opiÅ¡e zunanje vzroke âŠzvokaâŠ, ki ga sliÅ¡i, ampak samo njegovo percepcijo.« (SCHAEFFER 1966: 91â92)
3) »SluÅ¡no motnjo, ki jo v neprijateljskem posluÅ¡alstvu izziva ultramoderna glasba, je poznana kot akuzma. Glasbeni kritiki, posebno tisti, ki ne trpijo zaradi poklicnih prebavnih motenj, so kroniÄno naklonjeni akuzmi, vendar se njihova neudobnost pogosto odraÅŸa v njihovih kritikah.« (â¹SLONâº, 1424)
KR: kot je razvidno iz D 1 in 2, ki se medsebojno dopolnjujeta, bi moral biti pojem substrat za âŠkonkretno glasboâŠ, zdi se da naprej zato, da se loÄi od âŠelektronske glasbev (gl. D 12 in KR â t. 1 âŠelektronske glasbe⊠in KM â t. e âŠkonkretne glasbeâŠ). V primerjavi s FR-govornim obmoÄjem tudi âŠelektroakustiÄna glasba⊠â D 1 in KR.). No, uporaba pojma je zelo redka in nepraktiÄna, tako da lahko zakljuÄimo, da obstaja le v skladatelski teoriji P. Schaefferja in â vsekakor â F. Baylea.
Pomen, razloÅŸen v tretji definiciji, ni definiran in ni obvezujoÄ, zato ga ni nujno upoÅ¡tevati.
PRIM: âŠavtomatska glasba⊠= âŠraÄunalniÅ¡ka glasbaâŠ, âŠelektroakustiÄna glasbaâŠ, âŠelektrofonska glasbaâŠ, âŠelektronska glasbaâŠ, âŠglasba za trak⊠= (music for tape, tape music), âŠkonkretna glasba⊠= (âŠmusique concrÚteâŠ), âŠraÄunalniÅ¡ka glasba⊠(t. 2 v D) = âŠavtomatska glasba⊠= âŠraÄunalniÅ¡ka glasbaâŠ, âŠsintetiÄna glasbaâŠ.
D: Naziv za vsako glasbo, ki uporablja âŠaleatoriko⊠kot tehniko skladanja.
KR: Pojem dobesedno pomeni »nakljuÄno glasbo« (ANG = »chance music«; gl. â¹Lâº, 375, kar je nesmiselno. ToÄen pomen je mogoÄe doseÄi le opisno, npr. »glasba, komponirana z aleatoriÄno tehniko«, kar je nepraktiÄno. Podobno je tudi z âŠdvanajsttonsko glasboâŠ, ki dobesedno pomeni »glasba, ki potrebuje dvanajst âŠtonovâŠÂ«, Äeprav pod pojmom razumemo glasbo, ki nastaja z âŠdvanajsttonsko tehniko (skladanja)âŠ. Ustaljene krajÅ¡e oblike so v obeh primerih sprejemljive. V â¹Lâº, 375, se nahaja tudi âŠstohastiÄna glasba⊠kot sopomenka a. g., zaÄuda samo v italijanÅ¡Äini (= »musica stocastica«). To je vsekakor napaÄno. (gl. KR âŠstohastiÄna glasbaâŠ).
ET: GrÅ¡ko alpha = prva Ärka grÅ¡ke abecede (sopomenka Ärki na sploÅ¡no); lat. numerus = Å¡tevilo; notatio = beleÅŸenje, oznaÄevanje, od notare = oznaÄiti, zabeleÅŸiti, od nota = znak, znamenje, pisni znak (â¹KLUâº, 508).
D: SploÅ¡ni naziv za imaginarni prostor, ki ga v horizontalnem in vertikalnem smislu izpolnjuje vseh dvanajst âŠtonov⊠kromatiÄne âŠlestviceâŠ.
KM: 1) V â¹Gâº, 38, se d. p. omenja v zvezi s prvo bagatelo iz Webernovih Å estih bagatel za godalni kvartet, op. 9 (1913) (razdelitev na tri odlomke je avtorjeva):
DVANAJSTTONSKO POLJE: Webern, Bagatele za godalni kvartet, op. 9.1
»V 1. odlomku se pojavlja dvanajsttonsko polje v celoti. Ponavljajo se samo trije âŠtoni⊠(fis, e, es); v 2. odlomku, zelo zgoÅ¡Äenem, se pojavlja âŠpolje⊠desetih âŠtonov⊠(ponavljata se samo e in b); v 3. odlomku iz devetih âŠtonov⊠se pojavljajo eis, fis in h.«
2) V â¹Gâº, 50, sta Å¡e dva primera za d. p.: »(Tu se; gl. zadnji primer â op. N. G.) dvanajsttonsko polje poÄasi gradi kot zvoÄni kompleks, od âŠtona⊠h navzgor; v Å¡estnajstinski âŠskupini⊠se v celoti doseÅŸe (predpisani pedal krepi uÄinek).«
»(V Å¡t. 111; gl. spodnji primer â op. N. G.) se pojavlja dvanajsttonsko polje, ker se morajo âŠakordi⊠hitro vrstiti drug za drugim, skoraj soÄasno. Äetudi je bil naÄin dela v obeh primerih razliÄen, je mogoÄe razbrati doloÄeno ravnoduÅ¡je glede Ävrste fiksacije âŠviÅ¡ine tonaâŠ. Za posluÅ¡alca je v prvem primeru pomembnejÅ¡e delovanje vsega gradiva, v drugem primeru pa razlika v registrih.«
DVANAJSTTONSKO POLJE: W. Gieseler, Canti toccati za klavir, 1967. DVANAJSTTONSKO POLJE: H. Pousseur, Variations I, za klavir, 1956.
3) V â¹Mâº, 102, se zaÄetek Bergove Lirske suite (v klavirskem izvleÄku) razlaga kot d. p.:
KR: Glede na to, da se nam pojem lahko zdi preveÄ metaforiÄen, njegova raba v zgornjih primerih Å¡e kako upraviÄuje uvrÅ¡Äanje v terminologijo âŠglasbe 20. stoletjaâŠ, pri Äemer moramo biti pozorni na odtenke v pomenu:
1) V primeru iz toÄke 1 govorimo o atonalitetni skladbi. V tem primeru je d. p. isto kot kromatiÄni total, pri Äemer velja, zaradi enakovrednosti vseh dvanajstih âŠtonovâŠ, ta total Äim prej izkoristiti, tj. z njegovim popolnim izkoristkom izpolniti d. p. Primeri, ki se pojavljajo v drugem in tretjem odlomku, tj. ko se ne izpolnjuje celo d. o., se imenujejo âŠtonska polja âŠ. (V â¹GLâº, 53â54, je podana drugaÄna moÅŸnost analize izpolnjevanja tega d. p.)
2) V primerih iz t. 2 se d. p. doseÅŸe zato, da bi posamezne vrednosti za âŠviÅ¡ino tona⊠preÅ¡le iz svoje strukturne prepoznavnosti v teksturno neprepoznavnost, tj. v zvoÄni rezultat, ki je rezultanta odnosov med vrednostmi, ki jih samostojno ne moremo veÄ sliÅ¡ati.
3) V primeru iz t. 3 je d. p. posledica svobodnejÅ¡ega odnosa med âŠtoniâŠâŠdvanajsttonske vrste⊠v horizontalni in vertikani smeri, tj. neupoÅ¡tevanja Å¡tevilÄne logike v odnosu med âŠtoni⊠v âŠvrstiâŠ, prav tako tudi posledica deklarirane enakovrednosti horizontalnega in vertikalnega odnosa med elementi âŠvrste⊠(gl. âŠvertikalizacijaâŠ).
ANG: all-interval row, all-interval series, all-interval set; NEM: Allintervallreihe; FR: serie qui contient tous les intervalles; IT: serie formata da tutti gli intervalli.
ET: Lat. intervallum = (dobesedno) prostor med dvema nasipoma; predl. inter = med, vmes sredi in vallum = nasip s koli (â¹KLUâº, 334, 335); âŠserijaâŠ.
D: Naziv za âŠdvanajsttonsko vrsto, serijoâŠ, ki vsebuje vse intervale razen prime in oktave.
KM: To je prva dvanajsttonska vseintervalna vrsta, ki jo je 1921. objavil F. H. Klein v eni od svojih skladb in ki jo je uporabil tudi A. Berg v nekaterih stavkih svoje LiriÄne suite:
(â¹Mâº, 102)
V â¹Gâº, 44, se razlikujejo asimetriÄna, simetriÄna in protosimetriÄna d. v. v., s. Zgornji primer je simetriÄna d. v. v., s.: drugi âŠheksakord⊠nastane z zrcaljenjem prvega okoli tritonusa v sredini, tako da v levem in desnem âŠheksakordu⊠nastanejo komplementarni intervali (mala sekunda = 2 â nasproti veliki septimi = 7 +, mala terca = 3 â nasproti veliki seksti = 6 + itn.). SimetriÄno d. v. v., s. pa je treba razlikovati od âŠsimetriÄne vrste, serije⊠na sploÅ¡no.
Vse moÅŸnosti artikulacije in rabe d. v. v., s. temeljito raziskuje in prikazuje H. Eimert v EIMERT 1964: 39â86.
KR: D. s. v. v., s. se praviloma krajÅ¡a v vseintervalno vrsto, saj ima lahko vse intervale samo âŠvrsta⊠dvanajstih âŠtonovâŠ.
