Avtor: leon

ANG: twelve-tone row, twelve-tone series, twelve-tone set; NEM: Zwölftonreihe, Zwölfhalbtontonreihe; FR: série de douze sons, série dodécaphonique; IT: serie dodecafonica.

ET: ♦Serija♦.

D: Naziv za ♦vrsto♦ (ali ♦serijo♦) dvanajstih ♦tonov♦, ki predstavljajo temeljno gradivo v ♦dvanajsttonski♦, kot ♦serija pa tudi v ♦serialni tehniki♦.

KR: V ‹FR›, 94, se omenja, da lahko (tonska) ♦vrsta♦ (geslo je »tone row«) »vsebuje ­kakršnokoli število ♦tonov♦ po želji skladatelja, vendar je d. v. najpogostejša«. V takšnih primerih, tj. ko ♦vrsta♦ vsebuje manj kot dvanajst ♦tonov♦, je bolje, da ne govorimo o ♦vrsti♦ (ker je ♦vrsta♦ praviloma okrajšava ♦dvanajsttonske vrste♦ – gl. D ♦vrste♦), ampak o npr. ♦modusu♦ (tako kot pri Messieaenu pri ♦modusih z omejeno možnostjo transpozicije♦).

V slovenščini je treba razlikovati d. n., ki se uporablja v ♦dvanajsttonski tehniki♦, od d. s., ki se kot ♦predurejanje♦ ♦parametra♦ ♦višine tona♦ uporablja v ♦serialni tehniki♦. (Nekaj podobnega sugerira ‹RAN›, 744, ko s pojma »row« napoti na ♦dvanajsttonsko glasbo♦ in s pojma »series« na ♦serialno glasbo♦.)

GL: ♦agregat♦ (D 2), ♦numerična notacija♦, ♦derivacijska vrsta, serija♦, ♦dvanajsttonska tehnika (skladanja)♦ = (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska vseintervalna vrsta, serija♦ = vseintervalna vrsta, serija, ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦heksakord♦, ♦enointervalna vrsta, serija♦, ♦razred notne višine♦ = (tonski razred), ♦kombinatorična vrsta, serija♦, ♦kombinatoričnost♦, ♦nekombinatorična vrsta, serija♦, ♦oblika vrste, serije♦, ♦obrat (vrste, serije)♦ = (♦inverzija [vrste, serije]♦), ♦osni ton♦, ♦osnovna vrsta, serija♦ = (Grundreihe), ♦osnovna oblika (vrste, serije)♦ = (♦Grundgestalt♦), ♦parameter♦, ♦pentakord♦, ♦permutacija (vrste, serije)♦, ♦podvrsta, podserija♦, ♦predurejanje gradiva♦, ♦rakova oblika (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna oblika [vrste, serije]♦), ♦rakov obrat (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna inverzija [vrsta, serije]♦), ♦rotacija (vrste, serije)♦, ♦segment (vrste, serije)♦, ♦sekundarna vrsta, serija♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦simetrična vrsta, serija♦, ♦sistem♦, vseintervalna vrsta, serija = ♦dvanajsttonska vseintervalna vrsta, serija♦, ♦vsekombinatorična vrsta, serija♦, ♦tetrakord♦, ♦transpozicija (vrste, serije)♦, ♦trokord♦, ♦večdimenzionalni glasbeni prostor♦, ♦zrcalni obrat (vrste, serije)♦ = (♦zrcalna inverzija [vrste, serije]♦).

PRIM: ♦Iestvica♦, ♦modus♦, ♦vrsta♦, ♦serija♦, ♦trop♦. BEICHE 1984; ‹L›, 663; ‹P›, 60–61

ANG: twelve-note chord; NEM: zwölftöniger Akkord, Zwölftonakkord; FR: accord de douze sons.

ET: ♦Akord♦.

D: »(Naziv za) ♦akord♦, ki vsebuje vseh dvanajst ♦tonov♦ kromatične ♦lestvice♦. Lahko ga gradimo iz terc (gl. primer a), sekund (gl. primer b), kvart (gl. primer c), kot ♦poliakord♦ … ali po drugih sistemih organizacije, vključno z ♦dvanajsttonsko tehniko♦.«

(‹FR›, 97)

KM: V ‹G›, 50, se omenja, da je d. a. konstruiral F. Klein in da ga je poimenoval »Mutterakkord«. ♦Akord♦ je na C vseboval te ♦tone♦: C H g e¹ d² a² es³ as³ b³ des⁴ f⁴ fis⁴. V ‹JON›, 180, se omenja tudi, da je Klein svoj ♦akord♦ uporabil v skladbi Die Maschine ter da je o njem leta 1925 objavil tudi razpravo (gl. KLEIN 1925). V ‹JON›, 114, se omenja, da je N. Slonimsky naredil tudi »Großmutterakkord«, ki vsebuje ♦tone♦ c h des b d a es as e g f ges.

KR: Preveč pogumna je trditev v D, da ♦dvanajsttonska tehnika♦ ponuja možnosti gradnje d. a., čeprav je to v teoriji možno.

V ‹HO›, 9, se omenja, da je namesto d. a. pravilneje uporabljati naziv »dvanajsttonski ♦agregat♦«, kar je povsem točno, če upoštevamo D 1 ♦agregata♦.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦.

‹H›, 181

ANG: dodecaphony, twelve-note composition, twelve-tone technique; NEM: Dodekaphonie, dodekaphonische Technik, Zwölftontechnik; FR: dodécaphonie, dodécaphonisme, technique dodécaphonique; IT: dodecafonia, tecnica dodecafonica.

ET: Grš. tekhnikós = umeten, spreten, iz tékhnē = umetno (umetnost), veščina, znanje ‹KLU›, 724.

D: Naziv za tehniko skladanja, ki jo je najprej utemeljil J. M. Hauer, nato pa – po drugačnih načelih – A. Schönberg. Dvanajsttonska tehnika izhaja iz ♦predurejanja gadiva♦ z artikulacijo štirih ♦oblik vrste, vrste♦ z dvanajstimi ♦toni♦ kromatične ♦lestvice♦ in njihovimi ♦transpozicijami♦.

KM: D. tj. M. Hauerja temelji na njegovem nauku o ♦tropih♦ (gl. HAUER 1926; tudi ♦trop♦), medtem ko svojo edinstveno sublimacijo doseže v ♦dvanajsttonski igri♦. Vendar je ostala brez večjega odziva v ♦glasbi 20. stoletja♦.

KR: V ‹MELZ›, III, 194, se pri pojmu »retrogradni pomik« pojavi formulacija: »V novejšem obdobju je retrogradni pomik postal pomemben konstruktivni element dodekafonične metode komponiranja.« Formulacija je večplastno napačna: 1) Retrogradni pomik, tako kot je ­definiran v pojmu, je nepomemben za ♦rakov postop♦ in ♦rakov obrat vrste (ali ♦serije♦)♦. 2) Tudi če bi bil pomemben, ne bi bil konstruktiven, temveč konstrukcijski element. 3) »Dodekafonična (metoda)« bi se morala tvoriti iz dodekafonike. Ker pa naziv ne obstaja, ker bi bil poleg dodekafonije odveč, je edini točen pridevnik »dodekafonična (metoda)«. 4) »Metoda« namesto »tehnika skladanja« je tukaj ustrezna glede na Schönbergovo D d. t. kot »metode skladanja z dvanajstimi ♦toni♦, ki se nanašajo samo drug na drugega« (= »method of composing with twelve tones which are related only one with another« – SCHÖNBERG 1975: 218), vendar ima specifičen pomen v tem kontekstu, zato je bolje v splošnem pojmu navajati tehniko, ne pa metode. (Napačno pa je govoriti o »dvanajsttonskem ♦sistemu♦, gl. KR t. 2. ♦sestava♦.)

Naziv je v množini (‹V›, 771–780) redek in tudi nesprejemljiv, saj, npr. tudi ♦serialno tehniko (skladanja)♦ uvršča k d. t.

Raba ♦vrste♦ je priporočena izključno v zvezi z d. t., raba ♦serije♦ pa v zvezi s ♦serialno tehniko (skladanja)♦.

GL: ♦agregat♦ (D 2), ♦derivacija♦, ♦dvanajsttonska igra♦, ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦, ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦ekspresionizem♦, ♦razred notnih višin♦ = (razred višine note), ♦kombinatoričnost♦, ♦vrsta♦, ♦obrat (vrste, serije)♦ = (♦inverzija (vrste, serije♦), ♦oblika vrste, serije♦, ♦osnovna vrsta, serija♦ = (Grundreihe), ♦osnovna oblika (vrste, serije)♦ = (♦Grundgestalt♦), ♦permutacija (vrste, serije)♦, ♦predurejanje gradiva♦, ♦rakova oblika (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna oblika (vrste, serije♦), ♦rakov obrat (vrste, serije)♦ = (♦retrogradna inverzija (vrste, serije♦), ♦rotacija (vrste, serije)♦, ♦segmentacija (vrste, serije)♦, ♦sistem♦, ♦transpozicija (vrste, serije)♦, ♦vertikalizacija♦, ♦večdimenzionalni glasbeni prostor♦, ♦zrcalni obrat (vrste, serije)♦ = (♦zrcalna inverzija (vrste, serije♦).

PRIM: (♦dodekafonija♦), ♦dvanajsttonska glasba♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦.

‹APE›, 318–319; BEICHE 1985: 11–12; ‹BKR›, IV, 374–376; ‹DIB›, 351–353 = »Zwöftonmethode«; ‹EH›, 408–409; ‹FR), 97; ‹G›, 77–81 = »dodekaphonische Technik« (= »dodekafonska tehnika«); ‹GR6›, XIX, 286–296; ‹HI›, 530; ‹JON›, 335–339; ‹M›, 103–103,525; ‹P›, 60; ‹RL›, 1085–1087; ‹VO›, 106–113

ANG: aleatory – samo kot pridevnik, sicer aleatoric; NEM: Aleatorik; FR: aléatoire – samo kot pridevnik; IT: aleatorio – samo kot pridevnik.

ET: Lat. aleatorius = kockarski, od aleator = kockar, od alea = igrača kocka (‹DE›, 23).

D: 1-A) »Nek ♦signal♦ imenujemo aleatorični, ko je njegov tok utrjen in odrejen s statističnimi ♦parametri♦, ki opisujejo njegove srednje vrednosti, vendar je v podrobnostih odvisen od ♦naključja♦.« (MEYER-EPPLER 1960: 79)

1-B) »Pojem, ki se uporablja za glasbo, katere kompozicije in izvedbo – v manjši ali večji meri – ni določil skladatelj.« (‹GR6›, I, 237)

2) »Webern … nikoli ne bo poskusil, tako kot sta to storila nestanovitni Schönberg in čarovniški Berg, aleatorične sinteze tonalitetnega jezika in serialnega načela.« (BOULEZ 1966a: 18)

3) »Glede na to, da je v funkciji trajanja, njegovega fizičnega časa izvajanja, lahko glasbeni razvoj dopusti intervencijo ‘♦naključja♦‘ v več stadijih, na večih ravneh skladbe. Na kratko, rezultat bi bil povezovanje aleatoričnega dogajanja z veliko verjetnostjo znotraj določenega trajanja, ki je tudi samo nedoločeno.« (BOULEZ 1966: 46)

4-A) »Pojem ‘aleatorični’ se nenehno zamenjuje s pojmom ♦naključja♦ … Ukvarjanje z glavnimi problemi skladanja ‘♦odprte forme♦‘ nujno zahtevo razpravo o veliki nejasnosti, ki vlada pri uporabi pojmov ‘aleatorični’ in ‘naključni’, ki se ju v najbolj kvalificiranih spisih izenačuje in zamenjuje. S tem, ko se ta dva pojma zamenjujeta in izenačujeta, se ponareja celotna situacija z aleatoričnim skladanjem glede na posebno Cageevo mesto. Cage se s temi manifestacijami ne more identificirati niti se z njimi povezati, tudi takrat ne, ko se v nekih postopkih lahko sklicujemo nanj. Cage postopa popolnoma drugače. Njegova dela so ujeta v ‘naključje’, medtem, ko je aleatorični povsem zavesten postopek. Govorimo o zavednem postopku aleatoričnega. Če se torej vrnemo h korenu tega pojma, bomo ugotovili, da njegov osnovni pomen vsebuje temeljno predpostavko: nevarnost in drznost. Torej, pojaviti se v neki aleatorični situaciji, torej zavedno sprejeti drznost, situacijo, ki je dana znotraj področja možnega in znotraj določenih dimenzij. Vzemimo primer iz latinskega korena aleatorike. Povsem jasno je, da je za igralca s kocko področje možnega definirano s številčnimi simboli od ena do še st na straneh kocke. Torej je povsem nemogoče zamenjati ‘aleatorično’ z ‘naključnim’. ‘Naključno’ zajema situacije, katerih nastajanje se nikakor ne more predvideti.« (EVANGELISTI 1966: 88)

4-B) »Proti prevladi serialne vrste obstajata dve smeri/tendenci, ki ‘naključju’ in interpretu prepuščata vrstni red delov v obliki, kot npr. v Stockhausenovi Klavierstück XI ali v Boulezovi 3. klavirski sonati, medtem ko J. Cage dopušča, da ♦nedeterminacija♦ in ♦naključje♦ predhodno vplivata na skladbo in skladanje.« (‹RL›, 628; geslo je ♦nova glasba♦.)

KM: D so razvrščene tako, da s svojo vsebino prikazujejo problem določene razlage pojma: D 1-A je definiranje njegovega osnovnega pomena v zvezi s teorijo aleatorične ♦modulacije♦ v elektroniki, medtem ko je D 1-B primer določenega pomena, ki ga je potrebno primerjati z osnovnim pomenom v D 1-A. D 2 je primer za uporabo pojma brez kakšne koli povezave z njegovim ožjim pomenom kot tehničnim pojmom ali strokovno besedo (»aleatorična sinteza« bi se lahko zamenjala s »poljubno sintezo«). D 3, ki jo je izpeljal isti avtor (Boulez), je zamejitev splošnega, neobveznega pomena pojma v D 2, zato je pomemben sestavni del teorije a., ki jo je Boulez razdelal. D 4 so primeri za razmejevanje med a. in ♦nedeterminacijo♦.

KR: Koristno je vztrajati pri razliki med a. in ♦nedeterminacijo♦, ki je izpostavljena v D 4, medtem ko se v številnih kompetentnih priročnikih ta povsem zanemarja. (npr. v ‹FR›, 3, 42, ‹GR6›, I, 237–242, ‹IM›, 7, 181, ‹JON›, 9–11, ‹L›, 18, ‹LARE›, 23–25, ‹MGG›, XV, 126–130, in v ‹RAN›, 28–29, 394). A. ni priporočljivo izenačevati s ♦stohastično glasbo♦ (kot npr. v ‹CAN›, 29–30, in v ‹L›, 18, kjer se začuda samo v FR nahaja »musique stochastique« kot sopomenka za a.), ker se v FR ‘naključje’ uporablja v ožjem smislu, oz. v tistem, ki mu pripada v verjetnostni teoriji, na kateri temelji Xenakisova ♦stohastična glasba♦ (gl. KR ♦stohastične glasbe♦).

GL: ♦akcijska notacija♦, ♦eksperiment, eksperimentalna glasba♦, ♦grafična notacija♦, ♦glasbena grafika♦, ♦improvizacija♦, ♦individualna forma♦, ♦nadzorovana improvizacija♦, ♦krožna partitura♦, ♦mobilna forma♦, ♦moment♦, ♦momentna forma♦, ♦omejena aleatorika♦, ♦okvirna notacija♦, ♦odprta forma♦, ♦prozorna partitura♦, ♦naključje♦, ♦notacija z napotki♦, ♦variabilna forma♦, ♦večpomenska forma♦, ♦verbalna partitura♦, ♦work in progress♦ = (delo v nastajanju).

PRIM: ♦aleatorična glasba♦, ♦nedeterminacija♦ = (indeterminacija), ♦postserialna glasba♦, ♦stohastična glasba♦.

‹BASS›, I, 59–60 = »alea-aleatorio«; ‹BKR›, I, 27–28; ‹DIB›, 314–316; ‹EH›, 18; ‹FR›, 3; FROBENIUS 1976; ‹GL›, 71; ‹GR›, 17; ‹GRI›, I, 43; ‹HI›, 22; ‹HO›, 18; ‹IM›, 7; ‹JON›, 9–11; ‹MELZ›, I, 34–35; ‹P›, 14; ‹RAN›, 28–29; ‹ROS›, 13–15; ‹RL›, 25; ‹SLON›, 1425; ‹V›, 6; ‹VO›, 119–123

ANG: algorithmic music; FR: musique algoritmique; IT: musica algoritmica.

ET: Srednjeveški lat. algorismus = predpisani sklop natančno določenih pravil ali postopkov za reševanje matematičnih problemov; poenostavljeno = postopek računanja (‹DB›, 6); od arabskega al-Kuvarizmi = (dobesedno) naslednik Kuvarizma, znanega arabskega matematika iz 9. stoletja (‹DE›, 23).

D: Glede na to, da so algoritmi neizogibni, sestavni del informatike (‹FR›,3), je algoritemska glasba naziv za tisto glasbo, ki – kot ♦računalniška glasba♦ (samo v pomenu t. 1 v D ♦računalniška glasba♦) – nastaja ob pomoči računalnika ‹HO›, 18).

KM: Pozornost je treba nameniti temu, da se v ANG »algorithmic« piše drugače kot »rhythmic« in »rhythm«, tako kot v FR (»rythmique«, »rythme«). V ‹KLU›, 19 se opozarja na pisanje s –th- izhaja iz grške osnove »arithmos« (= »število«).

Obenem je to izpeljava od ♦ritma♦. (NEM = »Rhythmus«, lat. »rhythmus«, oziroma grš. »rhythmos« = »tek, potek«), torej besede, pri kateri se i vedno traskribira z y (‹KLU›, 599).

KR: Pojem je najbolje zamejiti na tisto glasbo, ki je nastajala v okviru Skupine za algoritemsko glasbo, ki jo je 1958. leta v Parizu utemeljil Pierre Barbaud (gl. BARBAUD 1960; ‹BOSS›, 16).

Pravilno je »algoritemska«, saj »algoritmična« izhaja iz »♦ritmike♦«, medtem ko bi – glede na srednjeveško lat. algorismus (= algorizem) – bilo točneje »algorizemska glasba«.

PRIM: ♦avtomatska glasba♦ = ♦računalniška glasba♦, ♦elektronska glasba♦, ♦računalniška glasba♦ (t. 1 v D) = ♦avtomatska glasba♦, ♦sintetična glasba♦.

‹BASS›, I, 64; ‹CH›, 294; ‹LARE›, 26; ‹SLON›, 1426

ANG: algorithm synthesizer; NEM: Algorithmus-Synthesizer.

ET: ♦Algoritemska glasba♦; ♦sintetizator♦.

D: (Oznaka za) ♦sintetizator♦, v katerem se ♦sinteza zvoka♦ odvija preko digitalno preračunane in nadzorovane ♦modulacije frekvenc♦ (‹EN›,14).

GL: ♦digitalni sintetizator♦, ♦sintetizator♦ = (synthesizer).

PRIM: ♦algoritemska glasba♦.

ANG: aliquot(s), aliquot-tone(s); NEM: Aliquot(en), Aliquottöne; FR: aliquotes, sons aliquotes; IT: aliquoti, suoni aliquoti.

ET: Lat. aliquot = določeno število, nekaj … (‹TLF›, II, 526); ♦ton♦.

D: 1) »(Naziv za) vrsto tišjih ♦tonov♦ (z manjšo amplitudo), ki spremljajo ♦osnovni♦ glasnejši ♦ton♦ (z največjo amplitudo) istega izvora ter mu dajo ♦barvo♦ in ♦polnost♦. Imenujejo se tudi parcialni, oz. harmonični ♦toni♦. Frekvenca nihaja alikvotnih tonov je v določenem razmerju do frekvence nihaja ♦osnovnega tona♦. Če je npr. frekvenca nihaja ♦osnovnega tona♦ n, bo sledil alikvotni ton s frekvenco 2n (oktava ♦osnovnega tona♦), 3n (čista kvinta nad oktavo ♦osnovnega tona♦), 4n (druga oktava) itd.« (‹MELZ›, I, 37)

2) »(Naziv za) ♦harmonične tone♦ ♦temeljnega tona♦.« (‹MI›, I, 257)

3) »(Naziv za) nadtone (oz. ♦parcialne tone♦), ki se dobijo s ♦prepihovanjem♦ na pihalnih instrumentih oziroma s flažoleti na godalnih instrumentih.« (‹HI›, 22)

KM: Iz D lahko zaključimo, da je ta pojem, ki se večinoma uporablja v romanskem govornem območju, sopomenka s ♦harmoničnimi toni♦ in ♦parcialnimi toni♦. Vendar se ta sopomenskost v ‹EH›, 19, 129, in v ‹RL›, 942–943, omejuje samo na ♦harmonične tone♦, ki bi, glede na isti izvor, morali predstavljati del ♦parcialnih tonov♦.

KR: D 1 vsebuje veliko napak v uporabi terminologije iz akustike:

1) Ne moremo reči, da a. spremlja ♦osnovni♦ glasnejši ton, saj s svojim zvenom sočasno ojača njegov zven in mu prav zaradi tega, kot »izvoru«, tudi daje ♦barvo♦ in polnost.

2) O sopomeskosti a. s ♦harmoničnimi toni♦ oz. ♦parciali♦ gl. KM.

3) Napačno je »harmonski ♦toni♦«. Mora biti ♦harmonični toni♦ ali ♦harmoniki♦. Harmonski toni se nanašajo na ♦harmonijo♦

4) »Frekvenca nihaja« je tavtologija, če je frekvenca število nihajev na sekundo.

5) ♦Osnovni ton♦ je bolje uporabljati kot naziv za najnižji ♦ton♦ katerega koli ♦akorda♦, ♦temeljni ton♦ pa v smislu, v katerem se tukaj uporablja ♦osnovni ton♦ (gl. KR ♦osnovnega tona♦ in ♦temeljnega tona♦).

A. so pravzaprav ♦sinusni toni♦, čeprav se niti v eni D ne omenjajo.

A. vsekakor prispeva k ustvarjanju ♦zvokov(n)e barve♦, vendar je njihova natačna vloga pri tem sporna (gl. D 3 ♦zvokov(n)e barve♦). Vemo, da so za npr. ♦zvočno barvo♦ veliko bolj »zaslužni« ♦formanti♦. Pojma ni priporočljivo uporabljati kot sopomenko ♦parcialnih tonov♦, potencialno edino kot sopomenko ♦harmoničnim tonom♦, v pomenu, ki je naveden v KM. Sopomenke v smislu tehničnih pojmov in strokovnih besed je potrebno čim manj uporabljati. Zato je ta redkejši pojem v ožjem smislu bolje zamenjevati s ♦harmoniki♦.

V ‹L›, 19, se pojem nahaja samo v zloženih besedah s samostalniško besedo, torej v pridevniški funkciji, npr.: »aliquot string« (ANG), »Aliquotbesaitung« (NEM), »Aliquotstimmen« (NEM), »Aliquotflügel« (NEM) itd.

GL: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ = (sinusoidalni nihaj, ton, val), ♦temeljni ton♦, ♦ton♦, ♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka, ♦zvočni spekter♦ = (spekter) = (zvočni spekter).

PRIM: ♦formant(i) ♦, ♦harmonik, harmoniki♦, ♦harmonični ton(i)♦, ♦parcial(i), parcialni ton(i), delni ton(i)♦.

‹BKR›, I, 29 = gl. tudi »Teiltöne« = ♦parcial(i), parcialni ton(i), delni ton(i)♦; ‹GRI›, I, 45; ‹GR6›, I, 258; ‹HO›, 18; ‹P›, 15; ‹RL›, 25 = gl. tudi »Teiltöne« = ‘parcial(i), parcialni ton(i), delni ton(i)’

ANG: Algerian scale.

ET: Izvor pojma »alžirska« ni poznan.

D: »(Naziv za) ♦lestvico♦, ki jo je Ibert uporabil v svoji Escales, za katero sta značilna obseg večji od oktave ter dve zvečani sekundi.«

(‹JON›,11)

KM: A. l. spade med ♦sintetične lestvice♦.

GL: ♦sintetična lestvica♦, ♦večoktavna letvica♦, ♦večtonska lestvica♦.

‹FR›, 3

ANG: ambient music.

ET: Lat. ambiens = ki obkroža, obdaja, od ambire = obiskovati, hoditi naokrog (‹TLF›, II, 692).

D: Naziv za glasbo, ki se prilagaja določenemu ambientu ali ki sugerira, oblikuje določen ambient. Primer so razne a. g. Briana Ena, npr. Music for Airports (1979).

GL: ♦environment, okoljska umetnost, (environmentna umetnost)♦, ♦glasba kot pohištvo♦, ♦muzak♦, ♦premični koncert♦, ♦prostorska glasba♦, ♦tapetna glasba♦, ♦zvočna krajina♦.