ANG: klangfarbenmelodie, sound-color-melody, timbre melody, tone-color melody, melody of instrumental color (gl. KR); NEM: Klangfarbenmelodie; FR: klangfarbenmelodie, mélodie de timbres, mélodie de couleurs; IT: klangfarbenmelodie, melodia timbrica, melodia di timbri.
ET: GrÅ¡. melÅjdÃa = petje, pesem, od mélos = petje, pesem in Åjdáž = petje, pesem, od ájdein = peti (â¹KLUâº, 472).
D: »Melodija zvokovnih barv je naziv, ki ga uporabi Schönberg na koncu svojega Nauka o harmoniji za sosledje âŠzvokovnih barv⊠‘katerih medsebojni odnos deluje po logiki, ki ustreza logiki zadovoljstva, ki nam ga daje melodija âŠviÅ¡ine zvokaâŠ. To se zdi kot sanjarjenje o prihodnjosti, kar verjetno tudi je. Vendar gre za sanjarjenje, ki se bo verjetno uresniÄilo.’ (SCHÃNBERG 19667: 503). Idejo melodije zvokovnih barv je Schönberg skuÅ¡al realizirati v tretji od svojih Petih skladb za orkester op. 16 (1909), ki je izvirno imel naslov Barve. Spodbude za melodijo zvokovnih barv prihajajo iz poznoromantiÄne in impresionistiÄne obravnave orkestra, npr. od izmenjevanja glasbil na isti âŠviÅ¡ini tona⊠(Debussy). Za razliko od Schönbergove ideje o samostojnosti âŠzvokov(n)e barve⊠je ta ideja pri Webernu pojasnjevala âŠstrukturo⊠âŠviÅ¡ine tona⊠v skladbi, ki se tako prikazuje tudi kot âŠstruktura⊠âŠbarveâŠ. Naslednji korak je obravnavanje âŠzvokov(n)e barve⊠kot âŠparametra⊠v âŠserialni glasbiâŠ.« (â¹HUâº, 459)
KR: Citat iz SCHÃNBERG 1966: 503, s katerim se v D melodijo zvokovnih barv povezuje s Schönbergom, nam ponuja pravzaprav malo preverljivih podatkov o tem Schönbergovem âsanjarjenju o prihodnjostI», ne glede na terminoloÅ¡ke kontradikcije (gl. KR âŠviÅ¡ine zvokaâŠ). Zanimivo je, zakaj Schönberg kot primer ne navaja tretje skladbe iz cikla Pet skladb za orkester op. 16, ki je za dve leti predhodil njegovemu »sanjarjenju o prihodnosti«. OÄitno niti njemu ni bila dovolj prepriÄljiva, ker se v »impresionistiÄni« tretji skladbi komajda prepozna melodijo zvokovnih barv (â¹EHâº; 161).
Zaradi takih nejasnosti je vsak zaÄel melodijo zvokovnih barv, kot privlaÄno idejo z zgodovinskim ozadjem obravnave orkestra na koncu 19. in zaÄetku 20. stoletja, tolmaÄiti in uporabljati na svoj naÄin. Tako jo je tudi Webern razumel drugaÄe od Schönberga. »Zanj je funkcija âŠzvokov(n)e barve⊠znaÄilnost âŠviÅ¡ine tonaâŠ, ki se v melodiÄni celoti, pri stalnem menjavanju glasbil, zdijo razliÄno obarvane, ne opuÅ¡Äajo pa prepoznavnosti âŠviÅ¡ine tona⊠kot posebne celote.« (â¹EHâº, 161) Äe se opremo na tretjo skladbo iz Schönbergovega op. 16, kot na verodostojen primer, bomo opazili, da Schönberg temeljne âŠbarve⊠ni dobival iz posameznih âŠviÅ¡in tona⊠v horizontalnem (kvazi melodiÄnem) smislu, temveÄ iz (»impresionistiÄnih«) âŠakordovâŠ, npr. v op. 16/3 (redukcija partiture; â¹MELZâº, II, 560â561):
Webernov pristop je bil povsem drugaÄen: on je âŠviÅ¡ine tona⊠dodatno barval s spremembami v instrumentaciji, je pa pri tem skuÅ¡al ohraniti njihov horizontalni, melodiÄni znaÄaj. Ravno zato je morda celo z didaktiÄnim namenom moÅŸno ponuditi primer, ki ga imamo za identiÄnega »koloristiÄnemu âŠpointilizmuâŠÂ«:
(â¹CP1âº, 3).
Iz tega primera lahko sklepamo, da je tako razumljena melodija zvokovnih barv pripeljala v âŠserializmu⊠do obravnavanja âŠzvokov(n)e barve⊠kot âŠparametraâŠ, ter da se zato (Å¡e posebej v ANG-govornem obmoÄju) melodijo zvokovnih barv povezuje s âŠpointilizmom⊠(gl. D âŠpointilizmaâŠ). Verjetno se zato v â¹Lâº, 302, in v â¹Pâº, 180, kot napaÄna ANG-ustreznica NEM-pojma navaja »melodija instrumentalne âŠbarve⊠= (melody of instrumental color«).
Schönbergovo »sanjarjenje o prihodnosti« je bilo naprednejÅ¡e (â¹EHâº, 161), Äe sprejmemo primer iz njegovega op. 16/3 kot dokaz, da je melodijo zvokovnih barv razumel tudi skozi vertikalno âŠstrukturo⊠oz. skozi intervalno âŠstrukturo⊠âŠakorda⊠(ali âŠagregata⊠â D 1), navezujoÄ se na Tristanov âŠakordâŠ, katerega znaÄilnost mnogo bolj temelji na njegovi nenavadni vertikalni âŠstrukturi⊠in instrumentaciji, ki jo podpira, kot pa na klasifikaciji âŠakorda⊠v okvirih klasiÄne âŠharmonijeâŠ. Na ta naÄin je Schönberg pravzaprav napovedal âŠskladanje zvoka⊠in âŠskladbe iz zvokaâŠ, sploh v âŠelektronÂski glasbi⊠(â¹EHâº, 161).
V â¹MELZâº, II, 560â561, so navedene »zvoÄne« namesto »zvokov(n)e barve«, Äeprav se na str. 355 v podnapisu pod sliko omenja »zvokovna barva« (gl. KR âŠzvokov(n)e barveâŠ). V â¹Pâº, 180, se uporablja samo »zvoÄna barva«, se pa definira kot »razporeditev sukcesivnih tonov melodije na razliÄna glasbila« (gl. KM predhodnega primera).
Pojem se v ANG, FR in IT uporablja tudi v izvirni (NEM-) obliki, kar v slovenÅ¡Äini ni potrebno samo, Äe se ne ÅŸeli opozoriti ne njegov specifiÄen (pa tudi nejasen!) pomen v skladateljski teoriji A. Schönberga. (Podobno je tudi pri »elektronische Musik«; gl. KR âŠelektronske glasbeâŠ.)
GL: âŠpointilizem⊠= âŠpunktualizemâŠ, âŠskladanje zvoka⊠= (âŠKlangkompositionâŠ), âŠskladba iz zvoka⊠= (âŠKlangkompositionâŠ), âŠviÅ¡ina zvokaâŠ, âŠzvokov(n)a barvaâŠ.
PRIM: (âŠKlangfarbenmelodieâŠ).
â¹BKRâº, II, 297â298; â¹BOSSâº, 76â77 = »âŠKlangfarbenmelodie⊠(= mélodie de timbres)«; â¹CP2âº, 342 = »klangfarbenmelodien«; â¹DIBâº, 333â334; â¹FRâº, 47â48 = »âŠKlangfarbenmelodieâŠÂ«; â¹GRâº, 104 = »âŠKlangfarbenmelodie⊠(Timbre melodie)«; â¹GR6âº, X, 96 = »âŠKlangfarbenmelodieâŠÂ«; â¹HIâº, 237; â¹HOâº, 537 = »âŠKlangfarbenmelodieâŠÂ«; â¹JONâº, 150â161 = »âŠKlangfarbenmelodieâŠÂ«; â¹LAREâº, 850 = »âŠKlangfarbenmelodieâŠÂ«; â¹RANâº, 430â431 = »âŠKlangfarbenmelodieâŠÂ«; â¹RICâº, II, 534 = »âŠKlangfarbenmelodieâŠÂ« (gl. tudi âŠdodekafonijoâŠ); â¹ROSâº, 130â131 = »âŠKlangfarbenmelodieâŠÂ«; SCHMUSCH 1993; â¹Vâº, 397 = »âŠKlangfarbenmelodieâŠÂ«.
