Mesec: februar 2017

ANG: arrangement; NEM: Arrangement; FR: arrangement; IT: arrangiamento.

ET: Od FR arranger = prirediti (‹KLU›, 41).

D: 1) »V ♦zabavni glasbi♦ in ♦jazzu♦ pojem za instrumentalno in vokalno premeno nekega dela. Za razliko od priredbe glasbenega dela, ki ima značilnosti tistega, ki prireja skladbo, se aranžma prilagaja vsem elementom izvirne kompozicije (melodiji, ♦harmoniji♦, ♦ritmu♦ in obliki), potrebam, možnostim in slogu solista oz. orkesterskega sestava, za katerega piše.« (‹MELZ›, I, 62)

2) »Pojem ‘aranžma’ ima v jazzu poseben pomen znotraj koncepta aranžmaja, ki se na različne načine uporablja v glasbi nasploh. V določenem pomenu je vsaka izvedba v ♦jazzu♦ neka vrsta aranžmaja, glede na to, da temelji na ♦improvizaciji♦ in na nenehnem osveževanju. V tem širšem smislu je vsaka ♦improvizacija♦ na neki priljubljeni standard Louisa Armstronga (npr. na Star Dust, 1931), Erica Dolphya (npr. na Stormy Weather iz albuma Mingusl!, 1960, Charlesa Mingusa) ali Johna Coltrana (npr. My Favorite Things na istoimenskem albumu, 1960) enkratni aranžma, ki se bo kasneje ponovno prearanžiral v različni formi ob naslednji izvedbi istega materiala. No, v ožjem smislu pojem ‘aranžma’ v ♦jazzu♦ pomeni zapisano, fiksirano, pogosto tiskano in objavljeno verzijo katere koli skladbe, ki je običajno aranžirana za kakšnega od standardnih ♦jazz ansamblov♦ (♦jazz orkestrov♦, ♦big bandov♦ ali kakšno manjšo zasedbo) …« (‹GRJ›, I, 32–33)

3) »(Pojem za) prilagajanje glasbenega dela za drugo zasedbo, pogojeno z danimi okoliščinami … npr. klavirska izvedba je aranžma, ravno tako kot je lahko instrumentacija klavirske skladbe. Aranžma ima danes prizvok manj vrednega v zvezi s pojmovanjem umetniškega dela, ki zahteva slogovno ustrezno izvedbo v izvirni zasedbi, zato se aranžma zavrača kot neresen, če, kot obdelava, nima lastne umetniške vrednosti in posebnega zgodovinskega interesa, kot so aranžmaji del Bacha, Beethovna i Brahmsa.« (‹RL, 54)

KR: A. je pojem, ki se najpogosteje veže z ♦jazzom♦, ♦pop glasbo♦, ♦popularno glasbo♦, redkeje z ♦rock glasbo♦, zato ga v tem smislu laže ločimo od obdelave, ki z a. nima nobene povezave (navkljub napačnim D a. v ‹GR›, 2, ‹MI›, I, 296 in v ‹RAN›, 53). Za razliko od D 3 se klavirski izvleček ne more definirati kot a., medtem ko je instrumentacija neke skladbe obdelava, če je npr. govora o kakšnem Chopinovem klavirskem preludiju, medtem ko je a., če je npr. govora o neki skladbi O. Petersona, ki je postala popularna zaradi njegove interpretacije za ♦big bend♦. Slovenska beseda »priredba« (od glagola »prirediti«) bi najbolj ustrezala pomenu a. v smislu »priredbe (skladbe) za izvedbo«: cilj a. je prelagoditi skladbe neposrednim pogojem izvedbe, za razliko od obdelave, kateri je to sekundarni cilj. No, na žalost, se »priredbe« ne da uporabljati v tem smislu, saj ga v drugi plan potiska primarni pomen, ki ga razlaga zgoraj omenjena besedilo.

V ‹L›, 35, se, kot sopomenka s FR pojmom navaja NEM »Bearbeitung« (= »obdelava«), »Einrichtung« (= »ureditev«), »Therarbeitung« (= »predelava«), ANG »adaptation« (= »adaptacija«) in IT »trascrizione« (= »transkripcija«), oziroma »riduzione« (= »redukcija«). To nikakor niso sopomenke s a., zagotovo ne v smislu D 1 in 2, ki so najrelevantnejše za razlaganje pojmov v terminologiji ♦glasbe 20.st. ♦.

GL: ♦block chords♦, ♦jazz♦, ♦pop, pop glasba♦, ♦popularna glasba♦, ♦rock, rock glasba♦, ♦zabavna glasba♦.

‹BASS›, 1,179; ‹BKR›, I, 57; ‹HI›, 36; ‹HK›, 29–30; ‹HO›, 51; ‹KN›, 25; ‹LARE›, 69; ‹P›, 22; ‹RIC›, I, 119

ANG: art rock (music).

ET: ANG art = umetnost; ♦rock, rock glasba♦.

D: »(Naziv za) podzvrst ♦rock glasbe♦ za katero je značilna uporaba večjih glasbenih oblik in bogatejše ♦harmonije♦ od tistih, ki so v splošni rabi v glavnini ♦popularne glasbe♦. Nekateri ansambli, ki delujejo v tej zvrsti, so si prisvojili dela orkestralnega repertoarja (npr. Slike z razstave Musorgskega, ki so jih aranžirali Emerson, Lake in Palmer), medtem ko druge uporabljajo splošna formalna načela umetnostne glasbe (npr. sonatna oblika v skladbi Close to the Edge skupine Yes). Art rock je sopomenka ♦progresivnemu rocku♦, nastalemu v poznih sedemdesetih letih.« (‹RAN›, 56)

GL: ♦rock, rock glasba♦.

PRIM: ♦progresivni rock, progresivna rock glasba♦.

ET: Grš. predpona a- (alpha privativum) nasprotuje tematičnost (‹KLU›, 1); grš. théma (dobesedno) = tisto, kar je dano, postavljeno, od tithénai = nastaviti, postaviti, poleči (‹KLU›, 728); pripona -ost kot oznaka lastnosti, svojstva, odlike atematike (‹BAB›, 290–292).

D: Pojem za lastnost, svojstvo, odliko atematike.

KR: Bolje je uporabljati ♦atematizem♦, ker je osnova a. »tematika«, pojem, ki ima v glasbeni terminologiji isti pomen kot v teoriji književnosti (lahko se npr. govori o tematiki Verdijevih oper), vendar se tega pomena ne zanika s predpono a-. V ‹MELZ›, I, 79–80, se nahaja a., medtem ko ne obstaja »tematičnost«. Pojmi v zvezi s »temo« so: »tematski dualizem« (‹MELZ›, III, 556), »tematski katalog« (‹MELZ›, III, 556–557) in »tematsko delo« (‹MELZ›, III, 557). »Tematsko delo« bi lahko poimenovali tudi kot »tematizem« glede na BLUMRÖDER 1991 in na WÖRNER 1969, saj na določen način opredeljujeta, pa tudi razumeta, slog (gl. KM ♦atematizma♦).

GL: ♦atematizem♦.

‹P›, 24

ANG: athematicism; NEM: Athematismus; FR: athématisme; IT: atematismo.

ET: Grš. Predpona a- (alpha privativum) nasprotuje tematizmu ‹KLU›, 1); grš. théma (dobesedno) = tisto, kar je dano, postavljeno, od tithenai = nastaviti, postaviti, poleči ‹KLU›, 728); D: 1) »(Pojem za glasbo,) v kateri manjkajo melodične teme, tam, kjer bi jih pričakovali. Najzgodnejši so primeri prvega atonalitetnega instrumentalnega dela Schönberga in njegovih učencev.« (‹GR›, 21; gl. »athematic«.)

2) »(Naziv za) odsotnost razpoznavnih tem v glasbi, posebno uporabljenih tipov dolgih tem, ki so se uporabljale v glasbi 18. in 19. stoletja.« (‹FR›, 6)

3) »(Naziv za glasbo) brez teme oz. brez tematskega reda.« (‹HI›, 38; gl. »athematisch«.)

4) »(Naziv za) slogovno lastnost ♦sodobne glasbe♦, ki je vidna v odsotnosti teme in kompozicijsko – tehničnih manipulacij s temo in njenimi deli, oz. motivi, kot so ponavljanje, transponiranje, variiranje, obdelovanje, kontrastiranje ipd … V skladu s povsem novim pristopom in skupaj z zvočnim materialom je sodobno glasbeno mišljenje odbilo vsako vnaprej determinirano kategorijo, kot npr. ♦tonaliteto♦, motiv, temo pa tudi konkretno vrsto forme.« (‹MELZ›, I, 79–80; gl. tudi »♦atematičnost♦«.)

5) »(Naziv za) koncepcijo, ki označuje način, po katerem se glasbeno gradivo uporablja pri komponiranju. Ta temelji na zavednem zavračanju predočbe o temi ter na iskanju drugih sredstev, ki zamenjujejo funkcijo teme ali motiva, ki je v tonalitetni in modalitetni glasbi zagotavljala enovitost dela.« (‹HO›, 54)

KM: Pripono -izem običajno povezujemo z nazivom za slog, obdobje ipd. […] »Tematsko delo« (‹MELZ›, Ill, 557) oziroma »tematski procesi« (gl. WÖRNER 1969) bi lahko uvrščali pod »tematizem« (ki je tukaj v obliki negacije) kot oznako za slog po kriteriju določene tehnike (gl. tudi BLUMRÖDER 1991).

KR: D so razvrščene proporcionalno po preciznosti: V a. pravzaprav ne govorimo o ukinjanju teme (ali motiva), kot to trdi D 1 in (delno) v 2, ampak o zamenjavi tematskega (in motivičnega) dela iz glasbe tonalitetne tradicije z novimi postopki, skladno z atonalitetno zgradbo, ki bi jih lahko uvrstili pod ♦razvojno variiranje♦, kot je lepo izpostavljeno v D 3–5. Odstopanje od »konkretne vrste oblike« (D 4) v terminologiji se v ♦glasbi 20. stoletja♦ razlaga z ♦individualno obliko♦.

V D 4 »material« ni »zvočni«, ampak »zvokovni« (ker ne zveni!).

V ‹BASS›, I, 200, navaja, da je pojem 1930. leta uvedel A. Hába, brez vira. Glede na to, da je a. obstajala že mnogo prej, navedka ne gre upoštevati.

GL: ♦atonaliteta♦, ♦ekspresionizem♦, ♦individualna oblika♦, ♦razvojno variiranje♦ = (razvojna variacija).

PRIM: ♦atematičnost♦.

‹JON›, 18–19 = cathematic music«; ‹LARE›, 75; ‹P›, 24; ‹SLON›, 1428–1429 = »athematic composition«

ANG: atonality; NEM: Atonalität; FR: atonalité; IT: atonalità.

ET: Grš. prefiks a- (alpha privativum) zanika ♦tonaliteto♦ (‹KLU›, 1).

D: »(Naziv za) slogovno značilnost ♦sodobne glasbe♦, ki je prisotna ne samo v odsotnosti ♦tonalitete♦, ki temelji na klasičnih harmonskih funkcijah, ampak tudi v odsotnosti tonalnih odnosov v najširšem pomenu besede – odnosov, ki so lahko izpeljani samo iz nadvlade enega središčnega ♦tona♦ tonike.« (‹MELZ›, I, 80)

KM: Schönberg v SCHÖNBERG 1966⁷: 486 ostro – pa tudi terminološko kontradiktorno – nasprotuje pojmu a.: »ker sem glasbenik in nimam nikakršne zveze z netonskim¹. Netonsko enostavno označuje nekaj, kar nima zveze z bistvom ♦tona♦. Že izraz tonsko² se ne uporablja točno, če se uporablja v smislu izključevanja, ne pa vključevanja. Pravilno je le: vse, kar izhaja iz neke vrste ♦tonov♦ ali iz povezovanja z ♦osnovnim tonom♦ ali iz kompleksnejšega, bolj kompliciranega povezovanja, tvori ♦tonaliteto♦. Nekaj bi moralo pomeniti tudi dejstvo, da se iz te edine točne definicije ne da ustvariti nikakršnega nasprotja, ki bi ustrezalo besedi ♦atonaliteta♦. Glede na kaj usmeriti negacijo: ali ne bi morala atonaliteta označevati vsega, kar izhaja iz nekega niza ♦tonov♦?« (Gl. tudi GLIGO 1992: 104.) V SCHÖNBERG 1966⁷: 486–487 so predlagani termini ♦pantonaliteta♦ in ♦politonaliteta♦v zameno za a. (gl. KM in KR ♦pantonaliteta♦ in KR ♦politonaliteta♦). V KM ♦antitonaliteta♦ se omenja razlika med ♦antitonaliteto♦ in a., ki bi jo bilo potrebno upoštevati. (‹GL›, 56). Prav tako je v KM ♦tonaliteta♦ izpostavljeno, da se v a., glede na D 4 ♦tonalitete♦, jasno nasprotuje dur-molovi ♦tonaliteti♦, ki je osnova funkcijski ♦harmoniji♦. D 4 ♦tonaliteta♦ bi se lahko v skladu s tem dopolnjevala z D a. iz istega izvora: »naziv, ki se pogosto uporablja za označevanje stalne prakse v ♦glasbi 20. stoletja♦, v kateri se namerno izogiba dokončnemu tonalitetnemu središču ali ♦tonaliteti♦.« (‹APE›, 19)

KR: V Schönbergovem nasprotovanju pojmu (gl. KM) je najbolj sporno njegovo dojemanje ♦tonalitete♦ kot katere koli vrste ♦tonov♦ (oz. ♦lestvic♦), ki ustrezajo D 1 ♦tonaliteti♦. Je pa zanimiva razlaga NEM pridevnika »(a)tonal« kot negacije ♦tona♦, vendar ne ♦tonalitete♦, medtem ko se to tolmačenje kasneje relativira s problematičnim pomenom ♦tonalitete♦. V KR ♦tonaliteta♦ opozarja na vsebinsko dvojno pridevniško izpeljanko iz samostalnika ♦tonaliteta♦ v slovenščini: »tonalen« namesto »tonaliteten«. Glede na to bi v zgornji D »tonalna razmerja« lahko zemenjali s »tonalitetnimi razmerji«, pa bi bila D povsem sprejemljiva. Prevod naslednjega odlomka bo najbolje dokazal upravičenost te sugestije, ki po eni strani kaže na nespametno Schönbergovo opiranje na ♦ton♦, kot osnovo iz pridevnika »(a)tonal«: »Atonalität ist ein Verneinugswort; es bedeutet: Nicht- Tonalität. Atonale Musik ist nichttonale Musik, die als solche keine Tonalität hat. (Und es ist sehr merkwürdig, ja fast verdächtig, daβ es für das Hauptmerkmal der Neuen Musik kein Bejahungswort, sondern nur dieses Verneinugswort gibt: Atonalität.) Was aber ist das, was diese atonale Musik nicht hat: Was heiβt und ist Tonalität, tonale Musik? Tonale Musik ist Musik, die ‘in einer Tonart’ steht, zum Beispiel in G-dur. Das heiβt, die Musik hat einen Grundton, z. B. g, und alle Töne und Klänge sind auf diesen Grundton bezogen und erhalten eine Bedeutung durch diese Beziehung).«³ (EGGEBRECHT 1991: 752–753) Koristno je opozoriti na to, da se namesto središčnega ♦tona♦ (gl. D) tukaj navaja ♦osnovni ton♦. Medtem ko je v tem Pojmovniku ♦osnovni ton♦, za razliko od ♦temeljnega tona♦, najnižji ♦ton♦ v ♦akordu♦, tonika v duro-molovi ♦lestvici♦ prav tako ni središčni ♦ton♦, ker se nikakor ne nahaja na sredini. Zakaj se ta središčni ♦ton♦ ali ♦osnovni ton♦ preprosto vedno ne bi imenoval tonika, kar pravzaprav edino tudi je?

V ‹L›, 388 najdemo pridevnike, ki nasprotujejo ♦tonaliteti♦, in to kot sopomenke NEM-pojma »nichttonal« (= »netonaliteten«): »non-tonal« (ANG), »atonal« ‹FR›, »non tonale« (IT). Predlog je povsem nerazumljiGL: 1) zakaj se samo v FR navaja izvirna pridevniška oblika a.? 2) Četudi se v ‹L›, 38, navajajo vsi legitimni pridevniki z negirajočo predpono a-, se v ‹L›, 388, z ničemer ne napoti na njihovo sopomenskost (razen v FR obliki »atonal«). Ali se s tem sugerirajo neobstoječi pojmi, kot so: »Nichttonalität« (NEM), »non-tonality« (ANG), »nontonalité« ‹FR›, »nontonalità« (IT), oziroma – eo ipso – tudi slovenski pojem »netonaliteta«? Iz citata EGGEBRECHT 1991: 752–753, in njegovega prevoda v KM je očitno, da sta negirajoči predponi a- in nicht- (oziroma: ne-) sopomenski. Vendar je a- v a. veliko pogostejši in bolj praktičen.

GL: ♦atematizem♦, ♦atonalitetna glasba♦ = (♦atonalna glasba♦), ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦ekspresionizem♦, ♦emancipacija disonance♦, ♦metatonaliteta♦, ♦mikrotonaliteta♦, ♦protitonaliteta♦, ♦svobodna atonaliteta♦, ♦vertikalizacija♦.

PRIM: ♦antitonaliteta♦, ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦atonikaliteta♦, ♦atonikalitetnost♦, ♦atonikalnost♦, ♦bitonaliteta♦, ♦multitonaliteta♦, ♦nestalna tonaliteta♦, ♦pandiatonika♦, ♦pantonaliteta♦, ♦politonaliteta♦, ♦progresivna tonaliteta♦, ♦razširjena tonaliteta♦, ♦svobodna tonaliteta♦, ♦suspendirana tonaliteta♦, ♦tonaliteta♦.

‹BASS›, I, 201; ‹BKR›, I, 63–64; ‹BOSS›, 20–24; ‹CAN›, 38–39; ‹CH›, 294–295; ‹CP1›, 237; ‹CP2›, 341; ‹DIB›, 316319; ‹EH›, 28; ‹EIN›, 21–22; ‹FR›, 6–7; GLIGO 1992; ‹GR›, 21–22; ‹GR6›, I, 669–673; ‹HI›, 39; ‹HK›, 30–31; ‹HO›, 55; ‹JON›, 19–27; ‹KN›, 26; ‹LARE›, 76; ‹MGG›, I, 760–766; ‹MI›, I, 301; ‹P›, 24; ‹RAN›, 56–57; ‹RIC›, I, 135–137; ‹RL›, 57–59; ‹ROS›, 14–15; ‹SLON›, 1429–1430

1 V izvirniku najdemo pridevniški samostalnik »mit dem Atonalen« ki ga je – kot je razvidno iz konteksta – treba prevesti kot »netonsko«, saj je Schönbergu »atonal« negiranje ♦tona♦ in ne ♦tonalitete♦.

2 V izvirniku najdemo »tonal«.

3 »Atonaliteta je negirajoča beseda, beseda, ki pomeni: netonaliteto. ♦Atonalitetna glasba♦ je netonalitetna glasba, ki, kot takšna, nima nikakšne ♦tonalitete♦. (Vendar je zelo značilno in zagotovo tudi sumljivo, da za glavno značilnost ♦Nove glasbe♦ ne obstaja nikakršna potrditev, ampak samo negacija: atonaliteta.) Kaj je torej tisto, česar tovrstna ♦atonalitetna glasba♦ nima? Kaj pomeni in kaj je♦tonaliteta♦, tonalitetna glasba? Tonalitetna glasba je tista glasba, ki ima določen »tonski način«, npr. je v G-duru. To pomeni, da ima ta glasba neki ♦osnovni ton♦ in preko tega odnosa dobiva neki pomen.«

ANG: atonal music; NEM: atonale Musik.

ET: ♦Atonaliteta♦.

D: Pojem za glasbo, ki temelji na ♦atonaliteti♦ kot negaciji od ♦tonalitete♦.

GL: ♦atonaliteta♦, ♦svobodna atonaliteta♦.

PRIM: (♦atonalna glasba♦).

‹APE›, 19; ‹BKR›, I, 63–64; ‹HI›, 39; ‹RL›, 57

ET: ♦Atonaliteta♦; pripona -ost označuje značilnost, lastnosti in stanja ipd. (‹BAB›, 290–292).

D: Pojem za značilnost, lastnost, odliko ♦atonalitete♦.

KM: V KM za ♦tonalitetnost♦

V KM je ob pojmu ♦tonalitetnost♦ opozorjeno na tvorbo besed s pripono -ost.

KR: Pojem je priporočeno uporabljati le v zvezi z ♦atonaliteto♦, kot je navedeno v D.

GL: ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦),♦protitonalitetnost♦ = (♦protitonalnost♦).

PRIM: ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦atonaliteta♦, (♦atonalnost♦), ♦atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦pantonalitetnost♦ = (♦pantonalnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦), ♦tonalitetnost♦ = (♦tonalnost♦).

ANG: atonicality; NEM: Atonikalitiit.

ET: Grš. predpona a- (alpha privativum) negira toniko (‹KLU›, 1); tonikós = napet, od tónos = glas, ♦zvok♦; pripona -(i)tet, od lat. -tas (-tatis), kot samostalniška oznaka za lastnost, najpogosteje pridevniške osnove (nomen qualitatis) (‹BAB›, 333; ‹KLU›, 722); pripona -ost označuje značilnost, lastnosti in stanja ipd. (‹BAB›, 290–292).

D: »(Naziv za) »podaljšanje« ♦tonalitete♦ v kateri obstajajo tonalitetna središča, vendar ni očiten središčni ton … ♦tonaliteta♦.« (‹FR›, 7)

KR: D je površna in pravzaprav netočna. Pojem je v ‹FR› očitno izmišljen, saj je v ‹JON›, v katerem se nahajajo skoraj vsi relevantni ameriški pojmi iz terminologije ♦glasbe 20. stoletja♦, ne najdemo, medtem ko R. Réti v RETI 1978^R: 7–8 preferira uporabo njene osnove »tonikaliteta« (= »tonicality«) namesto ♦tonaliteta♦ (prim. o tem v BEICHE 1992: 14), medtem ko se v ‹APE›, 304, nasprotovanje ♦tonaliteti♦ v ♦atonaliteti♦ razlaga kot nasprotovanje »lojalnosti tonike« (gl. D 4 in KM ♦tonaliteta♦). Pojem bi moral imeti funkcijo negacije/nasprotovanja ♦tonaliteti♦ preko negacije tonike, prve stonje dur-molove tonalitete ♦lestvice♦, torej je sopomenka z vsemi tistimi pojmi, ki z istim ali z drugimi prefiksi nasprotujejo ♦tonaliteti♦. V ‹MGG› I, 761, razen a., najdemo še nekatere pojme (npr. »extonal«, »quasi tonal«), ki bi morali imeti isto funkcijo (negiranje ♦tonalitete♦), vendar se opozarja, da niso splošno sprejeti (gl. ‹GL›,56; GLIGO 1992: 105). Čeprav se navaja v BORRIS 1984³: 93, passim, ima pojem le zgodovinsko vrednost, zato ni treba vztrajati na njegovi rabi.

GL: ♦antitonaliteta♦, ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦bitonaliteta♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonaliteta♦, ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦pantonaliteta♦, ♦pantonalitetnost♦ = (♦pantonalnost♦), ♦ politonaliteta♦ , ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).

PRIM: ♦atonaliteta♦, ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦metatonaliteta♦, ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonaliteta♦, ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦), ♦protitonaliteta♦, ♦protitonalitetnost♦ = (♦protitonalnost♦).

ANG: avant garde, avant-garde (music), avantgarde (music); NEM: Avantgarde, avantgardistische Musik; FR: avant-garde, musique d’avant-garde; IT: avanguardia, musica d’avanguardia.

ET: FR avant = pred, garde = straža; v vojni terminologiji izvorno = izvodnica, predhodnica (‹KLU›,52).

D: 1) »(Pojem za) katero koli umetniško delo ali slog, za katerega se smatra, da je v svojem času eksperimentalen ali tehnično napreden.« (‹FR›,7)

2) »Predsodek o umetniku, ki je naprednejši od okusa publike, se je začel v Baudelaireovem času, vendar se je pojem začel pogosteje uporabljati v glasbenem konktekstu šele po 2. svetovni vojni (pred tem se je uporabljal ♦modernizem♦). Glede na to, da številni skladatelji sedemdesetih let niso verjeli, da predstavljajo nekaj naprednega, je pojem postal zgodovinsko koristen za razkrivanje glasbe Bouleza, Stockhausena, Beria, Nona in drugih iz obdobja od leta 1945 do 1970. od Šoštakovičeve glasbe, npr. ameriški skladatelji se težko vključijo v to shemo. Dela Cagea in njegovih sodobnikov se običajno uvrščajo med ♦eksperimentalno glasbo♦, medtem ko so dela Carterja in Babbitta komajda dobila sijaj, ki ustreza avantgardi.« (‹GR›, 22–23)

KM: D 2 je ena redkih v kateri – kljub nekaterim problematičnim stališčem – opozarja na razliko med a. g. in ♦eksperimentalno glasbo♦, vendar se na tem mestu ♦eksperimentalna glasba♦ omejuje samo na tisto ameriško (gl. D 4 ♦eksperimentalne glasbe♦). Po eni strani je to upravičeno, saj se v literaturi pogosto apostrofira prav ameriška ♦eksperimentalna glasba♦ (NICHOLLS 1990) oziroma kar ameriška eksperimentalna tradicija, h kateri sodijo Ch. Ives, Ch. Seeger, H. Cowell, E. Varèse, C. Ruggles, C. McPhee, L. Harrison, A. Hovhaness, H. Partch, H. Brant, J. Cage … (gl. YATES 1967: 252–312).

KR: Ugotovitev v D 2, da se a. ni uporabljala pred 2. svetovno vojno, drži samo deloma (BLUMRÖDER 1980: 7–8; gl. ♦nova glasba♦), prav zaradi tega, ker se t. i. »zgodovinska a.« nanaša pravzaprav na neke pojave pred 2. svetovno vojno. (gl. BURGER 1974: 44, opomba 4).

Funkcioniranje pojma v osnovnem pomenu je problematično, tako da bi mu lahko zanikali status tehničnega pojma oz. strokovne besede v terminologiji ♦glasbe 20. stoletja♦, vendar to ne bi bilo pametno glede na njegovo veliko priljubljenost. Zato se moramo zavedati njegovega omejenega pomena: »Ostaja odprto kdo bi, pravzaprav, razen same (avantgarde) moral odločiti, kaj je v določenem času ‘prej’ bilo in ne kaj je ‘spredaj’ … Ta avant- v avantgardi vsebuje lastno nasprotje: lahko ga označimo šele posteriori.« (ENZENSBERGER 1962: 299, 300, 301) Skladno z osnovnim pomenom pojma se njegova pomembnost odreja po kriteriju realizacije: šele tisto, kar se kot najava bodočnosti v bodočnosti tudi uresniči, je (še naprej) a.! To pomeni, da se pojem v svojem natančnem pomenu uporablja edino kot »zgodovinska a.«. Po tem kriteriju se delno dotika a. g. in ♦eksperimentalne glasbe♦ (gl. D 2 ♦eksperimenta, eksperimentalne glasbe♦), vendar »šele ko razumemo razliko med njima, ostaja pojem ‘avantgarda’ bolj slogan kot definicija« (‹GR›, I, 743).

PRIM: ♦eksperiment, eksperimentalna glasba♦, ♦glasba 20. stoletja♦, ♦moderna glasba♦, ♦nova glasba♦, ♦sodobna glasba♦.

‹BASS›, I, 215–217; ‹CP1›, 237; ‹GL›, 37; ‹MELZ›, I, 90; ‹P›, 26; ‹SLON›, 1431

NEM: authentische Musik.

ET: Grš. authentikós = točen, verodostojen, od authéntēs = začetnik (‹KLU›, 51).

D: »Pojem, ki ga je 1951. leta uvedel W. Meyer – Eppler in po katerem za bit ♦elektronske glasbe♦ šteje ‘avtentična glasba’, ki jo skladatelj nudi v dokončni formi, primerni za reprodukcijo’ (MEYER-EPPLER 1954: 7) … Pojem se ni uveljavil, leta 1954 Mayer–Eppler opozarja na določene nesporazume glede pojma, zato glasbo, ki se izvaja samo z elektronskimi instrumenti, imenuje ♦elektronska glasba♦. Glasbeniki, ki se ukvarjajo z ♦elektronska glasbo♦, od leta 1950 uporabljajo samo pojem ♦elektronska glasba♦.« (‹EH›, 36)

KM: Citat W. Meyer-Epplera stoji v tem konekstu: »Odstopanje od čisto akustične metastaze z uporabo izključno elektronskih sredstev za proizvodnjo ♦zvoka♦ vodi do tretje glasbene zvrsti¹, katere akustično življenje začenja šele v trenutku reprodukcije. Za njo je izbran izraz električna glasba. (Pojem ♦sintetična glasba♦, ki se tu in tam uvaja s polemičnimi nameni, nas vodi na stranpot, ker bi morala biti nasprotje neki ‘naravni glasbi’, ki v bistvu sploh ne obstaja. Nasprotno pa obstaja ‘sintetični govor’, npr. tisti, ki ga proizvaja ♦vocoder♦. Da bi se izognili nesporazumom, lahko govorimo o ‘avtentični glasbi’ (oz. glasbi, ki jo nudi v dokončni formi, primerni za reprodukcijo). Če se tu uporablja samo elektronsko-mehanična ali čisto elektronska sredstva za proizvodnjo ♦zvoka♦, potem govorimo o ♦elektronski glasbi♦.« (MEYER-EPPLER 1954: 7).

KR: Trditev v D, da je Meyer-Eppler pojem uvedel leta 1951, ni dokumentirana, saj prvo razlago pojma najdemo leta 1952 v MEYER-EPPLER 1952: 133–134.

Očitno je pojem zgodovinsko pomemben v izgradnji specifične terminologije v ♦elektronski glasbi♦ (gl. ‹EH›, 351–352), zato ga je na tem mestu vsekakor potrebno omeniti, ne glede na to, da ni več v uporabi, tako kot npr. številni drugi pojmi, ki jih je želel uvesti Meyer-Eppler. Poleg tega je nejasna razlika med »elektronsko-mehaničnimi in čisto elektronskimi sredstvi za proizvodnjo zvoka.« (gl. D 3 in KR ♦elektron­skih glasbenih instrumentov♦).

GL: ♦elektronska glasba♦.

1 Iz konteksta se zdi, da je pravzaprav govora o šesti in ne o tretji glasbeni zvrsti. Meyer-Eppler namreč najprej omenja »elektrogeno glasbo«, ki nastaja z uporabo ♦električnih glasbenih instrumentov♦ (v t. i. »električnem orkestru« npr.), nato »električno angažirano glasbo« v kateri se izkoriščajo možnosti enostavne obdelave s hranjenjem zvoka na traku (pri običajnem snemanju v ♦tonskem studiju♦ npr.) Naprednejše možnosti obdelave snemanega ♦zvoka♦ kasneje najdemo v ♦konkretni glasbi♦ in v ♦music for tape, tape music♦, ♦glasba za trak♦ Naslednja možnost je povezovanje vseh do sedaj omenjenih sredstev za oblikovanje ♦zvoka♦ s tradicionalnimi glasbenimi formami, npr. v skladbi Maderne Musica su due dimensioni za flavto, tolkala in elektronska sredstva za proizvodnjo ♦zvoka♦ v Schaefferjevi »konkretni operi-baletu«

Orphée (gl. o tem SCHAEFFER 1952: 87–111 in SCHAEFFER 1967: 70–73) in v Henzejevi »radiofonski gledališki igri« Konec enega sveta. S skrbno analizo primera lahko zaključimo, da Meyer-Eppler misli pravzaprav na a) »elektrogeno glasbo«, v katari se uporabljajo ‘električni glasbeni instrumenti’ v živi glasbi brez shranjevanja ♦zvoka♦ na trak, in na b) vse vrste glasbe, ki izhajajo iz možnosti obdelave ♦zvoka♦po shranitvi na trak. Tretja vrsta bi bila a. g. oz. ♦elektronska glasba♦.