FIBONACCIJEVA VRSTA

ANG: Fibonacci sequence, Fibonacci series; NEM: Fibonacci-Reihe.

ET: Po IT-matematiku Leonardu Fibonacciju, ki je v 13. stoletju odkril omenjeno vrsto (‹PR›, 29).

D: »(Naziv za) zaporedje Å¡tevil: 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21, 34, 55, 89 … itn. Vsako Å¡tevilo je seÅ¡tevek dveh predhodnih … Ernö Lendvai … trdi, da je Bartók uporabljal Fibonaccijevo vrsto za utrjevanje proporca dolÅŸine znotraj in med stavki ter za določanje ♩strukture♩ ♩akorda♩, ♩lestvic♩ in melodičnih motivov. (On) npr. trdi, da je v fugi prvega stavka iz Glasbe za godala, tolkala in čelesto skupno 89 taktov razdeljenih v ♩sekcije♩ (D 1), prva 55 in druga 34 taktov. Ta oblika se nadalje deli na prvih 55 taktov kot zdruÅŸevanje 34+12, medtem ko se preostalih 34 taktov razdeli na (skupini) 13+21.« (‹PR›, 29–30)

KM: O Lendvaijevi analizi, ki je omenjena v D, gl. LENDVAI 1983: 33–69.

F. v. se pogosto uporablja kot predloga reda v ♩glasbi 20. stoletja♩. V ‹KS›, 145, 251, se omenja npr. Křenekov Fibonacci Mobile, op. 187, za godalni kvartet, klavir Å¡tiriročno in koordinatorja.

KR: V ‹GR›, 73, se kot primer za uporabo F. v. navaja Stockhausenovo KlavierstÃŒck XI, kar je napačno. Stockhausen je po F. v. skladal KlavierstÃŒck IX (1954–1961 – gl. HENCK 1976: 176–177).

GL: ♩zlati rez♩.

FAZNI POMIK = ♩MODULACIJA FAZE♩

ANG: phase shifting; NEM: Phasenverschiebung; FR: déphasage; IT: phasing, cambiamento di fase.

ET: ♩Faza♩.

D: 1) Isto kot ♩modulacija faze♩.

2) »(Naziv za) tehniko, ki jo je razvil S. Reich, v kateri dve podskupini v kakÅ¡nem sestavu začneta igrati z istim ritmičnim obrazcem, nato začne ena podskupina pospeÅ¡evati, nakar po tistem, ko sta obe podskupini nekaj časa ‘zunaj ♩faze♩‘, ponovno zaigrata obrazec sočasno ‘v ♩fazi♩‘.« (‹RAN›, 628)

KM: D 2 iz ‹RAN›, 628, je navedena pri geslu »faziranje« (»phasing«), medtem ko sam Reich uporablja f. p. npr. v tem kontekstu: »če kakÅ¡no Å¡tevilo posameznih ♩tonov♩ pulzira v istem tempu, vendar s postopnim pomikom v razmerjih med ♩fazami♩, bomo dobili veliko Å¡tevilo glasbenih obrazcev. Če bi bili vsi ♩toni♩ v ♩fazi♩ (to je, če bi se zaigrali sočasno), bi sliÅ¡ali pulzirajoči ♩akord♩. Če bi se ♩toni♩ počasi pomikali malo izven ♩faze♩, bi se sliÅ¡ala neka vrsta valovito »razlomljenega« ♩akorda♩, ki bi se postopoma zamenjal v melodični obrazec, nato bi se sliÅ¡al drugi takÅ¡en ♩akord♩ itn. Če je proces faznega pomika dovolj postopen, postajajo sliÅ¡ne majhne ritmične razlike. SliÅ¡alo bi se, kako se dani glasbeni obrazci spreminjajo v druge brez spremembe ♩viÅ¡ine tona♩, ♩barve♩ ali ♩intenzitete♩ in bi se tako vključili v glasbo, ki deluje izključno s postopnimi spremembami v času.« (REICH 1974: 17)

GL: ♩elektronska glasba♩, ♩faza♩, ♩minimalna glasba♩, ♩postopni proces♩, ♩repetitivna glasba♩.

PRIM: ♩kriÅŸna modulacija♩ (glede na D 1), ♩modulacija amplitude♩ = (AM) = (amplitude modulation), ♩modulacija faze♩, ♩modulacija frekvence♩ = (FM) = (frequency modulation), ♩modulacija zvokov(n)e barve♩.

‹HU›, 86–87; ‹L›, 431

FAZA

ANG: phase; NEM: Phase; FR: phase.

ET: Grš. phásis = pojav, iz phaínesthai = pojavljati se; v 18. stoletju se je s tem pojmom v FR-astronomiji označevalo svetlobo nebesnih znamenj, ki sama ne svetijo, temveč reflektirajo tujo svetlobo (‹KLU›, 543).

D: 1) »(Naziv za) eno od determinant nihaja, ki določa, na kateri časovni točki se začne popolno odvijanje nihaja (periode), to je tam, kjer nihaj preide skozi ničto točko, torej zapušča ravnovesje 
 Če se pomakneta fazi dveh ♩sinusnih nihajev♩ enake frekvence in amplitude (♩fazni pomik♩ D 1 = ♩modulacija faze♩), se bodo pojačale ali izbrisale – odvisno od dolÅŸine faze – vrednosti amplitude naslednjega nihaja. Pri isti fazi se bo amplituda podvojila; pri pomiku za 180° se bosta oba nihaja izničila.« (‹EN›, 175)

2) »Glasba predstavlja razmerja v času. To razume predvidevanje o tem času. SliÅ¡imo spremembe v zvokovnem ♩polju♩: ♩tiÅ¡ina♩♩ton♩♩tiÅ¡ina♩ ali ♩ton♩♩ton♩. Pri tem med spremembami lahko razlikujemo časovne razmike različnih velikosti. Te časovne razmike imenujemo faze.« (STOCKHAUSEN 1963: 99)

KR: Razlaga pojma v D 2 se uporablja izključno v skladateljski teoriji K. Stockhausena, zato moramo opozoriti na kritiko, ki jo je izrazil G. Heike: »To obseÅŸno pojmovanje termina ‘faza’ ne ustreza njegovi definiciji v fiziki. Iz dejstva, da med točkama v nihajih z različnim poloÅŸajem faze nujno obstaja časovni razmik in da npr. pri nihajih z ♩zakasnitvijo♩ v času prihaja do razlik v fazah, je priÅ¡lo v tehničnem ÅŸargonu do izenačenja ‘faze’ in ‘časovnega razmika’.« (STOCKHAUSEN 1963: 99 – op. 2)

GL: ♩fazni pomik♩ = ♩modulacija faze♩, ♩makročas/mikročas♩ (glede na D 2).

‹BKR›, III, 296–297; ‹DOB›, 123–124; ‹EH›, 251; ‹FR›, 66; ‹HO›, 776; ‹HU›, 86

FAKTURA

NEM: Faktur; FR: facture; IT: fattura.

ET: Lat. factura = izdelovanje, obdelava, iz facere = delati, narediti, izdelovati (‹DUD›, 173).

D: »(Naziv za) način pisanja, skladanja, za umetniško oblikovanje kakšne skladbe.« (‹HI›, 151)

KM: Pojem se, v povsem specializiranem pomenu, ki ga na tem mestu ne bomo posebej obravnavali, pojavlja v Schaefferjevi teoriji ♩konkretne glasbe♩ (gl. ‹GUI›, 117–118).

V ‹L›, 188, je pojem napačno naveden kot sopomenka ♩strukture♩, v ‹P›, 79, pa celo kot sopomenka ♩teksture♩.

KR: Naziv se po pomenu v glasbenem smislu delno enači s »slogom«, vendar je obÅ¡irnejÅ¡i: razume se kot način, na kateri je skladana skladba. Če se ta način opisuje, se lahko uporabljajo pojmi za klasifikacijo sloga (enoglasni, homofoni, polifoni – gl. D 1 ♩teksture♩), čeprav v ♩glasbi 20. stoletja♩ niso povsem zadovoljivi (gl. KR – t. a in b ♩teksture♩). Zato se v ‹GL›, 67, predlaga pomen pojma, ki bi, v razmerju do ♩strukture♩ in ♩teksture♩, moral olajÅ¡ati zapleteno razmerje med gradivom in obliko v ♩glasbi 20. stoletja♩ (gl. ‹G›, 7, 129–133; ‹GL›, 67, posebno glede na ♩predurejanje gradiva♩ in ♩skladanje od začetka♩, ki zahtevata uvajanje pojma ♩individualne oblike♩: »Faktura 
 razume način organiziranja gradiva v formo s strogim upoÅ¡tevanjem določenih preskriptov, shem in modelov. Fakturna organizacija forme se lahko oceni samo po ujemanju rezultata s preskriptom, shemo in modelom, zato ne posega v problem razmerja med posameznim in celoto (kot npr. v ♩strukturi♩ in ♩teksturi♩). Glede na to, da je kot rezultat podrobne ‘reprodukcije’ predpisanih kompozicijsko-tehničnih postopkov neustrezna naravi novoglasbene sistematičnosti, nas (fakturna) organizacija gradiva na tem mestu ne zanima.«

»Neustreznost naravi novoglasbene sistematičnosti« se kaÅŸe predvsem v takÅ¡nih lastnostih kompozicijsko-tehničnih postopkov v ♩glasbi 20. stoletja♩, kot so nujnost ♩predurejanja gradiva♩, ♩skladanje od začetka♩ in ♩individualna forma♩. Poleg tega lahko izpostavimo le dve tehniki (♩dvanajsttonsko♩ in ♩serialno♩), ki nekako delujeta kot preskripti, sheme, modeli. Vsekakor je pojem koristen kot oznaka za rezultate, dobljene s takÅ¡no tehniko, po čemer se lahko jasno razlikuje od ♩strukture♩ pa tudi ♩teksture♩. Vendar je preveč obremenjen s primarnim pomenom v smislu D, čeprav bi se lahko povsem jasno uporabljal v tem smislu.

PRIM: ♩struktura♩, ♩tekstura♩.

ETEROFON = ♩TEREMIN♩ = ♩TEREMINOVOX♩ = (THEREMIN) = (THEREMINOVOX)

ANG: aetherophone, etherophone, aetherophon; NEM: Ätherophon, Aetherophon; FR: aétérophone; IT: eterofono.

ET: GrÅ¡. aithᾗr = čisto, jasno nebo (‹DE›, 345); phōnᾗ = glas, ♩zvok♩ (‹KLU›, 544).

D: »(Naziv za) zgodnji ♩elektronski glasbeni instrument♩, ki ga je v Rusiji okrog leta 1920 razvil L. Teremin. Eterofon je sestavljen iz Å¡katle, v kateri so elektronske komponente in iz katere Å¡trli kovinska palica. ♩ViÅ¡ina tona♩ je odvisna od oddaljenosti izvajalčeve roke od palice. Druga roka se uporablja za prekinjanje ♩tona♩, če ni treba dobiti glissanda iz prejÅ¡njega ♩tona♩. ♩Intenziteta tona♩ se nadzira z noÅŸnim pedalom. Iz eterofona se je razvil izpopolnjen ♩elektronski glasbeni instrument♩, ♩teremin♩.« (‹FR›, 28)

KM: Vglavnini virov se e. ne navaja v pomenu zgornje D, temveč kot sopomenka z elektrofoni kot posebno skupino glasbenih instrumentov (v ‹EN›, 14, in v ‹HI›, 18, se navaja tudi e. v smislu omenjene D; o elektrofonih gl. KR ♩električnih glasbenih instrumentov♩).

V ‹L›, 38, se navaja kot FR-naziv samo »Théréminovox« (iz neznanih razlogov z velikim T), medtem ko se v ‹LARE›, 517, navaja tudi »aétérophone«.

GL: ♩elektronski glasbeni instrumenti♩.

PRIM: ♩teremin♩ = ♩tereminovox♩ = (theremin) = (thereminovox).

‹GRI›, I, 30; ‹P›, 78; ‹RUF›, 27 = vodilka k »TheremingerÀt« (=♩teremin♩)

ENVIRONMENT (ART), ENVIRONMENTNA UMETNOST, ♩OKOLJSKA UMETNOST♩

ANG: environment, environmental art; NEM: Environment, Environment-Kunst.

ET: ANG in FR environment = okolje, okroÅŸje, iz srednjeANG in staroFR glagola environner = (za)okroÅŸiti, nadaljnje poreklo neznano (‹COD›, 406).

D:1) »(Naziv za) uporabo predmetov in ♩zvokov♩ iz okolja za umetniÅ¡ko stvaritev. Kipar lahko npr. uporabi karoserije starih avtomobilov ali 
 steklenice piva 
, medtem ko lahko glasbenik kot glasbila uporabi hiÅ¡ne zvonce ali prazne zabojnike za smeti.« (‹FR›, 27)

2) »(Naziv iz petdesetih let za) nekatera izrazna sredstva v likovni umetnosti 
, ki predvsem Å¡irijo konvencionalne predstave o sliki kot o ploskvi, tako kot z inÅ¡taliranimi okoljskimi predmeti ukinjajo tradicijo razmejevanja med kiparstvom in slikarstvom 
 (kot pendant na področju glasbe) lahko navedemo Schneblovo MO-NO. Musik zum Lesen (SCHNEBEL 1969), medtem ko prilagajanje pojma glasbi danes v glavnem razumemo kot akustično-vizualne meÅ¡ane forme (npr. ‘light-environment’ oz. ‘svetlobni environment’).« (‹EH›, 85)

3) »Pojem … je ozko povezan s ♩happeningom♩, ker je environment nastal kot naziv za prostorske ostanke kakÅ¡nega ♩happeninga♩. Na začetku se je zato govorilo o ‘zamrznjenem’, ‘otrplem’ ♩happeningu♩. Postopno se je pomen spremenil in se začel uporabljati za oblike prostorov, ki fiksirajo trenutke vsakdana kot prostorske enote doÅŸivljajev. Medtem ko asemblaÅŸi Allana Kaprowa in Christa neposredno ustrezajo prvemu pomenu, so environmenti Goergea Segala tipičen primer za drugo definicijo. Segal zares spaja vse predmete, ki pripadajo kakÅ¡ni scenski postavitvi. Samo ljudi tu zamenjuje z belimi 
modeli iz mavca.« (‹THO›, 63)

KM: P. Restany v CABANNE-RESTANY 1969: 235 razume e., o. u., e. u. kot »večdimenzionalni volumetrični asemblaş«, »središče vseh sodobnih raziskovanj izrazne sinteze«. »Če se environmentu doda dimenzija človeÅ¡ke akcije, ta postane ‘♩happening♩‘, totalni spektakel, ki spominja tudi na ‘♩performans♩♩konkretne glasbe♩ ali ♩zvočne poezije♩1 in scenske postavitve ♩totalnega teatra♩ ter vnaprej določene situacije psihodrame ali spontanih koeografij ‘modern dancea’.« Najsi je to stališče do e., o. u., e. u. Å¡a tako koristno dopolnilo D 3, obenem kaÅŸe, kako teÅŸko je – pa tudi nemogoče – e. in o. u. jasno ločiti od ♩happeninga♩, ♩performansa♩ (pri čemer je pri Restanyju povsem nejasno, kakÅ¡ni so »♊performansi♩ ♩konkretne glasbe♊«, ko pa vemo, da je ♩konkretna glasba♩ predvsem ♩glasba za trak♩!) in ♩totalnega gledališča♩.

KR: D 3 jasno določa pomen pojma na področju likovnih umetnosti, medtem ko sta D 1 in 2, ki bi morali pojem determinirati v glasbenem smislu, povsem nerazumljivi. (Schneblov MO-NO, ki je naveden v D 2, nima z o. u. nikakrÅ¡ne zveze, mogoče le po tem, ker kot grafično gradivo deloma uporablja »ready-mades«.) Primeri, ponujeni v ‹G›, 208 (skupni projekti avtorskih skupin Schönbach-Piene-Kieselbach-Weseler in Henry-Schöffer-Nicolais), so problematični, saj pripadajo ♩multimedii♩ ali ♩glasbenemu gledališču♩ kot o. u., s katero nimajo nikakrÅ¡ne zveze, v nasprotju s Cageevo in Hillerjevo HPSCHD (1967–1969), v zvezi s katero Kostelanetz z vso pravico govori o »environmentnem obilju« (= »environmental abundance«; gl. KOSTELANETZ 1970). Priporoča se uporaba slovenske ustreznice: okoljska umetnost.

GL: ♩ambientalna glasba♩, ♩glasba kot pohiÅ¡tvo♩, ♩fluxus♩, ♩happening♩, ♩intermedia (art)♩ = ♩mixed media (art)♩ = ♩multimedia (art)♩, ♩mixed media (art)♩ = ♩intermedia (art)♩ = ♩multimedia (art)♩, ♩multimedia (art)♩ = ♩intermedia (art)♩ = ♩mixed media (art)♩, ♩muzak♩, ♩performans♩, ♩premični koncert♩, ♩prostorska glasba♩, ♩tapetna glasba♩, ♩totalno gledališče♩, ♩zvočna skulptura♩, ♩zvočna krajina♩.

‹BKR›, 11, 25 = vodilka k ♩multimedii♩; KAPROW 1966; KOSTELANETZ 1968; SCHAFER 1992; ‹SLON›, 1445

1 V izvirniku najdemo »poésie phonétique«, ki je sopomenka za »poésie sonore«, torej za ♩zvokovno poezijo♩.

ENOINTERVALNA VRSTA, SERIJA

ANG: one interval set

ET: Lat. intervallum = (dobesedno) prostor med dvema prsobranoma, iz predloga inter = izmed in vallum = prsobran (‹KLU›, 334, 335); ♩serija♩.

D: »(Naziv za) ♩dvanajsttonsko vrsto, serijo♩, ki se konstruira s ponavljanjem istega intervala. Tako izgleda enointervalna vrsta, ki je nastala s ponavljanjem čiste kvinte.«

(‹FR›, 61).

KM: Enointervalna vrsta, serija nikakor ne more nastati s ponavljanjem kateregakoli intervala. Če ponavljamo malo sekundo, bomo dobili kromatično ♩lestvico♩; če ponavljamo veliko sekundo, bomo dobili ♩celostopinjsko lestvico♩, ne pa ♩dvanajsttonske vrste, serije♩, ker je sedmi ♩ton♩ ♩celostopinjske lestvice♩ zopet enak prvemu. Če ponavljamo malo terco, prav tako ne bomo dobili ♩dvanajsttonske vrste, serije♩, ker je peti ♩ton♩ enak prvemu, itn.

GL: ♩dvanajsttonska vrsta, serija♩, ♩vrsta♩, ♩oblika vrste, serije♩, ♩serija♩.

PRIM: ♩dvanajsttonska vseintervalna vrsta, serija♩, ♩vseintervalna vrsta, serija♩.

error: Content is protected !!