NEOMODALITETA = (NOVOMODALITETA)

ANG: neo-modality; NEM: Neomodalitat; FR: neomodalite; IT: neomodalita, neomodalismo (gl. KM).

ET: Predpona neo- iz grš. néos = nov, prevaja se kot novo-; ♦modaliteta♦.

D: »(Naziv za) uporabo modusnih ♦lestvic♦ (tj. ♦modusov♦ – op. N. G.) in ♦harmonij♦ v sodobnem glasbenem delu. Skladatelji, kot so B. Bartók (ki je preučeval modusno folklorno glasbo¹ Madžarske, Romunije in Transilvanije ter to gradivo vključil v lastna dela, npr. v Mikrokozmos), J. Sibelius (IV. simfonija), A. Copland (Violinska sonata), R. Harris (Ameriške balade) in R. Thompson (I. godalni kvartet), so znova obdelovali zmogljivost modusne strukture, da bi dobili zvokovno različnost, ki je ne ovirajo kakšne omejitve diatonskih durovih in molovih ♦lestvic♦. Tudi ♦rock♦ glasbeniki učinkovito uporabljajo modusne melodije in harmonske progresije. Pogosto uporabljajo paralelne modusne harmonske obrazce in se izogibajo tradicionalnemu prizvoku avtentične kadence z uporabo frigijske kadence in znižanjem VII. stopnje (vodilni ton).« (‹FR›, 57)

KM: N. – kot je razbrati iz D – predvideva tudi določeno oživljanje srednjeveških ♦modusov♦, ne le uporabo novih lestvičnih ♦sistemov♦, ki nimajo zveze z dur-molovo ♦tonaliteto♦. (O uporabi teh ♦modusov♦ v ♦glasbi 20. stoletja♦ gl. VINCENT 1974.) Zanimiva je n. pri Bartóku: po eni strani je znano njegovo stališče, po katerem mu je študij folklore omogočil, da se osvobodi vladavine dur-molove ♦tonalitete♦ (SZABOLCSI 1972: 94), po drugi strani se drugi pomen ♦modalitete♦ po D 1 nanaša na neevropske tonske ♦sisteme♦. Pri Bartóku bi torej n. lahko imela svoj polni pomen.

V ‹RIC›, Ill, 265–266, je pridevnik »neomodale« povezan z glasbo, ki temelji na ♦lestvicah♦, drugačnih od dur-molove tonalitetne ♦lestvice♦, čeprav je, prav tako v ‹RIC›, Ill, 190, 192, peti pomen ♦modusa♦ omejen prav na dur-molovo tonalitetno ♦lestvico♦ (prim. KR ♦modusa♦).

V ‹BASS›, Ill, 321, je »neomodalnost« (= »neomodalismo«) definirana kot »pojem, (ki se) v evoluciji glasbenega jezika … nanaša na interes za staro ♦modaliteto♦, ki so jo gojili mnogi glasbeniki v drugi polovici 19. stoletja. Takšno stališče se kaže v uporabi gregorijanskih ♦modusov♦ in v izdelavi novih … ♦modusov♦, navdihnjenih z zunajevropsko glasbo«. Pojem je problematičen ne samo pomensko, temveč tudi oblikovno glede na pripono -izem, ki naj bi označevala slog […]. Prim. tudi pojem »polimodalizem« (= »polimodalismo«) iz istega vira (‹BASS›, Ill, 679) oz. razpravo o njem v KM ♦polimodalitete♦ .

KR: Če n., kakor ♦modaliteto♦, štejemo za nov »skupni naziv« za ♦sistem♦ kateregakoli ♦modusa♦ (gl. D 1 in KR ♦modalitete♦), je pojem n. nesmiseln. Ampak boljšega ni!

V prevodu D je uporabljena pridevniška oblika »modusni«, ne »modalni« (gl. KM ♦modalnosti♦ in KR ♦modusa♦).

GL: ♦modaliteta♦, ♦modus♦.

PRIM: (♦neomodalitetnost♦) = (♦neomodalnost♦), ♦polimodaliteta♦.

‹APE›, 190: ‹GR6›, XIII, 107 = kot pridevnik »neo-modal«; ‹HO›, 619–620; ‹SLON›, 1471

1 V izvirniku se omenja »folk music«. Gl. KR ♦folka, folk glasbe, folk stila♦.