ET: Grš. ḗlektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); grš. akustikós = ki pripada poslušanju, iz akū´ein = slišati (‹KLU›,17); ♦orgle♦.
D: »Prototip elektroakustičnih orgel je leta 1906 izdelal Američan Th. Cahill. Instrument, ki ga je poimenoval telharmonium (♦telharmonij♦ = ♦dinamofon♦ – op. N. G.), ni proizvajal zvočnih valov z nihanjem zraka v instrumentu, temveč z vrtljivimi ♦generatorji♦; ti so ustvarjali električne ♦impulze♦, katerih frekvenca je bila analogna glasbenim nihajem …« (‹MELZ›, I, 517)
KM: V D ♦dinamofona♦ = ♦telharmonija♦ se ♦dinamofon♦ uvršča med ♦elektronske glasbene instrumente♦. Problem uvrščanja instrumentov med ♦električne glasbene instrumente♦, ♦elektroakustične glasbene instrumente♦ in/ali ♦elektronske glasbene instrumente♦ se zaostruje do skrajnih meja, saj se v nadaljevanju gesla v ‹MELZ›, I, 517–518 kot nadaljnje vrste e. o. navaja npr. ♦Hammondove orgle♦ in Welteove ♦svetlobne orgle♦, ki so v ‹HI›, 143, urščene med ♦elektronske glasbene instrumente♦ (gl. D 1 ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦).
KR: Geslo v ‹MELZ›, I, 517, se glasi elektroakustične orgle. Točen pridevnik je pravzaprav »elektroakustiški«, ki izhaja iz samostalnika »elektroakustika«, ne pa »elektroakustični«. (»Akustičen« je pravzaprav isto kot »zvočen«, »sonoren«.) Niti »zvočni valovi« niso »zvočni«, ker ne »zvenijo«, ampak so »zvokovni«.
Vprašanje je, ali med ♦elektronskimi glasbenimi instrumenti♦ lahko jasno ločimo e. o. od ♦elektronskih orgel♦.1 Zato se predlaga, da se e. o. ne ločujejo kot poseben pojem, ampak se podredijo ♦elektronskim orglam♦, tako kot se ♦elektroakustični glasbeni instrumenti♦ uvrščajo k ♦elektronskim glasbenim instrumentom♦ (gl. KM ♦elektronskih glasbenih instrumentov♦).
GL: ♦elektroakustični glasbeni instrumenti♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦, ♦orgle♦.
PRIM: ♦elektronske orgle♦.
1 Električne ♦orgle♦ so sicer enake kot tradicionalne ♦orgle♦, le da so na električni pogon: v ‹MELZ›, I, 516, se definirajo kot ♦orgle♦, ki »imajo električni spoj med igralnikom in sapnico (električna traktura) namesto mehanske ali pnevmatske. Električna traktura temelji na elektromagnetizmu.« Po tem bi se zagotovo lahko uvrstile v elektromehanične glasbene instrumente (gl. KR ♦električnih glasbenih instrumentov♦). Toda v ‹GRI›, I, 654, se električne ♦orgle♦ definirajo kot »določeni tipi ♦električnih orgel♦, ki niso povsem elektronski. Včasih se (ta naziv) uporablja za tiste instrumente, ki vsebujejo elektroakustične ali elektromehanične elemente, da bi se razlikovali od instrumentov, v katerih je sistem za ustvarjanje ♦zvoka♦ iz elektronskih ♦oscilatorjev♦. (Do okrog leta 1930 so pojem ‘električne ♦orgle♦‘ razumeli kot tiste ♦orgle♦ z registri, ki so uporabljale električno energijo za premikanje delov mehanizma. Takšni instrumenti se danes imenujejo ‘♦orgle z električnim’ – ali ‘elektro-pnevmatskim’ – ‘pogonom’.)« Ta trditev opozarja na to, da je omenjena D iz ‹MELZ›, I, 516, zastarela. Električnih ♦orgel♦ v sodobnejšem pomenu, kar nakazuje ‹GRI›, I, 654, je vendarle bolje ne uporabljati, saj se z njimi povzroča splošna zmeda. Enako v ‹GR6›, VI, 110, kjer se električne ♦orgle♦ izenačujejo z ♦elektronskimi orglami♦ (gl. KM ♦elektronskih orgel♦). Poenotenje klasifikacijskih pojmov torej ni doseženo niti v istovetnih virih.