Mesec: marec 2017

ANG: colo(u)red noise; NEM: farbiges Geräusch, farbiges Rauschen; FR: son timbré, bruit coloré; IT: suono colorato.

D: »(Naziv za) ♦zvok♦, ki nastaja takrat, kadar se s ♦filtrom♦ posebej poudari kakšen ♦pas♦ ♦belega šuma♦.« (‹FR›, 16)

KM: O (zanemarljivi) razliki med NEM pojmoma »Geräusch« in »Rausch(en)« gl. KM ♦šuma♦.

KR: V D je napačno naveden ♦zvok♦ namesto ♦šuma♦ (ki je celo sestavni del pojma), ne upoštevajoč tako pomembne razlike med ♦zvokom♦ in ♦šumom♦. V ‹L›, 463, je namesto IT pojma naveden naslednji opis: »lahek ♦zvok♦, značilen po posebni ♦barvi♦« (= »suono leggero ma caratterizzato da un timbro particolare«). Poleg nenatančnega opisa je naveden tudi povsem nerazumljiv pojem »lahek ♦zvok♦«. [Op. prev.: Če iz belega (brezbarvnega) šuma prefiltriramo frekvenčne pasove, dobimo »obarvani« šum. Ta ima v nasprotju z belim šumom zvočno barvo (izraza belo in obarvano sta prevzeta iz optike). ‹KD?II.›, 606).]

GL: ♦beli šum♦, ♦šum♦.

PRIM: ♦črni zvok♦, ♦modri šum♦, ♦roza šum♦.

‹EH›, 90; ‹HI›, 152; ‹P›, 208; ‹POU›, 207

ANG: ♦numerical notation♦

ET: Lat. notatio = beleženje, označevanje, iz notare = označiti, zabeležiti, iz nota = opomba, zaznamek, pisni znak (‹KLU›, 508).

D: »(Naziv za) pripisovanje celih številk notam v ♦dvanajsttonski vrsti, seriji♦.« (‹FR›, 60)

KM: N. n. se uporablja izključno v analizi skladb, ki ustrezajo ♦dvanajsttonski♦ ali ♦serialni tehniki (komponiranja)♦.

GL: ♦dvanajsttonska vrsta, serija♦. ‹JON›,195–196

ANG: novatron; NEM: Novatron.

ET: Nova- najverjetneje iz lat. novus = nov; -tron iz ANG electronic kot ♦melotron♦; verjetno mišljeno kot: novi model ♦melotrona♦.

D: Naziv za ♦melotron♦ s krajšim ♦neskončnim trakom♦ = (tape loop).

GL: ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.

PRIM: ♦birotron♦ = ♦melotron♦.

‹DOB›, 112 = vodilka k ♦melotronu♦; ‹EN›, 162 = vodilka k ♦melotronu♦; ‹GRI›, II, 783 = vodilka k ♦melotronu♦

ANG: novachord; NEM: Novachord; IT: novachord.

ET: Lat. novus = nov; grš. khordḗ = struna (‹DE›, 169).

D: »(Naziv za) enomanualne večglasne ♦elektronske orgle♦, ki jih proizvaja ameriško podjetje Hammond Organ od leta 1939. ♦Zvok♦ se proizvaja z ♦oscilatorjem♦. Novakord lahko posnema vrsto orkestrskih instrumentov. Uporabil ga je H. Eisler v svoji Komorni simfoniji.« (‹RUF›, 339)

GL: ♦elektronske orgle♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.

‹APE›, 194; ‹BASS›, III, 368; ‹FR›, 59; ‹GRI›, II, 782–783; ‹IM›, 267; ‹RIC›, III, 288

ANG: new romanticism.

ET: FR romantisme iz lat. Romanus = rimski, iz Roma = Rim; FR roman, iz staroFR romanz = dobesedno: knjiga, napisana v FR; v prenesenem pomenu pridevnik = poln domišljije, vzdušja (atmosfere) (‹KLU›,604–605).

D: »Pojem je zapleten podobno kot ♦neoklasicizem♦. Nastal je v sedemdesetih letih v Združenih državah Amerike z namenom, da bi se opisala vrnitev mnogih skladateljev k širokim, mehkim gestam, velikim oblikam (formam), standardnim vrstam, včasih pa tudi diatonični ♦harmoniji♦. Vendar bi se prav tako lahko uporabljal kot naziv za vztrajanje pri subjektivnem izrazu v La Jeune France leta 1936 ali kot izraz, ki ga je istega leta vsililo Sovjetsko društvo skladateljev.« (‹GR›, 127–128)

KR: Pomen pojma izven konteksta določenih pojavov v ameriški glasbi v sedemdesetih letih, kar je predlagano v drugem delu D, je treba zavreči (prim. ♦neoromantika♦; ♦socialistični realizem♦). Treba ga je torej omejiti na tisto, kar je predlagano v prvem delu D, v tem smislu je deloma sopomenski z ♦novo preprostostjo♦ (ki je sicer »specialiteta« NEM-govornega območja).

GL: ♦nova preprostost♦ = (neue Einfachheit), ♦postmodernizem♦.

PRIM: ♦neoromantika♦.

ANG: new simplicity; NEM: neue Einfachheit; FR: neue Einfachheit, nouvelle simplicité.

D: 1) »Ko je cvetel ♦neoklasicizem♦, je nastal slogan ‘nova preprostost’ med skladatelji, ki so se želeli osvoboditi izrazite sofisticiranosti v tem obdobju. V praksi je nova preprostost pomenila vrnitev k elementarni … melodiji in ♦harmoniji♦ … s komaj opaznimi … disonancami.« (‹SLON›, 1472)

2) »Pojem, ki je bil ustvarjen v sedemdesetih letih, da bi opisal glasbo pod vplivom ♦minimalne glasbe♦, ki se je najpogosteje povezovala s katerim od mladih nemških, skandinavskih in nizozemskih skladateljev.« (‹GR›, 128)

3) »Želja po ponovni osvojitvi glasbenih dimenzij, ki so jih njihovi predhodniki desetletja zapostavljali – kot npr. fenomen melodije –, je pripravila mnoge skladatelje, še posebej na začetku osemdesetih let, do radikalne oddaljitve od načela formalne zapletenosti, ki so jo raziskovali v glavnini teženj aktualne glasbe, da bi se obrnili k ‘novi preprostosti’. Za Wolfganga Rihma je ♦avantgarda♦ postala akademizem našega časa. Več nemških skladateljev, med njimi Manfred Trojahn, von Bose … ali D. Müller-Siemens, je zaradi tega omejilo sredstva skladanja, težili so k bolj neposrednemu in čutnemu odnosu s publiko.« (‹BOSS›, 98–99)

KM: V ‹BOSS›, 98, je naveden – poleg FR- – tudi NEM-pojem.

Po ‹M›, 519, n. p. »zopet prinaša subjektiven, neposreden izraz občutenja (v zapletenih partiturah)«. Za A. Reimanna (BINAL 1983: nepag.) je »glasba brez čustev sterilna (glasba)«, za von Bosea (BOSE 1978: 36, 39) je glasba medij, »ki osvobaja čutne dražljaje, čustva, stanje občutenja … Zares si zelo želim … pisati odkrito, razumljivo, lapidarno glasbo.«

KR: N. p. je tipičen pojem, ki si – čeprav je skovan površno (gl. RIHM 1977) – stalno prizadeva uvrstiti se v znanstveno terminologijo, torej med tehnične pojme in strokovne besede ♦glasbe 20. stoletja♦. Od tod tudi prizadevanja, da se ga definira v strokovni literaturi. Zaradi pomenske nerodnosti prihaja tudi do razlik v pomenu predhodnih D: a) Skladatelji ♦neoklasicizma♦ v svojih estetskih nazorih niso nikoli mislili na n. p. oziroma svoje glasbe nikoli niso imeli za »novopreprosto« (saj bi bilo to zanjo ponižujoče – poleg tega, na kakšen način sta novopreprosti skladbi Oktet in Pulcinella Stravinskega?) glede na – recimo – Schönbergove ♦dvanajsttonske glasbe♦? V tem smislu je D 1 povsem brezpredmetna. b) Napačno je povezovati n. p. z ♦minimalno glasbo♦ kot v D 2. Avtor D se sicer težko znajde v raznih »vračanjih« ♦glasbe 20. stoletja♦ (gl. D 2 ♦avantgarde, avantgardne glasbe♦, konec D 2 ♦glasbe 20. stoletja♦ in D 7 ♦nove glasbe♦), kar očitno izhaja iz njegovega preskriptivnega koncepta glasbe, po katerem naj bi se ♦avantgarda♦ in ♦eksperiment♦ vedno vračala v nekaj splošno glasbenega. Od tod tudi popolno, namerno nerazumevanje pojmov, ki se kosajo s tem konceptom.

c) D 3 edina definira pravi pomen pojma, zato ga je treba uporabljati izključno v tem smislu, čeprav vedno zavedajoč se njegove kontradiktornosti: kaj je sploh stara preprostost, ki jo obuja n. p.? Poleg tega reprezentativna dela predstavnikov n. p. – kot je omenjeno v ‹M›, 519 – sploh niso preprosta.

GL: ♦neoklasicizem♦, ♦postmodernizem♦.

PRIM: ♦minimalna glasba♦, ♦nova romantika♦.

BLUMRÖDER 1982a; KOLLERITSCH 1981

ANG: new music, New music; NEM: neue Musik, Neue Musik; FR: musique nouvelle; IT: musica nuova, nuova musica.

D: 1) »Notranjega razvojnega cilja nove glasbe … se ne da dojeti nikakor drugače kot zavestno stremljenje k obnovi našega občutenja melodije …, ki ne teži le k drugim možnim kombinacijam ♦tonov♦ znotraj danih norm, temveč domneva temeljno psihično obnovo in razširitev našega občutenja glasbe.« (BEKKER 1920⁵: 31–32)

2) »Kaj v vsakem primeru sodi v ‘Novo glasbo’? Schönberg – njega se vedno prvega omenja, kadar se govori o novi glasbi. Webern, Schönbergova šola … to je ta N o v a g l a s b a, ki prihaja z Dunaja in nadaljuje tradicijo ♦ekspresionizma♦, značilna pa je po tem, da se čvrsto drži spremembe gradiva.« (KŘENEK 1937: 6, 13)

3) »Po tem, ko je čas ‘Nove glasbe’ v bistvenem minil, se predstavlja nov, ki ni več ‘Nova glasba’, v normalni razvojni obliki postopnega nastajanja, razraščanja in širjenja. Ustaljeni postopki razmišljanja so pokazali, da se mora po 2. svetovni vojni v glasbi zgoditi nekaj podobnega kot po 1. svetovni vojni; ‘prelom’ se ni ponovil. Danes so se mladi … ločili od Schönberga in Stravinskega, ne bučno in s protestom, ne v skupinah in s programskimi razglasi, temveč neopazno, posamezno, postopoma preizprašujoče, da so končno zdaj storili nekaj kot gibanje, v katerem so privrženci našli nov odnos do glasbenega gradiva. Brez večjega medsebojnega dogovarjanja tudi tukaj vlada enotnost glede priznavanja Antona Weberna kot izhodiščnega in prelomnega za ta razvoj. Novo serialno skladanje ima pred seboj celotno organizacijo kot nekakšen glasbeni globus. Njena čista kristalizacija je ‘♦serija♦‘, doslej – po zmotnem prepričanju, da lahko ♦dvanajsttonska tehnika♦ vsebuje tradicionalne oblike – edini pravi formalni element, ki ga je naše stoletje prispevalo h glasbi.« (EIMERT 1955: 7)

4) »Nova glasba, z veliko začetnico, pomeni odlomek iz zgodovine, s tem pa se ne izogiba problematiki vseh nazivov za obdobja v glasbi. Vendarle, ustaljeni pojem Nova glasba s svojim samostalnikom ostaja povezan z umetnostjo, ki jo označuje. Drugi nazivi imajo tako za obdobja v glasbi manjšo možnost izbire, zato v sebi nosijo del svojega porekla kot znak svojega primanjkljaja: ‘romantika’ izhaja iz književnosti, ‘♦impresionizem♦‘ iz slikarstva, ‘barok’ iz arhitekture, ‘renesansa’ iz splošne zgodovine kulture, ‘Ars nova’ pa je sprva označevala vrsto notne pisave … Pojem Nova glasba je, nasprotno, osvobojen balasta, ki je tuj njegovemu predmetu, zato je tudi pomensko razmeroma skromen. Tako rekoč predstavlja spodnjo mejno vrednost v skrbnem imenovanju obdobij po stoletjih, ki je v muzikologiji vse bolj v rabi. Pravzaprav bi se namesto o Novi glasbi lahko enako govorilo o glasbi prve polovice 20. stoletja; to bi se najbrž ujemalo tudi z obema zgodovinsko mejnima letnicama: 1908 (prva atonalitetna dela Schönberga in Weberna) in 1950 (prva povsem ‘prokonstruirana’ glasba pri Messiaenu, konec klasicističnega obdobja pri Stravinskem, začetek ♦serialne glasbe♦). Toda pojem Nova glasba je vendar nekaj več od golega registriranja letnic, ker je v njem ohranjeno nekaj proklamiranih postulatov, tudi antiromantične drže povojne generacije. Ta kvalitativna razlika se … izraža v zapisu z veliko začetnico. Torej bi bil naziv ‘nova glasba’, z malo začetnico, zgodovinsko bolj spremenljiv, raztezljiv in nedoločen; nič dokončno ne preprečuje uporabe pojma za vsako novo glasbo, torej skladno z njegovim dobesednim pomenom. Obratno bi ‘nova glasba’ s svojo težo lahko poudarila tudi zgodovinski prelom leta 1908; razložena kot mejnik med obdobjem tonalitetne, ‘stare’ glasbe in novega razvoja, ki se začenja sedaj, katerega … dimenzij še ni moč spoznati. O tem se z današnjega stališča ne da polemizirati z nobenimi argumenti – razen s pomanjkljivo ostrino v pomenu pojmov … Glavnina avtorjev se strinja s tem, da se razvoj od leta 1950 z velikim naporom lahko spravi pod do tedaj rabljeni pojem Nova glasba … Oni zato reagirajo s presežniki, kot sta ‘najmlajša’ ali ‘najnovejša’ glasba … oziroma s precej borbenimi formulacijami, kot sta ‘napredna’ ali ‘♦avantgardna glasba♦‘. Te pa so zaradi svojega apologetskega poudarjanja in zaradi naglice glede razvrščanja v čas ravno tako neprimerne kakor tudi … ‘♦sodobna♦‘ ali ‘današnja glasba’. Pojem … ‘♦moderna glasba♦‘ … se ne izogiba vsem napakam, je pa premišljen, v vsakdanji uporabi tudi dovolj natančen.« (‹DIB›,334–335)

5) »Naziv, ki se pogosto uporablja za označevanje različnih radikalnih in eksperimentalnih tendenc v ♦glasbi 20. stoletja♦, ki se začnejo okoli leta 1910, predstavljajo pa jih skladatelji, kot sta Schönberg in Stravinski, v nasprotju z drugimi, ki so bolj naklonjeni tradicionalni smeri, od romantizma, ♦impresionizma♦, nacionalizma itd.« (‹APE›, 191)

6) »Splošen pojem, ki vključuje mnoge glasbene idiome in tehnike v 20. stoletju, kot so ♦atonaliteta♦¹, ♦serializem♦, ♦modaliteta♦, ♦aleatorika♦ in ♦elektronska glasba♦. Pojem je prvič postal popularen okoli leta 1920, danes je nekoliko zastarel. Ponekod se uporablja kot sopomenka ♦avantgarde♦.« (‹FR›, 58)

7) »1. Uporablja se kot pojem, skoraj kot slogan, za označevanje glasbe, ki ni ravno nova, temveč ♦avantgardna♦. ‘Le marteau sans maître’ je bil nova glasba; Šostakovičeva X. simfonija ni. Opozarjanje na razliko je bilo brez kakršnegakoli pomena, danes je, po koncu tradicije ♦avantgarde♦, pojem odvečen. 2. Naziv za serijo Cowellovih izdanj partitur in plošč od leta 1927 do leta 1950, kjer so predstavljena dela Ivesa, Rugglesa, Antheila, Crawfordove, Seegerja, Rudhyarja itd.« (‹GR›, 127)

8) »(Naziv za) številne nove tehnike, ki se uporabljajo pri skladanju v zgodnjem 20. stoletju, kot sta ♦serializem♦ in ♦atonaliteta♦. Pojem izvira iz NEM-pojma neue Musik.« (‹IM›, 264)

9) »Pojem nova glasba je postal popularen okoli leta 1920; označeval je tip ♦moderne glasbe♦, ki je zaznamoval disonančni kontrapunkt, ♦atonaliteto♦ in kratkost izraza. Kasneje je nova glasba postala sopomenka ultramoderne glasbe.« (‹SLON›, 1472)

KM: D 1 je navedena (tudi) zato, ker se tudi v njenem viru pojem prvič pojavi v naslovu kakšne publikacije (vsaj na NEM-govornem območju – gl. BLUMRÖDER 1980: 3).

KR: D so izbrane po načelu maksimalne različnosti, čeprav bi jih bilo mogoče tudi pomensko združiti; kar v tem primeru ni potrebno. Treba jih je namreč komentirati z različnih vidikov, ki odkrivajo skoraj vse težave pri terminološki obdelavi tega pojma:

1) Pomembna razlika je v pomenu, glede na pravopis (nova ali Nova glasba). D 4 na to opozarja na polemičen način (ki je v bistvu argument avtorjevega preferiranja ♦moderne glasbe♦ – gl. KR ♦moderne glasbe♦, t. 4), vendar je veliko pomembnejše niansiranje v D 2, ki že sledi periodizacijski funkciji pomena z veliko začetnico (N. g. od približno leta 1910 sledi glasbeni moderni; gl. ♦moderna, glasbena♦). Nova glasba je torej oznaka za tisto glasbo 20. stoletja, ki se začenja s Schönbergovim rušenjem ♦tonalitete♦, tj. z ♦atonaliteto♦, zatem vodi – na pobudo poznega Webernovega opusa – do ♦serializma♦, te izkušnje so v rabi tudi v ♦elektronski glasbi♦, a na poseben način – kot svojevrstna reakcija na ♦serializem♦ – v ♦aleatoriki♦ in ♦nedeterminaciji♦ ter vseh drugih posledicah te reakcije (♦improvizacija♦, ♦prozna glasba♦ … ). O tem gl. podrobneje v ‹GL›, 31–44, posebno komentarje tabel na str. 114, 115, in str. 42 ter 43–44.

2) V D 6 lahko zmoti »atonalism« (namesto ♦atonaliteta♦). O takšnih in podobnih pojmih v tujih jezikih gl. KR ♦dodekafonije♦. Nerazumljivo je, zakaj avtor pri naštevanju omenja tudi ♦modaliteto♦. Najbrž je zanj tudi to pojem, ki zanika ♦tonaliteto♦!

3) T. 1 v D 7 je vrhunec nanatančnosti in popolnega nerazumevanja pojma, zato ne potrebuje posebne razlage.

4) D 8 je povsem zmedena: a) ♦atonaliteta♦ ni tehnika, ampak stanje gradiva; b) ♦serializem♦ seveda ne sodi v zgodnje 20. stoletje (čeprav je v ANG to včasih sopomenka ♦dvanajsttonske tehnike♦ – gl. KR ♦dodekafonije♦); c) trditev, da ANG-pojem »new music« izvira iz NEM-pojma »neue Musik«, je povsem samovoljna, čeprav se tudi v ‹BASS›, Ill, 369, iz IT-pojma »nuova musica«, iz povsem nepojasnjenega razloga, napoti na NEM-pojem »Neue Musik«.

5) Pojem »ultra-modern music« v D 9 je pogost v ‹SLON› (gl. npr. str. 1499 in D 2 ♦akuzmatike, akuzmatične glasbe♦), na splošno ni redek v ANG (gl. D ♦modernizma♦), vendar je nesmiselno vztrajati pri njem kot pri tehničnem pojmu in strokovni besedi, saj je že zadosti problematična njegova osnova ♦modernizem♦ (gl. npr. KR ♦postmodernizma♦).

6) Popolno mešanje N. g. z ♦avantgardno glasbo♦ (D 6 in 7; ‹M›, 519, 547; v ‹BASS›, Ill, 369, se iz IT-pojma »nuova musica« napoti na NEM-pojem »Neue Musik«, ki je, v ‹BASS›, Ill, 322, definiran kot sopomenka ♦avantgarde♦, v ‹CAN›, 374–375, pa se pomen enači z ♦avantgardo♦ s konca petdesetih let 20. stoletja) in ♦moderno glasbo♦ (D 9; ‹JON›, 186; ‹M›, 519, 547; ‹MELZ›, II, 698–700) je nepremišljeno in neprimerno pri natančnem pristopu k pomenu pojma (še posebej v ‹M›, 519, 547, kjer se vedno navaja zapis z veliko začetnico).

V terminološkem smislu je napačno raziskovati zgodovino pojma od srednjega veka (Ars nova) čez drugo polovico 16. stoletja v Italiji in naprej (kot se to npr. pojavlja v ‹IM›, 264, ‹MELZ›, II, 698–700, in v ‹SLON›, 1472; gl. tudi EGGEBRECHT 1961), predvsem zato, ker ima drugačno obliko, pa tudi povsem drugačen pomen od n. g. v 20. stoletju. Zato se, ne brez razloga, tudi v BLUMRÖDER 1980, kot zelo kompetentnem viru pomen omejuje samo na ♦glasbo 20. stoletja♦. Kot je že navedeno v t. 1 KR, ima N. g. (z veliko začetnico) tedaj povsem specifičen in jasen, natančen pomen.

PRIM: ♦avantgarda, avantgardna glasba♦, ♦eksperiment, eksperimentalna glasba♦, ♦glasba 20. stoletja♦, ♦moderna glasba♦, ♦sodobna glasba♦.

‹BKR›, III, 202–203; ‹BKR›, V, 78; ‹EIN›, 444–447; ‹MGG›, XVI, 1360–1401; ‹RL›, 628–629

1 V izvirniku je naveden »atonalism«.