Mesec: marec 2017

ANG: band-elimination filter, band-reject filter, band-stop filter, exclusion filter, notch; NEM: Bandsperre(filter), Sperrfilter.

ET: ♦Filter, filtri♦.

D: »(Naziv za) ♦filter♦, pravzaprav za vzporedno vezavo ♦nizkopasovnega filtra♦ in ♦visokopasovnega filtra♦. V nasprotju s ♦pasovnim filtrom♦ pasovna zapora potiska določeno, izbrano frekvenčno območje.« (‹EH›, 40–41)

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦filter, filtri♦, ♦frekvenčni pas♦ = pas, pas = ♦frekvenčni pas♦.

PRIM: ♦filter formantov♦ = filter zvokov(n)e barve, ♦filter z nadzorom napetosti♦ = (VCF) = (voltage-controlled filter), ♦filter šuma♦, filter zvokov(n)e barve = ♦filter formantov♦, ♦nizkopasovno sito♦, ♦oktavni filter♦, ♦pasovno sito♦, ♦univerzalni filter♦, ♦visokopasovno sito♦.

‹CP1›, 237; ‹CP2›, 341; ‹DOB›, 73; ‹EN›, 81; ‹FR›, 8; ‹HU›, 83; ‹M›, 63; ‹RL›, 289

ANG: band-pass filter; NEM: Bandpaß(filter), Bandpaßsieb (zastar.); FR: filtre passe-bande.

ET: ♦Filter, filtri♦.

D: »(Naziv za) ♦filter♦, ki prepušča samo omejena območja (♦pasove♦) med dvema frekvencama.« (‹EH›, 38)

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦filter, filtri♦, ♦frekvenčni pas♦ = pas, pas = ♦frekvenčni pas♦, ♦vokoder♦ = (vocoder).

PRIM: ♦filter formantov♦ = filter zvokov(n)e barve, ♦filter z nadzorom napetosti♦ = (VCF) = (voltage-controlled filter), ♦filter šuma♦, filter zvokov(n)e barve = ♦filter formantov♦, ♦nizkopasovno sito♦, ♦oktavni filter♦, ♦pasovna zapora♦, ♦univerzalni filter♦, ♦visokopasovno sito♦.

‹CP1›, 238; ‹CP2›, 341; ‹DOB›, 73; ‹EN›, 81; ‹FR›, 8; ‹HI›, 156; ‹HO›, 378; ‹HU›, 83; ‹KN›, 72; ‹M›, 63; ‹POU›, 200; ‹RAN›, 307; ‹RL›, 289

ANG: partiturophon; NEM: Partiturophon; IT: partiturophon.

ET: Srednjeveško lat. partitura = razdelitev, iz lat. pars = del, iz 17. stoletja v IT (‹KLU›, 529); grš. phōnḗ = glas, ♦zvok♦ (‹KLU›, 544).

D: »(Naziv za) ♦elektronske orgle♦, ki jih je konstruiral J. Mager v začetku tridesetih let kot nadaljevanje svojega ♦kaleidofona♦ in ♦sferofona♦. Partiturofon ima na voljo 4 enoglasne manuale in pedal ter obilje registrov. Večglasno igranje omogoča poseben položaj manualov, katerih skrajšane tipke so lahko postavljene tako blizu, da lahko z eno roko sočasno igramo na več manualov.« (‹RUF›, 386)

GL: ♦elektrofon♦, ♦elektronske orgle♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦, ♦kaleidofon♦ (D 1), ♦sferofon♦.

‹BASS›, Ill, 554 = vodilka k ♦sferofonu♦; ‹FR›, 64; ‹GRI›, Ill, 20; ‹RIC›, Ill, 384 = vodilka k ♦sferofonu♦

NEM: Realisationspartitur; FR: partition de réalisation.

ET: Sednjeveško lat. partitura = razdelitev, iz lat. pars = del, iz 17. stoletja v IT (‹KLU›, 529); iz srednjeveške lat. res = stvar (‹KLU›, 586).

D: »(Naziv za) verbalni opis ali shematičen prikaz v skicah tehničnih postopkov, ki jih je treba izvesti v ♦studiu za elektronsko glasbo♦, če bi želeli uresničiti elektronsko skladbo.« (‹EH›, 275)

KM: Primer za p. z. r. je partitura Elektronske študije II (1954) K. Stockhausena (1956⁴, št. U. E. 12466 L. W.).

KR: Ravno primer iz KM dokazuje, da so p. z. r. zelo redko ♦verbalne partiture♦ v ožjem smislu, tj. v smislu, v katerem je ta pojem relevanten za terminologijo ♦elektronske glasbe♦ (gl. D 1 in KR ♦verbalne partiture♦).

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦realizacijska notacija♦, ♦notacija z napotki♦, ♦verbalna partitura♦.

PRIM: ♦izvedbena partitura♦, ♦pomožna partitura♦.

‹G›, 182; ‹HI›, 383; STOIANOVA 1978: 80–81

NEM: Hörpartitur; FR: partition d’écoute.

ET: Srednjeveško lat. partitura = razdelitev, iz lat. pars = del, iz 17. stoletja v IT (‹KLU›, 529).

D: »(Naziv za) vrsto partiture, katere namen je z grafičnimi simboli in verbalnimi razlagami predstaviti skladbe, za katere ne obstaja partitura v običajnem smislu.« (‹EH›, 135)

KM: Najbolj znan primer p. z. p. je WEHINGER 1970, kjer je za poslušanje grafično oblikovana Ligetijeva elektronska skladba Artikulation (1958).

GL: ♦glasbena grafika♦, ♦grafična notacija♦, ♦verbalna partitura♦.

‹G›, 182–184; ‹M›, 555; STOIANOVA 1978: 81

ANG: partial(s), partial (tones), overtone(s); NEM: Partialtöne, Teiltöne; FR: partiel(s), son(s) partiel(s); IT: suoni parziali.

ET: Lat. pars = del; ♦ton♦.

D: 1) »(Naziv za) vse ♦tone♦ oziroma nadtone, ki zvenijo hkrati s ♦temeljnim tonom♦. ♦Temeljni ton ♦ je prvi parcial s svojimi nadtoni: prvi nadton je drugi parcial itn.« (‹HI›, 470)

2) »(Naziv za) posamezen čisti ♦ton♦, ki je del sestavljenega ♦tona♦. Pomensko je pojem podoben ♦harmoniku♦, vendar se v nasprotju s ♦harmonikom♦ lahko uporablja za ♦šume♦, katerih sestavne frekvence se ne skladajo z vrsto naravnih ♦harmonikov♦.« (‹FR›, 64)

3) »(Naziv za) sestavne dele kakšnega sestavljenega ♦zvoka♦, katerega frekvence, kot mnogokratniki ♦temeljnega tona♦, niso cela števila.« (‹HO›, 756)

KM: »Posamezni čisti ♦ton♦, ki je del sestavljenega ♦tona♦« (gl. D 2), je pravzaprav ♦sinusni ton♦.

Navidezna zmeda v D 1 izhaja iz razlik v pomenu p. in nadtona. V ‹EH›, 235, so nadtoni (= »Obertöne«) definirani tako: »Nadtoni so parciali, ki nihajo nad ♦temeljnim tonom♦. Imenujemo jih tudi ♦harmoniki♦ temeljnega nihaja. 1. parcial je ♦temeljni ton♦; 2. parcial (oktava) se šteje kot 1. nadton; 3. parcial (kvinta) kot 2. nadton; 4. parcial (naslednja oktava) kot 3. nadton itn. Takšna vrsta štetja parcialov in nadtonov hitro pripelje do zamenjave. Zato je Odbor za akustične norme (DIN 1311) zaradi razumljivosti predlagal, da se pojmi, ki se začenjajo s predpono nad- (kot nadton, nadnihaj, nadval) ne uporabljajo. Sicer pojem velja uporabljati za akustično-fiziološke raziskave (konsonanca, subjektivni nadtoni, binarno poslušanje itn.).«

KR: Navedek iz ‹EH›, 235, v KM je sporen, ker se p. mešajo s ♦harmoniki♦, po D pa so ♦harmoniki♦ samo tisti p., katerih frekvenca je, kot večkratnik ♦temeljnega tona♦, celo število. V tem smislu je napačna tudi D 3, saj so po njej p. samo tisti sestavni deli ♦tona♦/♦zvoka♦, ki niso ♦harmoniki♦, čeprav so ♦harmoniki♦ samo podvrsta p., ki mora zadovoljiti določene pogoje. Na previdnost pri zamenjavi p. in ♦harmonikov♦ se jasno opozarja v D 2 (na razliko med p. in ♦harmoniki♦ se opozarja v ‹CAN›, 239, čeprav bi se dalo polemizirati z določitvijo pomena p. – gl. KR ♦harmonikov♦, in v ‹LARE›, 1193). Kljub temu se v literaturi pogosto uporabljata oba pojma kot sopomenki: v ‹APE›, 217, in v ‹L›, 574, se p. enači z nadtoni in ♦harmoniki♦; v ‹IM›, 285, se p. navezuje samo na ♦harmonike♦; v ‹RAN›, 610, je p. enak ♦harmonikom♦, čeprav se na str. 364 ♦harmonik♦ natačno definira (gl. KR ♦harmonikov♦).

P. so torej, skladno z D 1 in D 2 ter ET, vsi ♦sinusni toni♦, ki – hkrati s ♦temeljnim tonom♦, ki je tudi p. – izoblikujejo kakšen ♦ton♦/♦zvok♦/♦šum♦. Mednje (med p.) sodijo tudi ♦harmoniki♦ (ali ♦alikvoti♦), katerih frekvenca, kot večkratnik frekvence ♦temeljnega tona♦, mora biti celo število, in ♦formanti♦, ki posebej pripomorejo k profiliranju ♦zvokov(n)e barve♦.

Skladno z navedenim v KM p. ne smemo mešati z nadtoni, ker nimajo istega pomena.

GL: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ = (sinusni nihaj, ton, val), ♦temeljni ton♦, ♦ton♦, ♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka = (zvočna barva), ♦zvokovni spekter♦ = (spekter) = (zvočni spekter).

PRIM: ♦alikvot(i), alikvotni ton(i)♦, ♦formant(i)♦, ♦harmonic, harmoniki, harmonski ton(i)♦.

‹BKR›, IV, 231 = »Teiltöne, Partialtöne«; ‹CP1›, 241 = »overtone« = »nadton«; ‹GR6›, XIV, 254; ‹HK›, 386; ‹KN›, 210; ‹M›, 88–89; ‹MELZ›, Ill, 38 = vodilka k: ♦alikvotnim tonom♦; ‹P›, 225 = vodilka k: ♦alikvotnim tonom♦; ‹RL›, 942–943

ANG: parameter; NEM: Parameter; FR: paramètre; IT: parametro.

ET: Grš. predl. para = poleg [kot prvi del podr. zlož. para… = nepravi, podoben, približen]; métron = ♦mera♦ (‹KLU›, 526, 475).

D: 1) »Matematični pojem parameter … označuje značilne spremenljive velikosti, ki omogočajo opisovanje oziroma medsebojno primerjavo funkcij ali sistemov. V fizikalni akustiki vrednosti treh parametrov – frekvence, amplitude in ♦faze♦ – označujejo npr. ♦sinusni nihaj♦. V teoriji informacij se pojem signalni parameter uporablja: če se oddajne (emitirane) ♦signale♦ da prikazati s skalarno ali vektorsko funkcijo, se vsaka številčna vrednost te funkcije dojema kot njihov parameter. V statistiki parametrske vrednosti najpogosteje rabijo za označevanje lastnosti razdelitve po verjetnosti; tako se morajo pri analizi glasbenega dela parametrske vrednosti za (razvrstitev) ♦višine tonov♦, do katerih se pride z merjenjem pogostosti njihovega pojavljanja, napotiti na sklep o stopnji ♦tonalitetnosti♦¹ v tem delu.« (BLUMRÖDER 1982: 1)

2) »V matematični teoriji umetnosti J. Schillingerja se s pojmom parameter misli na naravoslovne temelje umetniškega ustvarjanja. Parameter glede na glasbo označuje zvočne komponente: ♦višino tona♦ (frequency, pitch), ♦jakost♦ (volume) in kvaliteto (quality), tj. ♦zvočno barvo♦ (timbre) in značaj (character).« (BLUMRÖDER 1982: 1)

3) »Neodvisno od Schillingerjevega sistema, vendar pod vplivom W. Meyer-Epplerja, se parameter od leta 1953 uporablja v teoriji ♦serialne glasbe♦. Parameter se ne pojavlja samo v Meyer-Epplerjevih besedilih o akustiki in fonetiki, ampak tudi v številnih drugih razpravah, kjer se najpogosteje ukvarja s problemi ♦elektronske glasbe♦. Tako v MEYER-EPPLER 1953: 8–9, piše: ‘Uspelo je … odstraniti parametre (♦višino tona♦ ali ♦zvočno barvo♦) nekim drugim zvočnim dogodkom, npr. glasu, ki poje ali govori, in te parametre dodati nekemu elektronsko proizvedenemu ♦zvoku♦. Tako se lahko kakršnikoli ♦zvoki♦ dopolnjujejo z značilnostmi človeškega glasu.’ Stockhausen med prvimi skladatelji omenja parameter v povezavi s svojo skladbo Kontra-Punkte (1952–53): ‘V tem delu se zares kontrapunktirajo zvočne dimenzije, ki jih tudi imenujemo parametri, in sicer v … štiridimenzionalnem prostoru: dolžine (♦trajanje♦), ♦višine♦ (frekvence), volumni (♦jakosti♦), oblike nihanja (♦zvokov(n)e barve♦).’ (STOCKHAUSEN 1963b: 37)« (BLUMRÖDER 1982: 1, 3)

4) »Zaradi sprememb v ♦serialni tehniki skladanja♦, ki od ♦punktualne glasbe♦ vodijo k ♦skupinski skladbi♦, se okoli leta 1957 pomen parametra začne širiti na vse nadrejene strukturne kriterije skladbe. Tako H. Pousseur v prvem delu (Variations I) svojega cikla Exercices de piano (1956) v ♦predurejanju gradiva♦ izhaja iz ‘šestih parametrov-dimenzij’, ki, po kriterijih statistične organizacije, kot sta ‘♦polje♦‘ ali ‘♦gostota♦‘, vedno regulirajo globalno značilnost kakšne ‘♦skupine♦‘ … v skladbi (POUSSEUR 1957: 68).« (BLUMRÖDER 1982: 5)

5) »Pomen parametra se spreminja od splošne fizikalne vrednosti do označitve zvočnih ­lastnosti in področja samega glasbenega sloga … Dahlhaus je namreč zapisal, da se je ‘izraz (parameter), ki označuje fizikalni korelat lastnosti ♦tona♦, prenesel na samo lastnost ♦tona♦‘ (DAHLHAUS 1966: 44), v ‹DIB›, 337, pa lahko beremo, da se sedaj – v nasprotju z matematiko – ‘v glasbi vse dimenzije glasbenega toka, ki jih lahko izolirano spreminjamo, (imenujejo) parameter.« (BLUMRÖDER 1982: 6)

6) »V teoriji ♦računalniške glasbe♦ je parameter po pomenu izenačen s spremenljivkami v formaliziranem procesu skladanja, ki nadzorujejo spremembe v katerihkoli strukturnih značilnostih.« (BLUMRÖDER 1982: 7)

KR: D 5 opozarja na poljubno rabo in definiranje pojma, ki je zelo pogosto, še posebej v anglosaški literaturi. Navedenih je nekaj primerov, ki se seveda niso mogli uvrstiti med resne D: 1) »(Naziv za) katerikoli značilni element (♦zvoka♦) ali za koncept (♦zvoka♦), ki se (ga) lahko nadzoruje.« ‹CP1›, 241 – 2) »(Naziv za) (iz)merljive meje zadanega subjekta.« ‹CP2›, 342 – 3) »Naziv, izposojen iz matematike, ki opisuje zadano spremenljivko v glasbi. Od tod se da govoriti o parametru ♦višine tona♦, ♦teksture♦, ♦harmonije♦ itn.« ‹FR›, 64

Dahlhausovo mnenje v D 5 se prenaša tudi na njegovo preučevanje ♦zvokov(n)e barve♦ kot p.: »♦Zvokov(n)a barva♦ je namreč lastnost ♦tona♦, ne pa tudi parameter, saj ne pogojuje variabilne neodvisnosti drugih parametrov.« (DAHLHAUS 1966: 44) Z drugimi besedami: ♦zvokov(n)a barva♦ je rezultanta odnosa med p. ♦višine♦ (po ♦višini♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦), ♦trajanja♦ (po ♦trajanju♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦) in ♦intenzitete♦ (po ♦intenziteti♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦), zato ni samostojna kot drugi p. Kot parafrazo ‹DIB›, 337, v D 5 bi mogli razbrati, da ♦zvokov(n)a barva♦ ni p., ker se je ne dá izolirano spreminjati.

Bega to, da se tudi v najkompetentnejši literaturi (recimo v W. Meyer-Epplerju v D 3) ♦zvokov(n)a barva♦ vendarle redno navaja kot p. Najbrž gre za pojem, katerega pomen je razširjen – čeprav nenatančno – in sprejet kot svojevrstna konvencija, še posebej v teoriji ♦serialne glasbe♦ (D 3 in 4), kjer bi bilo ♦zvočno barvo♦ precej nesmiselno ne imenovati p., ko vsa teorija te glasbe tako – napačno – počne.

GL: ♦skupina, skupinska skladba♦, ♦jakost (tona)♦ = (♦dinamika♦) = (♦moč, glasnost♦), ♦polje♦, ♦serija♦, ♦serialna glasba♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦serializem♦, ♦trajanje (tona)♦, ♦višina (tona)♦, ♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka = (zvočna barva).

‹BKR›, Ill, 268; ‹BOSS›, 120–121; ‹CH›, 303; ‹EH›, 243–244; ‹EN›, 167; ‹G›, 33–34; ‹GR›, 134; ‹GR6›, XIV, 178; ‹HI›, 340; ‹HO›, 758; ‹JON›, 206–207; ‹L›, 416; ‹MELZ›, Ill, 37–38; ‹P›, 225; ‹RAN›, 607; ‹RL›, 701–702; ‹V›, 554

1 V izvirniku: »Tonalitätsgrad«. Takšen prevod najbolje kaže izdatnost ♦tonalitetnosti♦ kot pojma, ki, z osnovo ♦tonaliteta♦ s končnico »-ost«, razume značilnost, lastnost, odliko ♦tonalitete♦. Dobesedni prevod (»stopnja ♦tonalitete♦) bi bil mnogo manj natančen.

(ANG: pantonality; NEM: Pantonalität; FR: pantonalité; IT: pantonalità.)

ET: Iz pridevniške oblike samostalnika ♦pantonaliteta♦; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›,290–292).

D: Naziv, a napačen, za lastnost, značilnost in odliko ♦pantonalitete♦.

KM: V KR ♦tonalitete♦ se opozarja na vsebinsko problematično obliko pridevnika »tonalen«, do katerega je najbrž prišlo z nepremišljenimi prevodi iz tujih jezikov.

KR: Medtem ko je uporaba pripone »-ost« v ♦pantonalitetnosti♦ izdatna in priporočljiva, je p. – in vse izpeljanke pojma – treba izključiti iz uporabe zaradi problematične pridevniške osnove »-tonalen« (namesto »-tonaliteten«).

GL: ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).

PRIM: ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦), ♦pantonaliteta♦, ♦pantonalitetnost♦, ♦prototonalitetnost♦ = (♦prototonalnost♦), ♦tonalitetnost♦ = (♦tonalnost♦).

ET: ♦Pantonaliteta♦; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›, 290–292).

D: Naziv za, značilnost, lastnost in odliko ♦pantonalitete♦.

KM: V KM ♦tonalitetnosti♦ se opozarja na tvorbo besed s pripono -ost.

KR: Pojem je priporočljivo uporabljati v njegovem specifičnem pomenu, poleg ♦pantonalitete♦, kot je navedeno v D.

GL: ♦antitonalitetnost♦ = (♦antitonalnost♦), ♦atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♦, ♦bitonalitetnost♦ = (♦bitonalnost♦), ♦multitonalitetnost♦ = (♦multitonalnost♦), ♦politonalitetnost♦ = (♦politonalnost♦).

PRIM: ♦atonalitetnost♦ = (♦atonalnost♦), ♦metatonalitetnost♦ = (♦metatonalnost♦), ♦mikrotonalitetnost♦ = (♦mikrotonalnost♦), ♦pantonaliteta♦, (♦pantonalnost♦), ♦prototonalitetnost♦ = (♦prototonalnost♦), ♦tonalitetnost♦ = (♦tonalnost♦).