ANG: polychord.
ET: Predpona poli- iz grÅ¡. polÃœ = mnogo; âŠakordâŠ.
D: 1) »(Naziv za) âŠvertikalno zvoÄnostâŠ, ki je sestavljena iz dveh ali veÄ akordiÄnih âŠstrukturâŠ, kot so trozvoki ali septakordi.«
(â¹FRâº, 67)
2) »V âŠglasbi 20. stoletja⊠(naziv za) âŠakordâŠ, ki je sestavljen iz dveh ali veÄ enostavnih, veÄinoma obiÄajnih tipov âŠakorda⊠, kot je npr. trozvok. (Primer je) … âŠakord⊠iz PetruÅ¡ke, sestavljen iz trozvoka C-dura in Fis-dura.« (â¹RANâº, 645)
3) »V zaporedju (âŠparcialovâŠ) je âŠtemeljni ton⊠vedno baza … âŠParciali⊠si lahko sledijo ne samo od âŠtemeljnega tona⊠kot baze, temveÄ tudi iz samih âŠparcialovâŠ. Tako je g âŠparcialâŠ, ki s âŠtemeljnim tonom⊠c tvori kvinto. Iz tega âŠtona⊠(tj. g) se razvija novo zaporedje âŠparcialovâŠ, iz âŠparciala⊠e Å¡e eno itn. Äe torej enostavni âŠakord⊠na c igramo soÄasno z drugim na g in s tretjim na e, nastali kompleks strogo sledi matematiÄnim naÄelom âŠparciala⊠…
Vsaka manjÅ¡a âŠskupina⊠âŠtonov⊠ustvarja enotnost iz znaÄilne kvalitete âŠtemeljnega tonaâŠ, medtem ko popolna enotnost âŠskupine⊠(âŠtonovâŠ), ki jo lahko imenujemo poliakord, izhaja iz izvirnega âŠtemeljnega tonaâŠ. Uporaba âŠpoliharmonije⊠(je uporaba) zaporedja poliakordov … âŠAkordi⊠v poliakordih imajo enak odnos, kot da se igrajo v zaporedju … âŠAkorde⊠v poliakordih je treba medsebojno dovolj razmejiti, da se ne prekrivajo in se medsebojno ne pomeÅ¡ajo; Äe so prepleteni med seboj, rezultat ni poliakord, temveÄ zapletena … disonanca. Ko so postavljeni na razumno oddaljenost, ne zvenijo kot zamiÅ¡ljene âŠharmonijeâŠ, temveÄ kot enostavne âŠpoliharmonijeâŠ.« (COWELL 1969: 25, 26, 27)
KR: Iz D je razvidno, da je pojem priporoÄljivo uporabljati edino v pomenu iz skladateljske Âteorije H. Cowella (v kateri â kar je povsem jasno â pojem, kot je âŠbiakordâŠ, nima kaj iskati): D 1 je treba primerjati z D âŠbiakordaâŠ, da bi priÅ¡li do sklepa, da se pomanjkljivosti pri definiranju prvega pojma prenaÅ¡ajo tudi na drugega. Edino po tem sta ta dva pojma sopomenki (gl. KR âŠbiakordaâŠ). D 2, Äe sodimo po ponujenem primeru, tj. po p. iz PetruÅ¡ke, ima p. za posedico âŠbitonalnosti⊠kot podvrste âŠpolitonalitete⊠(gl. KM âŠbitonalnosti⊠in KR âŠpolitonaliteteâŠ), Äesar namreÄ v nobenem primeru ne bi mogli trditi za âŠbiakord⊠(gl. KR âŠbiakordaâŠ). Iz D 3 je jasno, da Cowell o p. ne misli niti v okviru kategorij âŠbitonalnosti⊠niti âŠpolitonaliteteâŠ, temveÄ v kategoriji tistega, kar sam zopet imenuje âŠpoliharmonijaâŠ. (»âŠPolitonaliteta⊠se danes veliko uporablja, malo pa je dokazov, da se upoÅ¡tevajo politonalitetni odnosi, ki temeljijo na akustiki.« COWELL 1969: 32)
Pojem je torej edino priporoÄljivo uporabljati v tistem pomenu, ki obstaja v skladateljski teoriji H. Cowella. (To potrjuje tudi obseÅŸna razprava o p. v â¹JONâº, 221â224, v kateri ni moÄ pojasniti nobenega drugega primernega pomena pojma.)
GL: âŠagregat⊠(D 1), âŠakordâŠ, âŠveÄgrozdjeâŠ, âŠpoliharmonijaâŠ, âŠprotiakordâŠ, âŠvertikalna zvoÄnostâŠ.
PRIM: âŠbiakordâŠ, âŠpolitonalitetaâŠ, âŠresonanÄni akord⊠.