Pojmovnik teorije glasbe

ANG: quarter tone, quarter-tone; NEM: Viertelton; FR: quart de ton; IT: quarto di tono.

D: »(Naziv za) ♦mikrointerval♦, ki predstavlja polovico polstopinje oz. male sekunde. Takšni ♦mikrointervali♦ so se uporabljali v stari grški glasbi, vendar jih lahko najdemo tudi v arabski in indijski glasbi. V glasbi 20. stoletja je nekaj skladateljev (Hába, Barth, Chavez) skladalo ♦četrtstopinjsko glasbo♦, ki je temeljila na ♦lestvici♦ 24-ih ♦tonov♦ v oktavi. Samo nekatera glasbila, v glavnem godala, pozavna in glas, se lahko uporabljajo v ♦četrtstopinjski glasbi♦. Gradili so se tudi posebni četrtstopinjski klavirji, v glavnem z dvema klaviaturama, pri čemer je bila druga klaviatura uglašena četrt stopnje višje od prve.« ‹APE›, 236–237)

KR: Iz KR ♦celostopinjske lestvice♦ je jasno, zakaj je treba ♦četrtton♦ zamenjati s č. (gl. tudi KR ♦mikroinervala♦ in ♦mikrointervalne lestvice♦).

GL: ♦četrtstopinjska glasba♦ = (četrttonska glasba), ♦hiperkromatika♦ = ♦ultrakromatika♦, ♦mikrointerval♦, ♦mikrointervalna lestvica♦, ♦mikrotonaliteta♦, ♦ultrakromatika♦ = ♦hiperkromatika♦.

PRIM: ♦dvanajstina stopinje♦ = (dvanajstina tona), ♦mikrostopinja♦ = (mikroton), ♦tretjina stopnje♦ = (tretjina tona)

‹BASS›, Ill, 133–134; ‹CP1›, 242; ‹CP2›, 342; ‹EH›, 378; ‹FR›, 71–72; ‹G›, 39–41; ‹GR6›, XV, 498; HABA 1927; HABA 1937; HABA 1971; ‹HO›, 851–852; ‹IM›, 308; ‹L›, 631; ‹LARE›, 1287; ‹M›, 522; ‹P›, 47; ‹RIC›, Ill, 514–515; ‹SLON›, 1484; ‹V›, 600

ANG: time–field; NEM: Zeitfeld.

D: 1) (Naziv za) ritmične obrazce, delitve in ♦polja♦, v katerih je notacija takšna, da jih je nemogoče natančno zaigrati.« (‹JON›, 318)

2) »Pri poskusu, da zaigramo vsakega od teh primerov kar se da točno, bo prvi primer v primerjavi z mehansko štetim časom najbližji razmerju 4:2, četrti primer pa bo kazal največje odstopanje. Če te dejavnike negotovosti natančneje preučimo, pridemo do različnih velikosti con, znotraj katerih se pojavljajo netočnosti igranja. Te cone bomo poimenovali časovna polja, velikost pa velikost ♦polj♦. Čisto razmerje med različnimi notacijami in končno stopnjo natančnosti pri uresničitvi uvaja torej fluktuacijo v predstavo o času, ki je ni moč preprosto opisati z diskretnimi vrednotami. V našem primeru je predvsem pomembno, da enako časovno razmerje fluktuira z različno jakostjo in da so dejavniki negotovosti postopoma odvisni od notacije.« (STOCKHAUSEN 1963: 126)

KM: Kar je v D 2 omenjeno kot »dejavnik negotovosti«, razume pravzaprav statistično (teksturno) približnost v razmerjih med elementi, ki je zaznamuje za vsako ♦polje♦ – č. p., ♦dvanajsttonsko polje♦ in ♦tonsko polje♦. Različni so le elementi: tukaj gre za lastnosti ♦trajanja♦, tam za ♦višine tona♦.

Namesto č. p. se včasih uporablja pojem »časovni ♦šum♦« (NEM »Zeitgeräusch«) (gl. D 4 ♦šuma♦), vendar ga, zaradi poudarjene metaforičnosti ni priporočljivo uporabljati (gl. KR – t. IV-d ♦šuma♦).

GL: ♦skupina, skupinska skladba♦, ♦iracionalni ritem♦, ♦makročas/mikročas♦, ♦polje♦, ♦statistična glasba♦, ♦tekstura♦, ♦točka♦.

PRIM: ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦tonsko polje♦.

‹FR›, 93; ‹G›, 91

= CHARLESTON

ANG: Creole jazz; NEM: Creole Jazz.

ET: Kreoli so potomci romanskih Evropejcev v španskih in potrugalskih kolonijah v Latinski Ameriki; ♦jazz♦.

D: »(Naziv za) smer v ♦New Orleans jazzu♦, ki je pomembno vplivala na njihov razvoj v dvajsetih letih. Glasba Kreolov v New Orleansu, ki so bili v francoskem delu mesta posebna skupina, je ozko povezana z latinskoameriško folkloro¹. Proti koncu 19. stoletja so bili Kreoli, ki so govorili poseben francoski dialekt, ekonomsko najbolje preskrbljeni in glasbeno najbolj izobražen sloj v New Orleansu. Postavili so harmonsko-funkcijske temelje ♦jazza♦ in zahtevali, zlasti v ♦aranžmajih♦, razvoj v smeri načrtno organiziranega muziciranja, ♦improvizacije♦.« (‹RL›, 191)

KR: Izvirna ANG-različica pojma je natančen naziv za slog znotraj ♦New Orleans jazza♦, zato ga ni priporočljivo prevajati v slovenščino.

GL: ♦jazz♦, ♦New Orleans jazz♦.

‹BKR›, I, 282; ‹HI›, 111

1 V izvirniku je »Volksmusik«. Gl. KR ♦folka, folk glasbe, folk sloga♦.

ANG: dynaphone NEM: Dynaphone.

ET: Grš. dýnamis = sila, moč, iz dýnasthai = moči, biti sposoben (‹KLU›, 163); grš. phōnḗ

= glas, ♦zvok♦ (‹KLU›, 544).

D: »(Naziv za) ♦elektronski glasbeni instrument♦, ki obsega do pet oktav in ga je okrog leta 1925 sestavil R. Bertrand v Parizu. ♦Toni♦ so se proizvajali z ♦oscilatorjem♦. Najprej so se nadzorovali s potenciometri, nato s klaviaturami. Posamezen instrument je lahko artikuliral le posamezne ♦tone♦, kvinte in oktave, zato se je v izvedbi uporabljalo več instrumentov. Vibrirajoči ♦zvok♦ d. je bil priročen za posnemanje godal. Dinafon je prvi uporabil A. Honegger v svojem baletu Rose de Métal (1928).« (‹FR›, 25; ‹RUF›, 115)

KR: V ‹FR›, 25, se d. napačno navaja tudi kot sopomenka s ♦telharmonijem♦. Gre pravzaprav za ♦dinamofon♦, ne za d.!

GL: ♦elektronski glasbeni instrumenti♦

‹GRI›, I, 640

ANG: dynamics; NEM: Dynamik; FR: dynamique; IT: dinamica.

ET: Grš. dynamikós = močan, mogoč, iz dýnamis = sila, moč, iz dýnasthai = moči, biti sposoben (‹KLU›, 163).

KM: D. se, kot poseben »kriterij« (= »critere dynamique«), tj. kot »profil ♦intenziteti♦« (= »profil d’intensité«), pojavlja v specializiranem pomenu v Schaefferjevi teoriji ♦konkretne glasbe♦ (gl. SCHAEFFER 1966: 588–590; ‹GUI›, 154–156). Vendar v tem Pojmovniku ne bomo posebej razlagali o tem.

KR: V ‹CH›, 297, se d. definira kot »♦intenziteta♦ kake note ali ♦skupine♦ not«, kar glede na KM ♦intenzitete♦ – ne drži! ♦Intenziteta (tona)♦ je naziv, ki je – še posebej v teoriji ♦serialne glasbe♦ – eden od štirih osnovnih ♦parametrov♦ (poleg ♦višine♦, ♦trajanja♦ in ♦zvokov(n)e barve♦).

PRIM: ♦intenziteta (tona)♦ = (♦jakost♦).

‹L›, 162–163; ‹P›, 55