ANG: pandiatonicism; NEM: Pandiatonik (gl. KM); FR: pandiatonisme; IT: pandiatonicismo.
ET: GrÅ¡. predpona pan- = ves, vse; diátonos = (dobesedno) napet, v glasbi: premikati se (po) celih stopnjah (â¹RLâº, 224); tonikós = napet, od tónos = glas, âŠzvokâŠ.
D: »(Naziv za) diatoniko, ki je izpeljana na sodoben naÄin, kot je v neoklasicistiÄni glasbi okoli leta 1925 in kasneje, npr. pri I. Stravinskem, S. Prokofjevu, A. Caselle idr. Pandiatonika se kaÅŸe v svobodni in neomejeni uporabi vseh sedmih âŠtonov⊠diatoniÄne âŠlestvice⊠pri vertikalnih oziroma akordiÄnih1 kombinacijah (gl. spodnji primer â op. N. G.).« (â¹MELZâº, III, 31)
KM: V â¹MELZâº, III, 31, in v â¹RANâº, 605, je omenjeno, da si je pojem leta 1937 izmislil in v uporabo uvedel N. Slonimsky (gl. â¹SLONâº, 1474â1475, in KR).
NEM-pojem je moÄ najti samo v â¹LEUâº, 119, toda v celoti gre za nasilen prevod, saj ga v drugi strokovni NEM-literaturi ni moÄ zaslediti.
KR: Pojem s pripono -izem (»pandiatonizem«) se ni prijel, kar je dobro, saj takÅ¡na oblika problematiÄno narekuje slog, obdobje in podobno.2
Sam Slonimsky, avtor pojma, skrajno problematiÄno definira njegov pomen, npr.: »Pandiatonika je logiÄno sredstvo za tehnike âŠneoklasicizmaâŠ. Mnoge milozvoÄne uporabe pandiatonike lahko najdemo v delih Debussyja, Ravela, Stravinskega, Caselle, Malipiera, Vaughana Williamsa, Aarona Coplanda in Roya Harrisa. âŠTonaliteta⊠C-dura je posebej priljubljena v klavirski glasbi, zahvaljujoÄ ‘beli’ lastnosti klaviature. Zares, pandiatoniÄna klavirska glasba se je razvila empiriÄno iz âŠsvobodne improvizacije⊠na belih tipkah. Majhni otroci, ki se s svojimi prstki igrajo po klaviaturi …, ustvarjajo povsem nakljuÄne pandiatoniÄne melodije in pandiatoniÄne âŠharmonije⊠odliÄne kakovosti.« (â¹SLONâº, 1475) Poleg neresnih argumentov v korist spontanosti nastanka p. je napotilo Slonimskega na âŠneoklasicizem⊠neprepriÄljivo tudi glede na njegove reprezentativne skladatelje, ki se vsi nikakor ne morejo uvrÅ¡Äati med âŠneoklasicizemâŠ. OÄitno je ÅŸelel uvesti pojem, s katerim bi (najprej) oznaÄil tisto glasbo, ki ne zastopa in ne sledi âŠatonaliteti⊠in njenim izpeljankam. Torej, »diatonika« s predpono pan- bi tu morala oznaÄiti nekakÅ¡en novi »preporod« âŠtonalitetâŠ.
O âŠkromatizmu⊠kot domnevni nasprotnosti p. gl. KM in KR âŠkromatizmaâŠ.
P. je najbrÅŸ izzvala tvorbo zaradi istoreÄja povsem nesmiselnega in nepotrebnega pojma »pankromatizem« oziroma »pankromatika« (ANG zopet s pripono -ism: »panchromaticism«).
V â¹FRâº, 63, je »pankromatika« definirana kot »pojem, ki oznaÄuje neomejeno uporabo vseh dvanajstih âŠtonov⊠kromatiÄne âŠlestviceâŠÂ«, v â¹CP1âº, 241, pa je pridevnik »pankromatski« (= »panchromatic«) definiran kot tisto, »kar vkljuÄuje vse kromatiÄne âŠtoneâŠ. VeÄinoma se uporablja v povezavi z âŠklastrom, (tonskim) grozdom⊠…« Iz obeh definicij je jasno, da sta âŠatonaliteta⊠in âŠklaster⊠şe dovolj jasna pojma, zato je takÅ¡nim pojmom nepotrebno podvajati pomen. Zaradi tega niti »pankromatika« niti »pankromatizem« nista uvrÅ¡Äena v Pojmovnik, konec koncev tudi kromatiÄna âŠlestvica⊠ne (gl. KM âŠcelostopinjske lestviceâŠ).
GL: âŠatonalitetaâŠ, âŠkromatizem⊠= âŠkromatikaâŠ, âŠneoklasicizemâŠ, âŠtonalitetaâŠ.
PRIM: âŠpantonalitetaâŠ.
â¹APEâº, 213â214; â¹BASSâº, Ill, 533; â¹CP1âº, 241; â¹FRâº, 63; â¹GRâº, 134; â¹GR6âº, XIV, 154; â¹JONâº, 200â202; â¹Pâº, 223; â¹RICâº, Ill, 367
1 Bolje bi bilo »akordnih«, ker »akordiÄen« izhaja iz akordike (gl. KR âŠakordaâŠ)
2 Pojem s pripono -izem (»pandiatonizem«) se ni prijel niti v slovenÅ¡Äini […].