OSNOVNI TON

ANG: root (of a chord), key note (‹L›, 238 – gl. KM), fundamental note (‹APE›, 255 – gl. KR); NEM: Grundton; FR: fondamentale; IT: fondamentale, tonica (‹L›, 238 – gl. KM).

ET: ♩Ton♩.

D: »(Naziv za najgloblji ♩ton♩) kakega ♩akorda♩ …, ko so vsi ♩toni♩ tega ♩akorda♩ razporejeni po tercah. Tako je g osnovni ton ♩akorda♩ d-f-g-h, glede na to, da je pri terčni gradnji navedenih ♩tonov♩ najgloblji.

Iz tega izhaja, da je tudi ♩akord♩ v (osnovni) obliki … po tem, kadar je njegov (osnovni) ton v najniÅŸjem glasu, ne glede na medsebojni razpored drugih ♩tonov♩. Naslednji primer prikazuje nekaj moÅŸnosti (osnovne) oblike ♩akorda♩ g-h-d-f:«

(‹MELZ›, Ill, 557)

KM: NEM-pojem ima tri pomene: 1) o. t. ♩akorda♩; 2) tonika ali začetni ♩ton♩ katerekoli ♩lestvice♩ (čeprav bi morali toniko omejiti na prvo stopnjo dur-molove tonalitetne ♩lestvice♩); najgloblji ♩alikvot♩, tj. ♩temeljni ton♩, kakor je definirano v Pojmovniku (gl. ‹BKR›, II, 154–155; ‹HI›, 189; ‹HK›, 168; ‹KN›, 88; ‹RL›, 355). ANG-pojem »key note« in IT pojem »tonica« (= »tonika«), kot je navedeno v ‹L›, 238, sta sopomenki t. 2 NEM-pojma. (NEM-pojma »Fundamentston«, kot je navedeno v ‹P›, 221, v strokovni literaturi ni moč najti.)

KR: Pravilna FR- ustreznica o. t. je »fondamentale« (‹HO›, 393; ‹LARE›, 600), torej brez »son«, ker je »son fondamental« sopomenka ♩temeljnega tona♩ (‹CAN›, 194; ‹HO›, 949).

Po ‹BASS›, II, 259, in po ‹RIC›, II, 214, v IT obstaja samo »fondamentale«, s čimer se misli na o. t. in na ♩temeljni ton♩. Zato sta IT-pojma »[nota] fondamentale« (‹P›, 221) in »suono fondamentale« (‹L›, 238) napačni ustreznici za o. t.

Na sploÅ¡no se niti v ‹L› niti v ‹P› o. t. ne razlikuje od ♩temeljnega tona♩.

Zanimivo je, da je v ‹MELZ›, Ill, 557, naveden samo ♩temeljni ton♩ (kot tudi »temeljna oblika ♩akorda♊«). V ‹MELZ›, I, 37 (gl. D 1 ♩alikvota, alikvotnih tonov♩), je namreč omenjen tudi o. t., sicer v smislu ♩temeljnega tona♩, kot se priporoča v Pojmovniku.

D se sklicuje na terčno načelo tvorbe ♩akordov♩ v okviru klasičnega harmonskega ♩sistema♩. V nekaterih drugih D to načelo ni posebej poudarjeno: V ‹APE›, 255, je npr. pojem »root« definiran kot: »Osnovna nota,1 nad katero se oblikuje ♩akord♩ z dodajanjem terc npr.« Ta »npr.« poudarja, da se pojem ne nanaÅ¡a le na terčno načelo. Nasprotno temu se v ‹RAN›, 718, pojem »root« prav tako omejuje na tonalitetno (funkcijsko) ♩harmonijo♩, vendar se tam navaja: »♊Akordu♩, ki zveni z osnovnim tonom na najniÅŸji frekvenci, pravimo, da je v osnovnem poloÅŸaju2 (tudi če drugi ♩toni♩ ne zvenijo kot razporejene terce).« Čeprav bi tej formulaciji morali dati prednost pred drugim primerom iz D, lahko sklenemo, da bi se o. t. moral uporabljati tudi izven konteksta tonalitetne (funkcijske) ♩harmonije♩ kot naziv za najgloblji ♩ton♩ kateregakoli ♩akorda♩. To bi bilo izredno uporabno za terminologijo ♩glasbe 20. stoletja♩, ki uporablja ♩akorde♩ brez kakrÅ¡nekoli povezave s tonalitetno (funkcijsko) ♩harmonijo♩.

V D je ♩temeljni ton♩ namenoma zamenjan z o. t. (»osnovni« v oklepaju je v izvirni D »temeljni«). ♩Temeljni ton♩ po svojem pomenu bolj ustreza tistemu (♩sinusnemu) tonu♩ ki, kot temelj, nad seboj povzroča nihanje ♩parciala♩. Zato ga je, kljub avtoritetni rabi v ‹MELZ›, Ill, 557, in tudi kljub uveljavljenosti v učni praksi, vseeno bolje uporabljati namesto o. t., ­katerega pomen bi morali omejiti na najgloblji ♩ton♩ kateregakoli ♩akorda♩ (gl. tudi KR – t. e. 1 ♩impresionizma♩).

GL: ♩harmonija♩, ♩ton♩, ♩vertikalna zvočnost♩, ♩zvočnost♩ (D 2).

PRIM: ♩temeljni ton♩.

‹CH›, 298; ‹IM›, 326; ‹MI›, II, 115; ‹MI›, I, 242

1 V izvirniku: »fundamental note«, kar je nenavadno glede na D pojma »fundamental tone« v ‹RAN›, 330, po kateri je »fundamental tone« (kot tudi »fundamental« – prim. ‹FR›, 33) sopomenka ♩temeljnega tona♩. (V ‹IM›, 389, se opozarja, da je »note« v ameriÅ¡ki ANG sopomenka ♩tona♩, kar tu ni tako pomembno.)

2 V izvirniku: »root position«.

Dodaj odgovor

error: Content is protected !!