ANG: electroacoustic musical instruments, electroacoustic instruments; NEM: elektroakustische Musikinstrumente, elektroakustische Instrumente, elektroakustische Musizierinstrumente; FR: instruments electro-acoustiques; IT: strumenti elettro-acustici.
ET: Grš. ḗlektron = jantar (električni pojavi so bili prvič zaznani na jantarju) (‹KLU›, 174); grš. akustikós = ki pripada poslušanju, od akū´ein = slišati (‹KLU›,17); lat. instrumentum = naprava, pripomoček, iz instruere = graditi, prirediti (predl. in = v, na in struere = zlagati, naslojevati, uravnati, prilagoditi – (‹DE›, 533; ‹KLU›, 329, 334).
D: 1) »(Naziv za) skupino glasbenih instrumentov, na katerih se ♦ton♦ proizvaja z elektroakustičnimi sredstvi, ♦zvok♦ se širi prek zvočnika. V nasprotju z ♦električnimi instrumenti♦ se na elektroakustičnih instrumentih posamezni ♦toni♦ formirajo samostojno ali z že obstoječimi ♦zvoki♦ spreminjajo ♦jakost♦, ♦barvo♦, ♦višino♦ in ♦trajanje♦.« (‹MELZ›, I, 517)
2) »Elektroakustični instrumenti so grajeni kot navadni glasbeni instrumenti, le da imajo tudi … mikrofone z ojačevalniki in zvočniki. Z njimi lahko ojačamo nezadostno ♦jakost♦ ali pa obogatimo ♦zvok♦1 … Sem sodi tudi obelava človeškega glasu, ki je predhodno posnet … z mikrofonom, ♦vokoderjem♦.« (MEYER-EPPLER 1954: 6)
KM: V ‹EH›, 74, se omenja, da se pridevnika »električni«/»elektronski« v praksi eksaktno ne razlikujeta, zato se predlaga naslednja, zelo natančna in pomembna razlikovalna opredeliteGL: »kot elektronski se označujejo tisti elektrotehnični procesi, v katerih se uporabljajo elektronske cevi, ionske cevi ali … tranzistorji. Torej govorimo npr. o ‘električni amplifikaciji’, medtem ko bi bilo prav na tem mestu ustrezneje uporabiti naziv ‘elektronska amplifikacija’. Naziv ‘♦električna kitara♦‘ (kot tudi ‘električni bas’ – op. N. G.: gl. D 1 ♦električnih glasbenih instrumentov♦) je pravilen.« Gl. KR ♦električne kitare♦.
KR: D 1 dobro poudari razliko med ♦električnimi glasbenimi instrumetni♦ in e. g. i. Vendar so e. g. i. tu sopomenka za elektrofone, kar ni sprejemljivo (gl. KR ♦električnih glasbenih instrumentov♦). V D 1 je nejasno, kaj razumemo s formulacijo »♦toni♦, ki se samostojno formirajo«: ♦Toni♦ se nikoli ne morejo samostojno formirati, ampak jih vedno ustvarja kakšen akustični ali elektronski ♦generator♦ in/ali ♦oscilator♦. Vprašljiva bi morala biti tudi razlika med ♦tonom♦ in ♦zvokom♦ v D 1, vendar so ti pojmi očitno naključno uporabljeni, tj. ne glede na njihov natančen pomen v akustiki glasbe.
V ‹FR›, 25, se elektroakustika definira kot znanost o kombiniranju električnih in akustičnih procesov, ki so posledica pojmov, kot sta mikrofon ali zvočnik. Po tej omejitvi bi bili e. g. i. vsi tisti instrumenti, pri katerih se za proizvajanje ♦zvoka♦ uprabljajo mikrofoni in odmevniki, kot se, med drugim, trdi tudi v D 2, medtem ko je skrajno vprašljiv primer z obdelavo človeškega glasu z ♦vokoderjem♦. Vendar se v ‹FR›, 25, vztraja pri procesih, ne pa pri proizvajanju; in če se zato držimo predlaganega omejevanja, izpade,da je število e. g. i. (v tem, ožjem smislu) dokaj omejeno. Tudi glede na omejenost pojma »elektrofoni« (gl. KR ♦električnih glasbenih instrumentov♦) se bodo tu vsi instrumenti (razen ♦električnih glasbenih instrumentov♦ v pomenu D 2) uvrstili v ♦elektronske glasbene instrumente♦, tako kot v ‹EH›, 78–79, ‹FR›, 106, ‹GR›, 68, ‹GRI›, I, 654, ‹GR6›, VI, 106–107, ‹RAN›, 282–283, ‹ROS›, 86–87, in v ‹RUF›, 121–122.
PRIM: ♦električni glasbeni instrumenti♦, ♦elektronski glasbeni instrumenti♦.
‹EN›, 158–159 = »Musikinstrumente«; ‹GR›, 68–69; ‹L›, 277; ‹M›, 61
1 V izvirniku je »Klang«, o razliki med NEM- pojmoma »Schall« in »Klang« gl. D 1-3 in KM ♦zvoka♦.