ANG: sound, tone (‹EN›, 112), note (‹BR›, 202); NEM: Klang, Schall; FR: son; IT: suono.
D: 1–A) (Naziv za) »vse slišne nihajne procese. Podmena slišnosti je, da frekvenca in ♦intenziteta♦ nihaja ostaneta znotraj določenih mejnih vrednosti. Nihajev pod 16 Hz in nad 20.000 Hz uho ne registrira, zato jih imenujemo infra- oziroma ultrazvok. Zvok se širi v obliki valov.« (‹RL›, 8431)
1–B) »Splošni pojem za akustične pojave, ki se približno … pojavljajo med ♦tonom♦ (pregnanten) in ♦šumom♦ (amorfen). Ob tem pojem vsebuje pozitiven poudarek nasproti (amorfnega) ♦šuma♦ in (negativnega) hrupa. ♦Zvokov(n)a barva♦ je lastnost, ki na akustični in psihološki ravni določa zvok. V vsakdanji rabi se pojem uporablja za splošno označevanje akustičnih vtisov (zvok zvona, zvok glasbila, zvočni ideal). V posebenem glasbenem izrazju je zvok vez med sočasno zvenečimi ♦toni♦ (dvozvok, trozvok) oziroma sozvok2 ♦tonov♦, ki ga ne smemo dojemati ali imenovati kot ♦akord♦ ali akordno funkcijo. V 19. stoletju se je uveljavila, z opiranjem na H. von Helmholtza, fizikalnna raba pojma. V tem smislu se pojem ♦ton♦ omejuje na doživljanju primeren korelat ♦sinusnega nihaja♦; naproti temu so kot zvok poimenovali zvočne procese, ki so vsebovali višje nihaje. Ta klasifikacija izhaja iz tedanjega koncepta redukcije vseh slišnih pojavov na fizikalna razmerja in pravila, vendar se zoprestavlja tako slišni izkušnji kot tudi rabi pojma v glasbi.« (‹RL›, 4573)
2–A) »(Naziv za) slišne nihaje materije, ki se širijo po zraku … v obliki valov.« (‹EH›, 295)
2–B) »Večpomenski (naziv za) akustične in glasbene procese, ki se lahko nanašajo tako na lastnosti posameznega zvoka kot tudi na lastnosti sočasnih ♦skupin♦ ♦tonov♦. V tem smislu govorimo o zvoku zvona, zvoku orkestra, zvoku zbora ali o elektronskem zvoku, ♦stacionarnem zvoku♦, o premikanju zvoka, o resonanci zvoka ali pa o sočasno zvenečih zvokih, ki jih imenujemo sozvoki2… Edina natančna razlika med ♦tonom♦ in zvokom je tista, ki jo je uvedel Helmholtz. Obliko nihaja ♦tona♦ Helmholtz opredeljuje kot ‘enostaven nihaj, kot nihalo’. Besedne zveze ♦sinusni ton♦ pri Halmholtzu ne srečamo; le enkrat v neki opombi govori o ‘♦sinusnih nihajih♦‘. Zvok vendarle sestoji iz ♦temeljnega tona♦ in harmoničnih ♦parcialov♦, označuje torej tisto, kar v glasbi imenujemo ♦ton♦, instrumentalni ♦ton♦ in vokalni ♦ton♦. To nas lahko napelje na mešanje ♦tona♦ in zvoka. V … praksi ♦elektronske glasbe♦ se lahko tej ne ravno pomembni jezikovni dilemi izognemo (saj je ♦sinusni ton♦ prav v ♦elektronski glasbi♦ postal glasbeni pojem). Nasproti temu je napačno … fizikalizirani pojem ♦ton♦ Helmholtza naprej ožiti na doživljanju primeren korelat ♦sinusnega nihaja♦ (gl. D 1-B, op. N. G.), s tem pa celotno glasbo reducirati na fiziko.« (‹EH›, 158–1593)
3–A) »Skupen naziv za vse mehanske nihaje in valove v kakšnem sredstvu, ki je zmožno nihati (npr. zrak, voda, les itn.).« (‹EN›, 2061)
3–B) »Večpomenski naziv za različne akustične in glasbene pojave. Akustiki imenujejo zvok slišne periodične nihaje, ki, v nasprotju s ♦tonom♦ (misli se pravzaprav na ♦sinusni ton♦), sestojijo iz več ♦parcialov♦. Nasproti temu imajo glasbeniki za zvok sozvok2… več (glasbenih) ♦tonov♦, torej približno kakšen ♦akord♦. Vendar si lahko predstavljamo tudi ♦zvočno barvo♦ kakšnega glasbila … ali značilen ♦sound♦ kakšne … skupine določenega sloga. Na ta način se lahko pojem nanaša na zvočne lastnosti kakšne … naprave.« (‹EN›, 1123)
4) »Po definiciji je zvok elastičen nihaj v trdni snovi, kapljevini in plinih oziroma zvok je sprememba tlaka, napetosti, gibanja ali hitrosti celic.« (‹MELZ›, I, 20)
5) »(Naziv za) izmenične periodične spremembe fizičnega stanja kakšnega telesa (nihanje), ki se širijo od vira z določeno hitrostjo in frekvenco med 20 in 20.000 Hz, ustvarjajo zvočne valove, ki v ušesu dražijo slušni živec in ustvarjajo slušni čut.« (‹MELZ›, III, 769)
6) »En sam ♦sinusni nihaj♦ ustvari ‘čisti’ ♦ton♦ (ki se lahko le elektronsko proizvede). Naravni ♦ton♦ je, fizikalno gledano, že zvok: sestoji iz seštevka ♦sinusnih tonov♦, ki se, podobno kot ♦parcialni toni♦, združujejo v celoto … Pri ♦šumu♦ so nihaji neperiodični in vrsta ♦parcialov♦ neharmonična, poleg tega pa tudi zelo gosta … Kar zadeva ♦višino♦, jo je pri ♦šumih♦ mogoče le delno določiti zaradi močno izraženega ♦pasu♦ ♦fomantov♦. T. i. ♦beli šum♦ obsega celotno slušno območje.« (‹M›, 17)
KM: D so razvrščene na način, da se v D A določa pomen NEM-pojma »Schall«, v D B pa pomen NEM-pojma »Klang«. »Schall« je seveda omejen na ožji pomen z. v smislu, ki ga ima v specializiranem akustičnem izrazju, »Klang« pa je skorajda metaforični pojem, katerega »večpomenskost« – s tem pa tudi nenatančnost – je poudarjena v D 2-B in 3-B. Koristno je na tej točki opozoriti na polemično držo v D 2-B nasproti drže v D 1-B, ki je zares absurdna, še zlasti, ker izhaja iz kompetentnega vira. D 4 in 5 izvirata iz istega dela, vendar iz različnih kontekstov, v D 6 pa je edina (poleg delno D 2-B in D 3-B), v kateri se pojem natančno postavlja v razmerje do ♦sinusnega tona♦ in ♦šuma♦, kar se nam v pričujočem Pojmovniku zdi še zlasti pomembno.
KR: V D 5 je problematično razmerje med nihaji in zvočnimi valovi (ki zares niso »zvočni«, saj ne zvenijo, dokler ne vzdražijo slušnega živca v ušesu, tj. dokler ne izzovejo slušnega čuta, kot je sicer omenjeno v D), tj. trditev, da nihaji ustvarjajo valove, ni povsem točna. V strokovni literaturi sta ta dva pojma sopomenki, npr. NEM-obliki »Schwingugsform« (= »oblika nihanja«) in »Wellenform« (= »oblika vala«). Torej: nihaj je že val, po tem, ko se pojavi, in v tem smislu je uporabljan v pričujočem Pojmovniku v mnogih geslih (npr. v ♦pravokotnem nihaju, tonu, zvoku, valu♦. (To ni razprava o kokoši in jajcu, vendar je na to nenatančnost koristno opozoriti.)
V Pojmovniku se z mnogimi vodilkami opozarja na razliko med (♦sinusnim♦) ♦tonom♦, z. in ♦šumom♦, ki je še zlasti prisotna na NEM-govornem območju. (V KM ♦sinusnega nihaja, tona, vala♦ je poudarjen razlog za nenavajanje z. v geslu). Razumljivo še zlasti ♦tonu♦ in z. ne moremo zanikati vrste njegovih pomenov v glasbenem izrazju, vendar je v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦, še zlasti glede na specifično izrazje in postopke ♦elektronske glasbe♦ v ožjem in v najširšem smislu (gl. D 2-B), koristno biti pozoren na pomenske odtenke.
Torej: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ ne vsebuje nikakršnih ♦parcialnih tonov♦ (kot je poudarjeno v D 6), ♦ton♦ ima ♦parciale♦ maksimalne harmoničnosti, pri z. je ta harmoničnost ohranjena, vendar je – v razmerju do ♦tona♦ – več (še zlasi zgornjih) neharmoničnih ♦parcialov♦, medtem ko je pri ♦šumu♦ razmerje med ♦parcialami♦ povsem neharmonično in neperiodično.
V ‹RAN›, 430, je omenjen samo NEM-pojem »Klang«, ANG-pojem »♦sound♦« pa sploh ne obstaja kot geslo. V ‹L›, 532, sta kot NEM-sopomenki za ANG-pojem »♦sound♦« (v smislu zgornjih D) povsem napačno navedeni »Laut« in »Ton« (ob pravilnih pojmih »Klang« in »Schall«). »Laut« ni niti tehnični pojem niti strokovna beseda (čeprav jo lahko prevedemo kot z.), »Ton« pa je preprosto ♦ton♦!
GL: ♦aditivna sinteza zvoka♦, ♦analiza spektra♦ = ♦analiza zvoka♦ = (spektralna analiza), ♦analiza zvoka♦ = ♦analiza spektra♦ = (spektralna analiza), ♦črni zvok♦, ♦mešanica zvokov♦, ♦organizirani zvok♦, ♦pravokotni nihaj, ton, zvok, val♦, ♦rotacija zvoka♦, ♦sinteza zvoka♦, ♦sinusni nihaj, ton, val♦ , ♦skladanje zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦), ♦skladba iz zvoka♦ = (♦Kalngkomposition♦), ♦sound♦, ♦stacionarni zvok♦, ♦subtraktivna sinteza zvoka♦, ♦trikotni nihaj, ton, zvok, val♦ = (♦deltasti nihaj, ton, zvok, val♦), ♦zvočni objekt♦ = (objet sonore), ♦zvočni spekter♦ = (spekter), ♦žagasti nihaj, ton, zvok, val♦,.
PRIM: ♦šum♦, ♦ton♦.
‹BKR›, II, 296 = »Klang«; ‹BKR›, IV, 98–99 = »Schall«; ‹GR›, 170–171; ‹GR6›, XVII, 545–563; ‹HI›, 237, 408; ‹L›, 301 = »Klang«; ‹L›, 495 = »Schall«; ‹LARE›, 1467; ‹MGG›, XI, 1547–1570; ‹MI›, III, 716; ‹P›, 377; ‹RIC›, IV, 329; ‹V›, 691 = vodilka k ♦teksturi♦
1 V izvirniku »Schall«.
2 V izvirniku »Zusammenklang«.
3 V izvirniku je geslo »Klang«.
Znanstvena monografija dr. Katarine Zadnik zapolnjuje vrzel na področju glasbene didaktike, natančneje na področju nauka o glasbi in Solfeggia v glasbeni šoli. Za razumevanje današnjega koncepta in doktrine obeh predmetov je nujno potreben zgodovinski vpogled v razvoj predmetnih področij od začetka 19. stoletja do današnji dni. Avtorica ob diahronem analitičnem pregledu ugotavlja, da je konceptualni razvoj predmetov razviden tako iz poimenovanja in organizacijske strukture predmetov kot tudi iz metod poučevanja, razvoja učnih načrtov in izdaj učbeniške literature. Pomemben avtoričin doprinos predstavlja sistematična obravnava funkcionalne glasbene pismenosti pri učencih.
