ANG: sound, tone (â¹ENâº, 112), note (â¹BRâº, 202); NEM: Klang, Schall; FR: son; IT: suono.
D: 1âA) (Naziv za) »vse sliÅ¡ne nihajne procese. Podmena sliÅ¡nosti je, da frekvenca in âŠintenziteta⊠nihaja ostaneta znotraj doloÄenih mejnih vrednosti. Nihajev pod 16 Hz in nad 20.000 Hz uho ne registrira, zato jih imenujemo infra- oziroma ultrazvok. Zvok se Å¡iri v obliki valov.« (â¹RLâº, 8431)
1âB) »SploÅ¡ni pojem za akustiÄne pojave, ki se pribliÅŸno … pojavljajo med âŠtonom⊠(pregnanten) in âŠÅ¡umom⊠(amorfen). Ob tem pojem vsebuje pozitiven poudarek nasproti (amorfnega) âŠÅ¡uma⊠in (negativnega) hrupa. âŠZvokov(n)a barva⊠je lastnost, ki na akustiÄni in psiholoÅ¡ki ravni doloÄa zvok. V vsakdanji rabi se pojem uporablja za sploÅ¡no oznaÄevanje akustiÄnih vtisov (zvok zvona, zvok glasbila, zvoÄni ideal). V posebenem glasbenem izrazju je zvok vez med soÄasno zveneÄimi âŠtoni⊠(dvozvok, trozvok) oziroma sozvok2 âŠtonovâŠ, ki ga ne smemo dojemati ali imenovati kot âŠakord⊠ali akordno funkcijo. V 19. stoletju se je uveljavila, z opiranjem na H. von Helmholtza, fizikalnna raba pojma. V tem smislu se pojem âŠton⊠omejuje na doÅŸivljanju primeren korelat âŠsinusnega nihajaâŠ; naproti temu so kot zvok poimenovali zvoÄne procese, ki so vsebovali viÅ¡je nihaje. Ta klasifikacija izhaja iz tedanjega koncepta redukcije vseh sliÅ¡nih pojavov na fizikalna razmerja in pravila, vendar se zoprestavlja tako sliÅ¡ni izkuÅ¡nji kot tudi rabi pojma v glasbi.« (â¹RLâº, 4573)
2âA) »(Naziv za) sliÅ¡ne nihaje materije, ki se Å¡irijo po zraku … v obliki valov.« (â¹EHâº, 295)
2âB) »VeÄpomenski (naziv za) akustiÄne in glasbene procese, ki se lahko nanaÅ¡ajo tako na lastnosti posameznega zvoka kot tudi na lastnosti soÄasnih âŠskupin⊠âŠtonovâŠ. V tem smislu govorimo o zvoku zvona, zvoku orkestra, zvoku zbora ali o elektronskem zvoku, âŠstacionarnem zvokuâŠ, o premikanju zvoka, o resonanci zvoka ali pa o soÄasno zveneÄih zvokih, ki jih imenujemo sozvoki2… Edina natanÄna razlika med âŠtonom⊠in zvokom je tista, ki jo je uvedel Helmholtz. Obliko nihaja âŠtona⊠Helmholtz opredeljuje kot ‘enostaven nihaj, kot nihalo’. Besedne zveze âŠsinusni ton⊠pri Halmholtzu ne sreÄamo; le enkrat v neki opombi govori o ‘âŠsinusnih nihajih⊑. Zvok vendarle sestoji iz âŠtemeljnega tona⊠in harmoniÄnih âŠparcialovâŠ, oznaÄuje torej tisto, kar v glasbi imenujemo âŠtonâŠ, instrumentalni âŠton⊠in vokalni âŠtonâŠ. To nas lahko napelje na meÅ¡anje âŠtona⊠in zvoka. V … praksi âŠelektronske glasbe⊠se lahko tej ne ravno pomembni jezikovni dilemi izognemo (saj je âŠsinusni ton⊠prav v âŠelektronski glasbi⊠postal glasbeni pojem). Nasproti temu je napaÄno … fizikalizirani pojem âŠton⊠Helmholtza naprej oÅŸiti na doÅŸivljanju primeren korelat âŠsinusnega nihaja⊠(gl. D 1-B, op. N. G.), s tem pa celotno glasbo reducirati na fiziko.« (â¹EHâº, 158â1593)
3âA) »Skupen naziv za vse mehanske nihaje in valove v kakÅ¡nem sredstvu, ki je zmoÅŸno nihati (npr. zrak, voda, les itn.).« (â¹ENâº, 2061)
3âB) »VeÄpomenski naziv za razliÄne akustiÄne in glasbene pojave. Akustiki imenujejo zvok sliÅ¡ne periodiÄne nihaje, ki, v nasprotju s âŠtonom⊠(misli se pravzaprav na âŠsinusni tonâŠ), sestojijo iz veÄ âŠparcialovâŠ. Nasproti temu imajo glasbeniki za zvok sozvok2… veÄ (glasbenih) âŠtonovâŠ, torej pribliÅŸno kakÅ¡en âŠakordâŠ. Vendar si lahko predstavljamo tudi âŠzvoÄno barvo⊠kakÅ¡nega glasbila … ali znaÄilen âŠsound⊠kakÅ¡ne … skupine doloÄenega sloga. Na ta naÄin se lahko pojem nanaÅ¡a na zvoÄne lastnosti kakÅ¡ne … naprave.« (â¹ENâº, 1123)
4) »Po definiciji je zvok elastiÄen nihaj v trdni snovi, kapljevini in plinih oziroma zvok je sprememba tlaka, napetosti, gibanja ali hitrosti celic.« (â¹MELZâº, I, 20)
5) »(Naziv za) izmeniÄne periodiÄne spremembe fiziÄnega stanja kakÅ¡nega telesa (nihanje), ki se Å¡irijo od vira z doloÄeno hitrostjo in frekvenco med 20 in 20.000 Hz, ustvarjajo zvoÄne valove, ki v uÅ¡esu draÅŸijo sluÅ¡ni ÅŸivec in ustvarjajo sluÅ¡ni Äut.« (â¹MELZâº, III, 769)
6) »En sam âŠsinusni nihaj⊠ustvari ‘Äisti’ âŠton⊠(ki se lahko le elektronsko proizvede). Naravni âŠton⊠je, fizikalno gledano, ÅŸe zvok: sestoji iz seÅ¡tevka âŠsinusnih tonovâŠ, ki se, podobno kot âŠparcialni toniâŠ, zdruÅŸujejo v celoto … Pri âŠÅ¡umu⊠so nihaji neperiodiÄni in vrsta âŠparcialov⊠neharmoniÄna, poleg tega pa tudi zelo gosta … Kar zadeva âŠviÅ¡inoâŠ, jo je pri âŠÅ¡umih⊠mogoÄe le delno doloÄiti zaradi moÄno izraÅŸenega âŠpasu⊠âŠfomantovâŠ. T. i. âŠbeli Å¡um⊠obsega celotno sluÅ¡no obmoÄje.« (â¹Mâº, 17)
KM: D so razvrÅ¡Äene na naÄin, da se v D A doloÄa pomen NEM-pojma »Schall«, v D B pa pomen NEM-pojma »Klang«. »Schall« je seveda omejen na oÅŸji pomen z. v smislu, ki ga ima v specializiranem akustiÄnem izrazju, »Klang« pa je skorajda metaforiÄni pojem, katerega »veÄpomenskost« â s tem pa tudi nenatanÄnost â je poudarjena v D 2-B in 3-B. Koristno je na tej toÄki opozoriti na polemiÄno drÅŸo v D 2-B nasproti drÅŸe v D 1-B, ki je zares absurdna, Å¡e zlasti, ker izhaja iz kompetentnega vira. D 4 in 5 izvirata iz istega dela, vendar iz razliÄnih kontekstov, v D 6 pa je edina (poleg delno D 2-B in D 3-B), v kateri se pojem natanÄno postavlja v razmerje do âŠsinusnega tona⊠in âŠÅ¡umaâŠ, kar se nam v priÄujoÄem Pojmovniku zdi Å¡e zlasti pomembno.
KR: V D 5 je problematiÄno razmerje med nihaji in zvoÄnimi valovi (ki zares niso »zvoÄni«, saj ne zvenijo, dokler ne vzdraÅŸijo sluÅ¡nega ÅŸivca v uÅ¡esu, tj. dokler ne izzovejo sluÅ¡nega Äuta, kot je sicer omenjeno v D), tj. trditev, da nihaji ustvarjajo valove, ni povsem toÄna. V strokovni literaturi sta ta dva pojma sopomenki, npr. NEM-obliki »Schwingugsform« (= »oblika nihanja«) in »Wellenform« (= »oblika vala«). Torej: nihaj je ÅŸe val, po tem, ko se pojavi, in v tem smislu je uporabljan v priÄujoÄem Pojmovniku v mnogih geslih (npr. v âŠpravokotnem nihaju, tonu, zvoku, valuâŠ. (To ni razprava o kokoÅ¡i in jajcu, vendar je na to nenatanÄnost koristno opozoriti.)
V Pojmovniku se z mnogimi vodilkami opozarja na razliko med (âŠsinusnimâŠ) âŠtonomâŠ, z. in âŠÅ¡umomâŠ, ki je Å¡e zlasti prisotna na NEM-govornem obmoÄju. (V KM âŠsinusnega nihaja, tona, vala⊠je poudarjen razlog za nenavajanje z. v geslu). Razumljivo Å¡e zlasti âŠtonu⊠in z. ne moremo zanikati vrste njegovih pomenov v glasbenem izrazju, vendar je v izrazju âŠglasbe 20. stoletjaâŠ, Å¡e zlasti glede na specifiÄno izrazje in postopke âŠelektronske glasbe⊠v oÅŸjem in v najÅ¡irÅ¡em smislu (gl. D 2-B), koristno biti pozoren na pomenske odtenke.
Torej: âŠsinusni nihaj, ton, val⊠ne vsebuje nikakrÅ¡nih âŠparcialnih tonov⊠(kot je poudarjeno v D 6), âŠton⊠ima âŠparciale⊠maksimalne harmoniÄnosti, pri z. je ta harmoniÄnost ohranjena, vendar je â v razmerju do âŠtona⊠â veÄ (Å¡e zlasi zgornjih) neharmoniÄnih âŠparcialovâŠ, medtem ko je pri âŠÅ¡umu⊠razmerje med âŠparcialami⊠povsem neharmoniÄno in neperiodiÄno.
V â¹RANâº, 430, je omenjen samo NEM-pojem »Klang«, ANG-pojem »âŠsoundâŠÂ« pa sploh ne obstaja kot geslo. V â¹Lâº, 532, sta kot NEM-sopomenki za ANG-pojem »âŠsoundâŠÂ« (v smislu zgornjih D) povsem napaÄno navedeni »Laut« in »Ton« (ob pravilnih pojmih »Klang« in »Schall«). »Laut« ni niti tehniÄni pojem niti strokovna beseda (Äeprav jo lahko prevedemo kot z.), »Ton« pa je preprosto âŠtonâŠ!
GL: âŠaditivna sinteza zvokaâŠ, âŠanaliza spektra⊠= âŠanaliza zvoka⊠= (spektralna analiza), âŠanaliza zvoka⊠= âŠanaliza spektra⊠= (spektralna analiza), âŠÄrni zvokâŠ, âŠmeÅ¡anica zvokovâŠ, âŠorganizirani zvokâŠ, âŠpravokotni nihaj, ton, zvok, valâŠ, âŠrotacija zvokaâŠ, âŠsinteza zvokaâŠ, âŠsinusni nihaj, ton, val⊠, âŠskladanje zvoka⊠= (âŠKlangkompositionâŠ), âŠskladba iz zvoka⊠= (âŠKalngkompositionâŠ), âŠsoundâŠ, âŠstacionarni zvokâŠ, âŠsubtraktivna sinteza zvokaâŠ, âŠtrikotni nihaj, ton, zvok, val⊠= (âŠdeltasti nihaj, ton, zvok, valâŠ), âŠzvoÄni objekt⊠= (objet sonore), âŠzvoÄni spekter⊠= (spekter), âŠÅŸagasti nihaj, ton, zvok, valâŠ,.
PRIM: âŠÅ¡umâŠ, âŠtonâŠ.
â¹BKRâº, II, 296 = »Klang«; â¹BKRâº, IV, 98â99 = »Schall«; â¹GRâº, 170â171; â¹GR6âº, XVII, 545â563; â¹HIâº, 237, 408; â¹Lâº, 301 = »Klang«; â¹Lâº, 495 = »Schall«; â¹LAREâº, 1467; â¹MGGâº, XI, 1547â1570; â¹MIâº, III, 716; â¹Pâº, 377; â¹RICâº, IV, 329; â¹Vâº, 691 = vodilka k âŠteksturiâŠ
1 V izvirniku »Schall«.
2 V izvirniku »Zusammenklang«.
3 V izvirniku je geslo »Klang«.
Znanstvena monografija dr. Katarine Zadnik zapolnjuje vrzel na podroÄju glasbene didaktike, natanÄneje na podroÄju nauka o glasbi in Solfeggia v glasbeni Å¡oli. Za razumevanje danaÅ¡njega koncepta in doktrine obeh predmetov je nujno potreben zgodovinski vpogled v razvoj predmetnih podroÄij od zaÄetka 19. stoletja do danaÅ¡nji dni. Avtorica ob diahronem analitiÄnem pregledu ugotavlja, da je konceptualni razvoj predmetov razviden tako iz poimenovanja in organizacijske strukture predmetov kot tudi iz metod pouÄevanja, razvoja uÄnih naÄrtov in izdaj uÄbeniÅ¡ke literature. Pomemben avtoriÄin doprinos predstavlja sistematiÄna obravnava funkcionalne glasbene pismenosti pri uÄencih.
