PROSTORSKA GLASBA

ANG: spatial music; NEM: Raummusik, Raum-Musik; FR: musique d’espace.

D: »(Naziv za) glasbo, v kateri je načrt za fizično lokacijo vira ♦zvoka♦ sestavni del ♦strukture♦ (dela) – bodisi eksplicitno bodisi tako, da se razume sam po sebi. Izvor ♦zvoka♦, živega ali posnetega (ki ga slišimo prek zvočnika), je lahko stacionaren ali gibljiv. Iluzijo ♦zvoka♦ v gibanju pogosto dosežemo tako, da posneti ♦zvok♦ hitro prenesemo od enega stacionarnega zvočnika do drugega.« (‹V›, 703)

KM: V ♦glasbi 20. stoletja♦ so številni primeri za p. g.: Ivesov Unanswered Question (1906), Varèsejeva Poème électronique (1957–1958), mnoge skladbe H. Branta (gl. BRANT 1978), Stockhausenov Gesang Der Jünglinge (1956), v katerem je avtor »poskušal oblikovati smer in gibanje ♦zvoka♦ v prostoru ter s tem dobiti novo dimenzijo glasbenega doživetja« (STOCKHAUSEN 1963c: 153), njegove Skupine (Grupe) (1955–1957), Sakačev Turm-Musik (1970) itd.

KR: D, ki jo je sicer sestavil H. Brant, izvrstno utrjuje pojem. Pomembno v p. g. je prav to, da je prostor konstitutiven element dela oziroma njegove ♦strukture♦.

GL: ♦ambientalna glasba♦, ♦okoljska umetnost♦, ♦fonoplastika♦, ♦glasba kot pohištvo♦, ♦muzak♦, ♦premični koncert♦, ♦rotacija zvoka♦, ♦tapetna glasba♦, ♦zvočna krajina♦.

‹BOSS›, 49–53; ‹EH›, 217–273; ‹G›, 100; ‹GR›, 171; ‹M›, 555