ANG: pandiatonicism; NEM: Pandiatonik (gl. KM); FR: pandiatonisme; IT: pandiatonicismo.
ET: Grš. predpona pan- = ves, vse; diátonos = (dobesedno) napet, v glasbi: premikati se (po) celih stopnjah (‹RL›, 224); tonikós = napet, od tónos = glas, ♦zvok♦.
D: »(Naziv za) diatoniko, ki je izpeljana na sodoben način, kot je v neoklasicistični glasbi okoli leta 1925 in kasneje, npr. pri I. Stravinskem, S. Prokofjevu, A. Caselle idr. Pandiatonika se kaže v svobodni in neomejeni uporabi vseh sedmih ♦tonov♦ diatonične ♦lestvice♦ pri vertikalnih oziroma akordičnih1 kombinacijah (gl. spodnji primer – op. N. G.).« (‹MELZ›, III, 31)
KM: V ‹MELZ›, III, 31, in v ‹RAN›, 605, je omenjeno, da si je pojem leta 1937 izmislil in v uporabo uvedel N. Slonimsky (gl. ‹SLON›, 1474–1475, in KR).
NEM-pojem je moč najti samo v ‹LEU›, 119, toda v celoti gre za nasilen prevod, saj ga v drugi strokovni NEM-literaturi ni moč zaslediti.
KR: Pojem s pripono -izem (»pandiatonizem«) se ni prijel, kar je dobro, saj takšna oblika problematično narekuje slog, obdobje in podobno.2
Sam Slonimsky, avtor pojma, skrajno problematično definira njegov pomen, npr.: »Pandiatonika je logično sredstvo za tehnike ♦neoklasicizma♦. Mnoge milozvočne uporabe pandiatonike lahko najdemo v delih Debussyja, Ravela, Stravinskega, Caselle, Malipiera, Vaughana Williamsa, Aarona Coplanda in Roya Harrisa. ♦Tonaliteta♦ C-dura je posebej priljubljena v klavirski glasbi, zahvaljujoč ‘beli’ lastnosti klaviature. Zares, pandiatonična klavirska glasba se je razvila empirično iz ♦svobodne improvizacije♦ na belih tipkah. Majhni otroci, ki se s svojimi prstki igrajo po klaviaturi …, ustvarjajo povsem naključne pandiatonične melodije in pandiatonične ♦harmonije♦ odlične kakovosti.« (‹SLON›, 1475) Poleg neresnih argumentov v korist spontanosti nastanka p. je napotilo Slonimskega na ♦neoklasicizem♦ neprepričljivo tudi glede na njegove reprezentativne skladatelje, ki se vsi nikakor ne morejo uvrščati med ♦neoklasicizem♦. Očitno je želel uvesti pojem, s katerim bi (najprej) označil tisto glasbo, ki ne zastopa in ne sledi ♦atonaliteti♦ in njenim izpeljankam. Torej, »diatonika« s predpono pan- bi tu morala označiti nekakšen novi »preporod« ♦tonalitet♦.
O ♦kromatizmu♦ kot domnevni nasprotnosti p. gl. KM in KR ♦kromatizma♦.
P. je najbrž izzvala tvorbo zaradi istorečja povsem nesmiselnega in nepotrebnega pojma »pankromatizem« oziroma »pankromatika« (ANG zopet s pripono -ism: »panchromaticism«).
V ‹FR›, 63, je »pankromatika« definirana kot »pojem, ki označuje neomejeno uporabo vseh dvanajstih ♦tonov♦ kromatične ♦lestvice♦«, v ‹CP1›, 241, pa je pridevnik »pankromatski« (= »panchromatic«) definiran kot tisto, »kar vključuje vse kromatične ♦tone♦. Večinoma se uporablja v povezavi z ♦klastrom, (tonskim) grozdom♦ …« Iz obeh definicij je jasno, da sta ♦atonaliteta♦ in ♦klaster♦ že dovolj jasna pojma, zato je takšnim pojmom nepotrebno podvajati pomen. Zaradi tega niti »pankromatika« niti »pankromatizem« nista uvrščena v Pojmovnik, konec koncev tudi kromatična ♦lestvica♦ ne (gl. KM ♦celostopinjske lestvice♦).
GL: ♦atonaliteta♦, ♦kromatizem♦ = ♦kromatika♦, ♦neoklasicizem♦, ♦tonaliteta♦.
PRIM: ♦pantonaliteta♦.
‹APE›, 213–214; ‹BASS›, Ill, 533; ‹CP1›, 241; ‹FR›, 63; ‹GR›, 134; ‹GR6›, XIV, 154; ‹JON›, 200–202; ‹P›, 223; ‹RIC›, Ill, 367
1 Bolje bi bilo »akordnih«, ker »akordičen« izhaja iz akordike (gl. KR ♦akorda♦)
2 Pojem s pripono -izem (»pandiatonizem«) se ni prijel niti v slovenščini […].