ANG: root (of a chord), key note (‹L›, 238 – gl. KM), fundamental note (‹APE›, 255 – gl. KR); NEM: Grundton; FR: fondamentale; IT: fondamentale, tonica (‹L›, 238 – gl. KM).
ET: ♦Ton♦.
D: »(Naziv za najgloblji ♦ton♦) kakega ♦akorda♦ …, ko so vsi ♦toni♦ tega ♦akorda♦ razporejeni po tercah. Tako je g osnovni ton ♦akorda♦ d-f-g-h, glede na to, da je pri terčni gradnji navedenih ♦tonov♦ najgloblji.
Iz tega izhaja, da je tudi ♦akord♦ v (osnovni) obliki … po tem, kadar je njegov (osnovni) ton v najnižjem glasu, ne glede na medsebojni razpored drugih ♦tonov♦. Naslednji primer prikazuje nekaj možnosti (osnovne) oblike ♦akorda♦ g-h-d-f:«
(‹MELZ›, Ill, 557)
KM: NEM-pojem ima tri pomene: 1) o. t. ♦akorda♦; 2) tonika ali začetni ♦ton♦ katerekoli ♦lestvice♦ (čeprav bi morali toniko omejiti na prvo stopnjo dur-molove tonalitetne ♦lestvice♦); najgloblji ♦alikvot♦, tj. ♦temeljni ton♦, kakor je definirano v Pojmovniku (gl. ‹BKR›, II, 154–155; ‹HI›, 189; ‹HK›, 168; ‹KN›, 88; ‹RL›, 355). ANG-pojem »key note« in IT pojem »tonica« (= »tonika«), kot je navedeno v ‹L›, 238, sta sopomenki t. 2 NEM-pojma. (NEM-pojma »Fundamentston«, kot je navedeno v ‹P›, 221, v strokovni literaturi ni moč najti.)
KR: Pravilna FR- ustreznica o. t. je »fondamentale« (‹HO›, 393; ‹LARE›, 600), torej brez »son«, ker je »son fondamental« sopomenka ♦temeljnega tona♦ (‹CAN›, 194; ‹HO›, 949).
Po ‹BASS›, II, 259, in po ‹RIC›, II, 214, v IT obstaja samo »fondamentale«, s čimer se misli na o. t. in na ♦temeljni ton♦. Zato sta IT-pojma »[nota] fondamentale« (‹P›, 221) in »suono fondamentale« (‹L›, 238) napačni ustreznici za o. t.
Na splošno se niti v ‹L› niti v ‹P› o. t. ne razlikuje od ♦temeljnega tona♦.
Zanimivo je, da je v ‹MELZ›, Ill, 557, naveden samo ♦temeljni ton♦ (kot tudi »temeljna oblika ♦akorda♦«). V ‹MELZ›, I, 37 (gl. D 1 ♦alikvota, alikvotnih tonov♦), je namreč omenjen tudi o. t., sicer v smislu ♦temeljnega tona♦, kot se priporoča v Pojmovniku.
D se sklicuje na terčno načelo tvorbe ♦akordov♦ v okviru klasičnega harmonskega ♦sistema♦. V nekaterih drugih D to načelo ni posebej poudarjeno: V ‹APE›, 255, je npr. pojem »root« definiran kot: »Osnovna nota,1 nad katero se oblikuje ♦akord♦ z dodajanjem terc npr.« Ta »npr.« poudarja, da se pojem ne nanaša le na terčno načelo. Nasprotno temu se v ‹RAN›, 718, pojem »root« prav tako omejuje na tonalitetno (funkcijsko) ♦harmonijo♦, vendar se tam navaja: »♦Akordu♦, ki zveni z osnovnim tonom na najnižji frekvenci, pravimo, da je v osnovnem položaju2 (tudi če drugi ♦toni♦ ne zvenijo kot razporejene terce).« Čeprav bi tej formulaciji morali dati prednost pred drugim primerom iz D, lahko sklenemo, da bi se o. t. moral uporabljati tudi izven konteksta tonalitetne (funkcijske) ♦harmonije♦ kot naziv za najgloblji ♦ton♦ kateregakoli ♦akorda♦. To bi bilo izredno uporabno za terminologijo ♦glasbe 20. stoletja♦, ki uporablja ♦akorde♦ brez kakršnekoli povezave s tonalitetno (funkcijsko) ♦harmonijo♦.
V D je ♦temeljni ton♦ namenoma zamenjan z o. t. (»osnovni« v oklepaju je v izvirni D »temeljni«). ♦Temeljni ton♦ po svojem pomenu bolj ustreza tistemu (♦sinusnemu) tonu♦ ki, kot temelj, nad seboj povzroča nihanje ♦parciala♦. Zato ga je, kljub avtoritetni rabi v ‹MELZ›, Ill, 557, in tudi kljub uveljavljenosti v učni praksi, vseeno bolje uporabljati namesto o. t., katerega pomen bi morali omejiti na najgloblji ♦ton♦ kateregakoli ♦akorda♦ (gl. tudi KR – t. e. 1 ♦impresionizma♦).
GL: ♦harmonija♦, ♦ton♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvočnost♦ (D 2).
PRIM: ♦temeljni ton♦.
‹CH›, 298; ‹IM›, 326; ‹MI›, II, 115; ‹MI›, I, 242
1 V izvirniku: »fundamental note«, kar je nenavadno glede na D pojma »fundamental tone« v ‹RAN›, 330, po kateri je »fundamental tone« (kot tudi »fundamental« – prim. ‹FR›, 33) sopomenka ♦temeljnega tona♦. (V ‹IM›, 389, se opozarja, da je »note« v ameriški ANG sopomenka ♦tona♦, kar tu ni tako pomembno.)
2 V izvirniku: »root position«.