POPEVKA

ANG: song, sung, succes, hit; NEM: Schlager, Erfolg; FR: chanson à la mode, chansonete succÚs, tube; IT: canzone moderna, canzonetta, successo.

ET: NEM = zadetek, nekaj kar je zelo priljubljeno, popevka.

D: »Popevka ni samo naziv za skladbo, ki ima največji uspeh znotraj svoje zvrsti (torej je enaka ♩uspeÅ¡nici♩), ampak tudi naziv za skladbo, ki sodi v zvrst kičaste ♩zabavne glasbe♩.« (‹KN›, 182)

KM: V BANDUR 1990: 5–12 se uporaba pojma (v pomenu D »naziv za vrst ♩zabavne glasbe♩, ki obsega aktualno, kratko, modno plesno ali razpoloÅŸenjsko pesem, ki temelji tudi na reklamni in mnoÅŸični produkciji«) spremlja od začetka 20-ih let.

Pojmi, ki odstopajo od NEM-izvirnika (povsem nerazumljivo je, kaj naj bi pomenil ANG-pojem »sung«), so v ‹BR›, 148–149 in 202 – 203, pri čemer se očitno ÅŸeli ohraniti dvopomenskost pojma (gl. D). ‹HI›, 87, predlaga tudi pojem »chanson à succÚs«, ki se omenja tudi v ‹L›, 501, in v ‹P›, 319, čeprav ga v FR-literaturi ne srečamo.

Izvirna oblika D je dopolnjena s formulacijo, ki se – v istem viru – uporablja pri D ♩uspeÅ¡nice♩ (gl. D ♩uspeÅ¡nice♩).

KR: Po D sta p. in ♩uspeÅ¡nica♩ sopomenki, kar tudi ustreza prevodu ANG-besede »hit« v NEM (gl. D ♩uspeÅ¡nice♩). Vendar se je v slovenščini uveljavila uporaba pojma »šlager« le v pomenu skladbe, ki pripada kičasti ♩zabavni glasbi♩. Torej je to pojem, ki ne sodi v izrazje ♩pop glasbe♩, tj. ♩rock glasbe♩, temveč le v izrazje ♩popularne glasbe♩ in ♩zabavne glasbe♩.

GL: ♩popularna glasba♩, ♩zabavna glasba♩.

PRIM: ♩uspeÅ¡nica♩.

‹BKR›, IV, 108–109; ‹HI›, 412; ‹HK›, 345–246; ‹MGG›, XI, 1737–1743

POP, POP GLASBA

ANG: pop (music), pop music 1960; NEM: Pop(musik), Pop-Musik, Synthese zwischen Schlager und Rock; FR: pop music, (musique) pop, synthÚse entre la chanson et le rock; IT: (musica) pop, sintesi tra la canzone e il Rock.

ET: Lat. popularis = narodni, ljudski (‹KLU›, 555); kratica iz ANG-popular music (‹HO›, 822), vendar nikakor sopomenska s ♩popularno glasbo♩, kot se trdi v ‹BASS›, III, 629, kjer se p. g. enači z ♩zabavno glasbo♩ (gl. KR). 

D: 1) »(SploÅ¡en naziv za) vse (vrste) glasbe angloameriÅ¡kega izvora v ♩glasbi 20. stoletja♩, ki jih ne moremo uvrstiti niti v t. i. resno glasbo niti v ljudsko glasbo; od sredine Å¡estdesetih let v oÅŸjem smislu (naziv) za tiste sodobne smeri v ♩bluesu♩, ♩jazzu♩, ♩beatu♩ (D 2, op. N. G.), ♩rocku♩ itn., ki stremijo k večjemu mnoÅŸičnemu učinku in ki vsebujejo melodične ♩formule♩ ter elemente komercialnih ♩popevk♩, ki pa so navidezno povezane z ljudskim, pod močnim vplivom trga in 
 mnoÅŸičnih medijev.« (‹HI›, 360)

2) »1: Izraz se nanaÅ¡a na stopnjo popularnosti glasbe. Pop glasba je preprosto popularna, mnoÅŸično razÅ¡irjena glasba, ki se kot taka ne omejuje na t. i. ♩zabavno glasbo♩, ker imajo ‘klasična’ dela, kot nekatere Beethovnove in simfonije Čajkovskega, v določenih okoliščinah več posluÅ¡alcev kot ♩popevke♩. – 2: (Naziv za) glasbeno vrsto, katere vsebina in obseg se lahko včasih ujemata z nemÅ¡ko ♩popevko♩, včasih z ♩rock glasbo♩, včasih pa tudi z ♩zabavno glasbo♩. V tem smislu je izraz, zaradi večpomenskosti, nenatančen; in s to nenatančnostjo so preÅŸete mnoge glasbeno-pedagoÅ¡ke izjave o ♩rock glasbi♩ 
 Dörte Hartwich-Wiechell (HARTWICH-WIECHELL 1974: 7) 
 je poskuÅ¡ala dvopomenskost pojma odpraviti tako, da ga je enkrat pisala z veliko začetnico, drugič pa z malo. Namesto te navidezne reÅ¡itve bi bilo bolj priporočljivo uporabljati bolj točne pojme in to področje, katerega začetki so v ♩rock and rollu♩ in v britanskem ♩beatu♩ (D 2 – op. N. G.), imenovati v skladu z anglosaÅ¡ko rabo pojma ♩rock glasba♩ ali ♩rock♩. Pop bi tako lahko označeval estetske ‘zdrse’ v ♩rock glasbi♩ (Abba, Bay Citty Rollers, The Carpenters, Osmonds itn.).« (‹KN›, 158)

3) »(Naziv za) vrsto ♩popularne glasbe♩, ki izvira iz petdesetih let iz ZdruÅŸenih drÅŸav Amerike, s plošč Elvisa Presleyja in drugih. Pop je bil na začetku značilen po močnem 4/4 ♩beatu♩ (D 1 – op. N. G.), uporabi ♩električnih kitar♩ in mladi publiki. Sedaj se pojem nanaÅ¡a na Å¡irÅ¡e področje glasbe, na tisto, katerega plošče so na lestvicah uspeÅ¡nic.« (‹IM›, 299)

4) »Pop glasba, od pribliÅŸno leta 1960 dalje, označuje meÅ¡anico belega ♩bluesa♩, ♩rocka♩ in pogosto politično in druÅŸbeno zavzete pesmi 
; pop glasba je prav tako sopomenka za ♩rock♩, kar se nanaÅ¡a na njegovo bolj umirjeno komponento.« (‹M›, 545)

5) »(Naziv za) vrsto glasbe, ki se je razvila iz ♩jazza♩, prek ♩rhythm and bluesa♩ in ♩rock-‘n’-rolla♩. Njeno komercialno vrednotenje in močan ideoloÅ¡ki poudarek (‘protest proti establiÅ¡mentu’) sta pomembna sestavna dela celotnega pop sveta, s pop zvezdami, pop filmi, pop oblačili in s pop posterji, ki z novim realizmom pop arta, npr. Lichtensteina ali Rauschenberga, nimajo prav veliko skupnega. Opazna značilnost pop glasbe – poleg izrazite uporabe ♩električne kitare♩ – je uporaba eksotičnih (predvsem indijskih) instrumentov in elektroakustičnih aparatur, pogosto tudi dolgi komadi (večina jih je na ploščah) 
Dela t. i. progresivne pop glasbe (‘underground music’) zvenijo kot ♩elektronska glasba♩, npr. tista Američana F. Zappe (‘Mothers of Invention’), na katerega sta vplivala E. VarÚse in J. Cage 
, drugi deli zvenijo bolj kot 
♩kolaÅŸi♩, ki zelo spominjajo na ♩konkretno glasbo♩ 
 Pop glasbo zaznamujeta dve glavni smeri kot tudi stalne spremembe okusov njenih potroÅ¡nikoGL: valu ♩bluesa♩ in ♩soula♩ sledi val bolj eksperimentalne pop glasbe – in obratno.« (‹EH›, 261)

KM: NEM-, FR- in IT- pojmi (kot tudi ANG- pojem »pop music 1960«), ki se razlikujejo od ANG-izvirnika, so navedeni v ‹BR›, 238–239, kot – v vsakem primeru – problematična pojasnila prvotnega ANG-pojma. Zanimivo je, da so v ‹BR›, 190–191, navedeni pojmi, ki po pomenu očitno ne bi smeli biti skladni s temi (»pop music« v ANG, »Popmusik« v NEM, »musique pop« v FR in »musica pop« v IT).

KR: Vse D se nanaÅ¡ajo na kompleksnost pomena tega pojma, ki ga je (skoraj) nemogoče natančno določiti. Prvi deli v D 1 in 2 se nanaÅ¡ajo na pomensko povezanost p. g. s ♩popularno glasbo♩, kar je nepotrebno in tvegano (čeprav p. g. zelo verjetno lahko pojasnimo kot kratico za »popularno glasbo« – gl. ET, pri poskusu določitve pojma nas ta okoliščina vodi le na kriva pota: prav tako je simptomatično, da se v ‹RAN›, 646–649, obdeluje le ♩popularna glasba♩, medtem ko se p. g. sploh ne omenja – o tem gl. SANDNER 1977). Poskusi utrditve pomena tega pojma v oÅŸjem smislu so povsem divergentni: pomen je preobÅ¡iren zlasti v D 5 (o podobnostih p. g. s pop artom gl. SANDNER 1977: 12–13), medtem ko je ponujena omejitev v D 2 preveč kritična. Sopomenskost z ♩rock glasbo♩ v D 4 je prav tako dvoumna (gl. tudi SANDNER 1977). Kot je poudarjeno v D 2, je p. g. v terminologiji ♩glasbe 20. st.♩ zares tako večpomenski pojem, da ga je zato nemogoče imeti za tehnični pojem oziroma strokovno besedo. Zato ga je treba uporabljati zelo previdno.

GL: ♩glasba 20. stoletja♩, ♩rock, rock glasba♩, ♩techno (music, pop, sound 
)♩, ♩glasbe sveta♩ (D 3).

PRIM: ♩popularna glasba♩

‹BKR›, III, 315–316; ‹BKR›, V, 85; ‹GR6›, XV, 85; ‹HK›, 288–289; ‹L›, 442; ‹LARE›, 1248–1250; ‹P›, 243; ‹SLON›, 1478

POMOÅœNA PARTITURA

NEM: Hilfspartitur.

ET: Srednjeveško lat. partitura = razdelitev, iz lat. pars = del, iz 17. stoletja v IT (‹KLU›, 529).

D: »(Naziv za) dirigentsko partituro, ki je reducirana na najpomembnejÅ¡e glasbene procese, da bi lahko dirigentu … omogočila pregled nad skladbo.« (‹KS›, 174)

KM: V KARKOSCHKA 1966: 55 so kot primeri za p. p. navedene skladbe Extremes (1957), Montaggio (1960) in Tertium datur (1958) B. SchÀfferja z naslednjim komentarjem: »Dirigent dobi samo shematičen prikaz nastopov instrumentalnih skupin. Ta mu omogoča nujen pregled, ki bi se sicer izgubil, če bi vse dogodke notirali na običajen način. Posamezni deli so priloşeni k dodatni (posebni) partituri, ki jo mora dirigent najprej preučiti.«

Tole je primer p. p. iz SchÀfferjeve skladbe Extremes (5. in 6. odlomek)

(KARKOSCHKA 1966: 150)

PRIM: ♩partitura za realizacijo♩.

POLJE

ANG: field; NEM: Feld; FR: champ.

D: Naziv za način organiziranja gradiva, v katerem so odnosi med konstitutivnimi elementi, npr. ♩parametri♩, takÅ¡ni, da kot posamezne vrednosti niso več razpoznavne, temveč so sprejete med statistično povprečje, ki se sliÅ¡i kot specifična, teksturna ♩zvočnost♩.

KM: »Glasbena polja, nagnjena k razlivanju, se morajo ohranjati s pomočjo statističnih metod. Statistična organizacija ♩struktur♩ mase kaÅŸe na pribliÅŸne določitve celot, polj, pri čemer se posamezne določitve, ki zahtevajo zadostno natančnost, zapostavljajo. Å ele s skladanjem polja se je izgubilo tisto, kar se je prej v najÅ¡irÅ¡em smislu prakticiralo kot skladanje po ‘delih’. Celotna ♩dodekafonija♩ je skladanje v delih; pri ♩punktualni glasbi♩ je to Å¡e vedno moč razbrati. Åœe glasba, ki je določena s ♩skupinami♩, odločno slabi pomembnost skladanega dela.« (‹G›, 91)

KR: V ‹JON›, 99, so navedeni tudi drugi, sicer nenatančni, tj. bolj metaforični pomeni pojma, ki tu ne potrebujejo razlage. Natančen pomen p. kot tehničnega pojma in/ali strokovne besede je treba vedno raziskati v razmerju ♩točka♩ – ♩skupina♩ – ♩polje♩, ki je pomembno v tipologiji ♩serialne glasbe♩ (‹G›, 83–95; ‹GL›, 67–69; ‹KS›, 145–161; ‹RL›, 868), kot je razvidno tudi iz KM.

GL: ♩dvanajsttonsko polje♩, ♩skupina, skupinska skladba♩, ♩mikropolifonija♩, ♩permeabilnost♩, ♩skladanje z grozdi♩ = (♩Clusterkomposition♩), ♩skladanje grozdov♩ = (♩Clusterkomposition♩), ♩skupek tonov♩, ♩statistična glasba♩, ♩struktura♩, ♩tekstura♩, ♩točka♩, ♩tonsko polje♩, ♩časovna polja♩.

‹BOSS›, 161; ‹KS›, 154

(POLITONALNOST) = ♩POLITONALITETNOST♩

(ANG: polytonality; NEM: PolytonalitÀt; FR: polytonalité; IT: politonalità.)

ET: Iz pridevniÅ¡ke oblike samostalnika ♩politonaliteta♩; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›, 290–292).

D: Naziv, vendar napačen, za značilnost, lastnost, odliko ♩politonalitete♩.

KM: V KR ♩tonalitete♩ se opozarja na vsebinsko problematično obliko pridevnika »tonalen«, do katerega je najbrÅŸ priÅ¡lo z nepremiÅ¡ljenimi prevodi iz tujih jezikov.

KR: Medtem ko je raba pripone »-ost« v ♩politonalitetnosti♩ izdatna in priporočljiva, je p. – in vse izpeljanke pojma – treba izključiti iz uporabe zaradi problematične pridevniÅ¡ke osnove »tonalen« (namesto »tonaliteten«).

GL: ♩antitonalitetnost♩ = (♩antitonalnost♩), ♩atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♩, ♩bitonalitetnost♩ = (♩bitonalnost♩), ♩multitonalitetnost♩ = (♩multitonalnost♩), ♩pantonalitetnost♩ = (♩pantonalnost♩).

PRIM: ♩atonalitetnost♩ = (♩atonalnost♩), ♩metatonalitetnost♩ = (♩metatonalnost♩), ♩mikrotonalitetnost♩ = (♩mikrotonalnost♩), (♩polimodalnost♩) = (♩polimodalitetnost♩), ♩politonaliteta♩, ♩politonalitetnost♩, ♩prototonalitetnost♩ = (♩prototonalnost♩), ♩tonalitetnost♩ = (♩tonalnost♩).

‹P›, 240

POLITONALITETNOST = (♩POLITONALNOST♩)

ET: ♩Politonaliteta♩; pripona -ost označuje značilnost, lastnost, stanje in podobno (‹BAB›, 290–292).

D: Naziv za značilnost, lastnost, odliko ♩politonalitete♩.

KM: V KM ♩tonalitetnosti♩ se opozarja na tvorbo besed s pripono -ost.

KR: Priporočena je uporaba pojma v njegovem specifičnem pomenu glede na ♩politonaliteto♩, kot je navedeno v D.

GL: ♩antitonalitetnost♩ = (♩antitonalnost♩), ♩atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♩, ♩bitonalitetnost♩ = (♩bitonalnost♩), ♩multitonalitetnost♩ = (♩multitonalnost♩), ♩pantonalitetnost♩ = (♩pantonalnost♩).

PRIM: ♩atonalitetnost♩ = (♩atonalnost♩), ♩metatonalitetnost♩ = (♩metatonalnost♩), ♩mikrotonalitetnost♩ = (♩mikrotonalnost♩), (♩polimodalitetnost♩) = (♩polimodalnost♩), ♩politonaliteta♩, (♩politonalnost♩), ♩prototonalitetnost♩ = (♩prototonalnost♩), ♩tonalitetnost♩ = (♩tonalnost♩).

POLITONALITETA

ANG: polytonality; NEM: PolytonalitÀt; FR: polytonalité; IT: politonalità.

ET: Predpona poli- iz grÅ¡. polÜ = mnogo; ♩tonaliteta♩.

D: »(Naziv za) sočasno zvenenje več ♩tonalitet♩ (hkrati). Pojem se pogosto (in nepravilno) uporablja tudi za ♩bitonaliteto♩. Medtem ko se ♩bitonaliteta♩ pogosto pojavlja v ♩glasbi 20. stoletja♩, se politonaliteta redko.« (‹APE›, 230)

KM: Åœe v KM, v povezavi z ♩bitonalnostjo♩, je p. izpostavljena kot nadpojem, ♩bitonalnost♩ pa kot njena podvrsta.

KR: Pri tem pomenu je treba ostati, ne glede na to, da se v praksi primeri za p. nanÅ¡ajo na primere za ♩bitonalnost♩. V KR ♩pantonalitete♩ je naveden tudi Schönbergov predlog, da p. – poleg ♩pantonalitete♩ – zamenjuje ♩atonaliteto♩ (gl. SCHÖNBERG 19667: 486–487). Tudi ta pomen je seveda povsem sekundaren (prim. tudi KM in KR ♩atonalitete♩).

GL: ♩antitonaliteta♩, ♩atonikaliteta, atonikalitetnost, atonikalnost♩, ♩biakord♩, ♩bitonalnost♩, ♩multitonaliteta♩, ♩nestalna tonaliteta♩, ♩pantonaliteta♩, ♩poliakord♩, ♩poliharmonija♩, ♩progresivna tonaliteta♩, ♩razÅ¡irjena tonaliteta♩, ♩svobodna tonaliteta♩, ♩suspendirana tonaliteta♩.

PRIM: ♩atonaliteta♩ , ♩metatonaliteta♩, ♩mikrotonaliteta♩, ♩polimodaliteta♩, ♩politonalitetnost♩ = (♩politonalnost♩), ♩prototonaliteta♩ , ♩prosta atonaliteta♩, ♩tonaliteta♩.

‹BASS›, III, 679; BEICHE 1993; ‹BKR›, III, 314; ‹BOSS›, 133; ‹CAN›, 438; ‹CH›, 304; ‹FR›, 68; ‹GR›, 141; ‹GR6›, XV, 72; ‹HI›, 359–360; ‹HK›, 288; ‹HO›, 820–821; ‹IM›, 299; ‹JON›, 232–238; ‹KN›, 157–158; ‹L›, 441; ‹LARE›, 1247; ‹MI›, III, 463–463; ‹RIC›, III, 465; ‹ROS›, 176; ‹SLON›, 1478; ‹V›, 581

(POLIRITMIKA) = (♩POLIRITMIJA♩) = ♩POLIRITEM♩

ANG: polyrhythm, polyrhythmy (gl. KR), polyrhythmics (‹RAN›, 516 – gl. KM); NEM: Polyrhythmik; FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmica (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grÅ¡. polÜ = mnogo; ♩ritmika♩.

D: V D 1 ♩poliritma♩ vidimo, da poliritmika pomeni enako kot ♩poliritem♩.

KM: ANG-ustreznica »polyrhythmics« je sestavljena glede na samostalnik »rhythmics«, ki je naveden v ‹RAN›, 516 (gl. KR ♩ritmike♩).

KR: ANG-pojem »polyrhythmy« (‹SLON›, 1477, ‹P›, 240) je izmiÅ¡ljen (gl. KR ♩poliritmije♩). FR-pojem »polyrythmie« (gl. ‹BR›, 137, ‹P›, 140) ima v tem Pojmovniku enak pomen, kot ga ima ♩poliritmija♩ (gl. KR ♩poliritmije♩). Toda v ‹TLF› ni niti pojma »polyrhytmique« niti kateregakoli drugega sorodnega pojma. V ‹DLI›, XIII, 751, se pojavi le pridevnik »poliritmica«. V ‹L› ni navedenega nobenega pojma, sorodnega p., v samostalniÅ¡ki obliki. Resno vpraÅ¡anje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki v ‹L›, 411, ki smo jih ÅŸe navedli v KR ♩poliritma♩, zato ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »♊ritem♊« in »♊ritmika♊«. Glede na pomen ♩ritmike♩ je p. dvoumen. Treba bi ga bilo nehati uporabljati ali pa ga zamenjati s ♩poliritmom♩.

GL: ♩ritmika♩.

PRIM: ♩polimeter♩ = (♩polimetrija♩) = (♩polimetrika♩), ♩poliritem♩ = (♩poliritmija♩).

‹EH›, 257, 261; ‹HI›, 359; ‹RL›, 740–741 

(POLIRITMIJA) = (♩POLIRITMIKA♩) = ♩POLIRITEM♩

ANG: polyrhythmy (‹SLON›, 1477, ‹P›, 240, čeprav osnova »-rhythmy« ne obstaja – gl. KR); NEM: Poly-rhythmik (gl. KR); FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmia (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grÅ¡. polÜ = mnogo; ♩ritem♩.

D: 1) »(Naziv za) uporabo različnih ♩ritmov♩, Å¡e posebej s premeščanjem ritmičnih poudarkov. Čeprav je pojem moderen, se je poliritmija spontano pojavljala tudi v tradicionalnih glasbah, in sicer na zelo sofisticiran način, v srednjeveÅ¡ki polifoniji 14. stoletja. NajenostavnejÅ¡i primer polifonije je uporaba 3/4 in 6/8 ♩mere♩. V 21. prizoru II. dejanja Mozartovega Don Giovannia je slavni primer poliritmije … z uporabo 3/4, 2/4 in 6/8 ♩mere♩. TakÅ¡en način zapisa je bolj značilen za začetek 20. stoletja (Stravinski, Bartók, Milhaud itn.).« (‹HO›, 820)

2) »(Naziv za) sočasno zvenenje večjega Å¡tevila različnih ritmičnih obrazcev in zelo pogosto izmenjavanje kontrastnih metričnih ♩formul♩ …; raznovrstnost ♩ritmov♩ v kakÅ¡nem glasbenem delu.« (‹KL›, 1065)

KM: V ‹CH›, 304, se p. nestrokovno definira kot »polifonija ♩ritmov♊«, v ‹LARE›, 1247, pa se uporaba pojma omejuje samo na etnomuzikologijo.

V D 2 je namerno navedena formulacija iz sploÅ¡nega in ne iz strokovnega priročnika. Čeprav je treba »ritmične obrazce« in »metrične formule« spremeniti v »ritemske obrazce« in »metrske ♩formule♊« (pri čemer verjetno niti takrat ne bo jasno, kaj pomenijo »metrske ♩formule♊«), saj ne izhajajo iz ♩ritmike♩ oziroma ♩metrike♩, je zanimiv drugi del D 2: duhu slovenskega jezika morda najbolj ustreza ta definicija p., čeprav je ET iz ♩ritma♩ s pripono -ija problematična (gl. KR). Ampak kolikor je znano, se pojem redko uporablja v tem smislu.

KR: Problema pravilnih ustreznic v tujih jezikih se ne da reÅ¡iti. V ‹OED›, ‹KLU›, ‹TLF›, ‹DLI›, in v ‹DEI› ne obstajajo osnove »-rhythmy«, »rhythmie«, »rythmie« in »ritmia« (v nasprotju z »metry« itn.; gl. ET in KR ♩polimetrije♩), s katerimi bi lahko z dodajanjem predpone tvorili nove pojme. Zato so vsi pojmi s to priponsko osnovo izmiÅ¡ljeni (gl. ‹BR›, 37– na str.136 se navaja napačna IT-ustreznica »poliritmica«, ki je v ‹DLI›, XIII, 745, pridevnik in ne samostalnik; ‹P›, 240; ‹LEU›, 323; ‹SLON›, 1477). Med drugim lahko iz ‹SLON›, 1477, razberemo, da p. pomeni isto kot tudi bolj natančen pojem ♩poliritem♩ (čeprav se avtor tukaj sklicuje na ET, ki v ANG-neobstoječem pojmu pomeni nasprotno): »Kot je razvidno iz etimologije besede, je poliritmija sočasno dogajanje različnih ♩ritmov♩.« (Od kod pomensko sovpadanje »♊ritma♊« in »-ritmije«?). Zato v ‹TLF› ne najdemo ustreznega FR-pojma (čeprav se pojavi v ‹HO›, 820 – gl. D 1, vendar ima napačen pomen – gl. pozneje!), pa tudi kakÅ¡nega sorodnega pojma ne. V ‹DLI›, XIII, 751, je poliritmija pravzaprav po D (»sočasna uporaba različnih ♩ritmov♩ v isti skladbi«) sopomenka ♩poliritma♩. NEM-ustreznica »Polyrhythmik« (‹BR›, 137, ‹LEU›, 323, ‹P›, 240, ‹RL›, 740) je nesmiselna prav zaradi pomena osnove, »♊ritmika♊« (gl. KR ♩poliritmike♩). V ‹L› pa ni navedenega nobenega sorodnega pojma p. v samostalniÅ¡ki obliki. Resno vpraÅ¡anje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki v ‹L›, 411, ki smo jih ÅŸe navedli v KR ♩poliritma♩, zato ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »♊ritem♊« in »♊ritmika♊«. Primer iz D 1 iz Mozartovega Don Giovannija ni primer za ♩poliritem♩, temveč za ♩polimeter♩ v vertikalnem smislu (gl. D 1 ♩polimetra♩). V KM ♩poliritma♩ navajamo kriterije, po katerih se ♩poliritem♩ vendarle lahko razlikuje od ♩polimetra♩.

Zaradi dvoumne vsebine (pomena) bi bilo najboljÅ¡e, če bi uporabljali njegovo sopomenko ♩poliritem♩.

PRIM: ♩polimeter♩ = (♩polimetrija♩) = (♩polimetrika♩), ♩poliritem♩ = (♩poliritmika♩).

‹BASS›, III, 679; ‹CAN›, 438; ‹MELZ›, III, 102; ‹MI›, III, 463; ‹RIC›, III, 679; ‹ROS›, 175–176

POLIRITEM = (♩POLIRITMIJA♩) = (♩POLIRITMIKA♩)

ANG: polyrhythm; NEM: Polyrhythmik (gl. KM in KR); FR: polyrythmie (gl. KR); IT: poliritmo, poliritmia, poliritmica (gl. KR).

ET: Predpona poli- iz grÅ¡. polÜ = mnogo; ♩ritem♩.

D: 1) »(Naziv je nastal v 19. stoletju za) sočasno uresničitev različnih ♩ritmov♩Čeprav je nastal v zvezi z glasbo 18. in 19. stoletja, se poliritem aplicira tudi na drugo glasbo. Tako govorimo o poliritemskih strukturah v glasbi 14. in 15. stoletja …, predvsem pa v ♩Novi glasbi♩ 20. stoletja in v neevropski glasbi ter v ♩jazzu♩.(‹RL›, 740; geslo je »Polyrhytmik« = ♩poliritmika♩!)
2) »(Naziv za) so
časni nastop dveh ali več različnih ritmičnih obrazcev, katerih metrični poudarki sovpadajo (primeri 1a in 1b) ali se razhajajo (primeri 2a in 2b):

V tem primeru gre za ♩poliritmijo♩, ki vključuje tudi ♩polimetrijo♩.« (‹MELZ›, III, 102; geslo je ♩poliritmija♩!) 

3) »(Naziv za) … slog, v katerem si nasprotujeta dva ali več različnih ritemskih obrazcev. Mnogi teoretiki uporabljajo pojem kot sopomenko pojma ♩polimeter♩. Če bi hoteli identificirati poliritemski slog, morajo ♩ritmi♩ ostati v določenem ritemskem obrazcu dovolj dolgo. Naslednji primer prikazuje tri različne ♩ritme♩ v poliritemskem kontekstu:«

(‹FR›, 68)

4) »(Naziv za) sočasno uporabo nasprotujočih si ♩ritmov♩ in poudarkov, pogosto kot rezultat kombiniranja različnih ♩metrov♩ (♩polimeter♩). EnostavnejÅ¡i tipi kot 3/8 proti 3/4 se običajno imenujejo ♩nasprotna ritmika♩, medtem ko se pojem poliritem uporablja za ‘krepke ritemične trke, ki jih pogosto srečujemo v ♩glasbi 20. stoletja♩, kot npr. v Hindemithovi Klavirski glasbi op. 37 (gl. primer na naslednji strani – op. N. G.) … Izrazito sinkopirani odlomki, ki se pojavljajo v ♩jazzu♩, prav tako ustvarjajo poliritemski učinek.« (‹APE›, 230)  

5) »Pojem, ki zajema ♩polimeter♩ in tradicionalnejÅ¡a nasprotujoča si ♩ritma♩ znotraj istega ♩metra♩ (tj. ♩nasprotna ritmika♩).« (‹GR›, 141)

KM: V ‹RL›, 739, piÅ¡e, da jasno razlikovanje pojmov ♩poliritem♩ (= ‘Polyrhythmik’!) in ♩polimeter♩ (= ‘Polymetrik’!) doslej ni mogoče«, v ‹RL›, 740, in v ‹BKR›, III, 314, pa je navedeno »Polyrhythmik« (= »♊poliritmika♊«) kot NEM ustreznica ANG ♩nasprotne ritmike♩ = (»cross-rhythm«; gl. KR ♩poliritmike♩ in ‹P›, 240). 

Primere, ki se v D ponujajo za p., lahko jasno razlikujemo od ♩polimetra♩, če upoÅ¡tevamo zapis kot kriterij (gl. KR ♩polimetra♩). Tako je primer 2a v D 2 tipičen za vertikalni ♩polimeter♩ (gl. D 1 ♩polimetra♩), ker gre za sočasno uporabo 4/4 in 3/4 ♩mere♩. (V D 2 sicer vlada tudi pojmovna zmeda: poleg napačnega imena gesla –♩poliritmija♩ namesto p. – bi bilo treba  »ritmične obrazce« in »metrične akcente« zamenjati z »ritmičnimi obrazci« in »metričnimi poudarki«, ker so metrični poudarki tisti, ki bi jih morala specificirati ♩metrika♩ kot nauk; prav tako se mora ♩polimetrija♩ zamenjati s ♩polimetrom♩.) Primer v D 3 je resda poliritemski, saj se v vseh treh delih ohranja isti ♩meter♩. Podoben primer srečamo tudi pri razlikovanju ♩aditivnega ritma♩ in ♩metrične disonance♩ od ♩polimetra♩, toda problem se lahko reÅ¡i s sklicevanjem na isti kriterij (pri čemer bi ♩aditivni ritem♩ lahko veljal za podvrsto p.) Pri ♩nasprotni ritmiki♩ ne bi smelo biti nikakrÅ¡ne zmede.

POLIRITEM: Hindemith, Klavirska glasba, op. 37

KR: Problemi z ustreznicami za p. v tujih jezikih so  nereÅ¡ljivi. Ni jasno, zakaj se uporablja dvoumna NEM-ustreznica »Polyrhythmik« (gl. ‹BR›, 137, ‹LEU›, 323, ‹P›, 240, ‹RL›, 740), ne pa »Polyrhythmus«, ki očitno ne obstaja, čeprav se v ‹P›, 240, navaja njegova mnoÅŸinska oblika »Polyrhythmen«. Glede na pomen ♩ritmike♩ je pojem ♩poliritmika♩ (NEM = »Polyrhythmik«) nesmiseln (gl. KR ♩poliritmike♩). (Podoben problem srečamo tudi pri ♩polimetriki♩ – gl. KM ♩polimetra♩ in KR ♩polimetrike♩.) FR-pojem »polyrythmie« in IT-pojem »polirthmia« (gl. ‹BR›, 137, ‹P›, 240) imata enak pomen kot ♩poliritmija♩, IT-pojem »poliritmica« (‹BR›, 136) pa enak pomen kot ♩poliritmika♩. V ‹TLF› pa pojem »polyrythmie« ne obstaja, kar je tudi logično, saj je njegov pomen nesmiseln (gl. KR ♩poliritmije♩) V ‹DLI›, XIII, 751, je naveden IT-pojem »poliritmo«, vendar kot pridevnik in z napačnim pomenom (»to, kar predstavlja sled različnih tempov v kakÅ¡ni skladbi«). Zanimivo je, da se p. v ‹P› sploh ne omenja, čeprav je v ‹P›, 240, navedena njegova ANG-ustreznica »polyrhythm« kot napačna sopomenka ♩poliritmije♩. (ANG = »polyrhythmy«; ta pojem v ANG ne obstaja – gl. KR ♩poliritmije♩). V ‹L› ni navedenega nobenega sorodnega pojma p. v samostalniÅ¡ki obliki. Resno vpraÅ¡anje je torej, iz katerega samostalnika so tvorjeni pridevniki  »polyrhythmic« (ANG), »polyrhythmisch« (NEM), »polyrythmique« (FR) in »poliritmico« (IT) (gl. ‹L›, 411), še posebej zato, ker v ‹L›, 477, obstajata pojma »♊ritem♊« in »♊ritmika♊«.

GL: ♩aditivni ritem♩, ♩metrična disonanca♩, ♩ritem♩, ♩nasprotna ritmika♩.

PRIM: ♩polimeter♩ = (♩polimetrija♩) = (♩polimetrika♩), (♩poliritmija♩) = (♩poliritmika♩).

‹GR6›, XV, 72; ‹RAN›, 646

error: Content is protected !!