Mesec: marec 2017

ANG: live electronic (gl. KR), live-electronic music, live electronics; NEM: Live-Elektronik, live-elektronische Musik; FR: musique électronique en direct (nenavadno; običajnejši so ANG-nazivi!); IT: live electronic music, musica elettronica viva.

ET: ♦Elektronska glasba♦.

D: 1) »(Naziv za) glasbo, pri kateri so določeni aspekti ustvarjeni z elektronsko opremo in se modificirajo med izvedbo.« (‹FR›, 49)

2) »(Naziv za) glasbo, pri kateri izvajalec elektronski ♦zvok♦ ustvarja ‘v živo’ v koncertni situaciji z uporabo ♦elektronskih (glasbenih) instrumentov♦. ‘Živo’ se tukaj nanaša tudi na pristop, ki je nasproten skladanju ♦elektronske glasbe♦ neposredno na trak … (Pojem razume tudi) skladanje v ♦realnem času♦ z uporabo klaviatur, ♦sekvencerja♦ ipd.« (‹CP1›, 240)

3) »(Naziv za) glasbo, ki zahteva elektronska sredstva pri izvedbi, čeprav pojem običajno

izključuje reprodukcijo s traku in uporabo industrijskih ♦elektronskih instrumentov♦. Možna je … uporaba amplifikacije, (da se doseže) izoblikovanost ♦zvoka♦ (Cageeva Cartridge Music, Stockhausenova Mikrophonie I), uporaba ♦modulacije♦, še zlasti z ♦obročnim modulatorjem♦ (Stockhausenovi Mixtur in Mantra), uporaba magnetofona za snemanje in reprodukcijo za izvedbe (Stockhausenov Solo), uporaba posebej izdelanih instrumenov (npr. ♦elektrikorda♦, ♦elektronija♦) in … digitalne ­opreme … ­(Boulezov Réspons). Cageev Imaginary Landscape No. 1 (1939) velja za prvi primer žive elektronske glasbe, vendar je ta vrsta postala posebej popularna v šestdesetih letih, ko sta Cage in Tudor začela redno delati z elektroniko in ko so se v Evropi začeli različni ansambli specializirati za to vrsto glasbe (AMM, Gentle Fire, Intermodulation, Stockhausenov ansambel). Od tega časa je za mnoge skladatelje – za Stockhausena, Cagea, Glassa in Younga npr. – elektronika postala povsem normalen sestavni del njihvoega muziciranja.« (‹GR›, 110)

KR: Vse D enakovredno prispevajo k opredelitvi pomena, vendar zahtevajo tudi komentar:

a) D 1 povsem točno, kratko in jedrnato določa pomen pojma. (Zares je neverjetno, kako je lahko v istem viru, ‹FR›, tako površno definirana ♦izvedba v realnem času♦ – gl. D in KR.)

b) V D 2 je nejasno, kaj se razume s skladanjem v ♦realnem času♦ (To bi bila posebna

vrsta ♦improvizacije♦ – gl. KR ♦izvedbe v realnem času♦!) Poleg ♦sekvencerja♦ lahko uporabljamo še vrsto drugih instrumentov (kot je vidno v D 3), npr. ♦digitalni sintetizator♦ in različne ♦vzorčevalnike♦.

c) V D 3 je problematična navedba Cageeve skladbe Imaginary Landscape No. 1 kot prvega

primera ž. e. g., saj je v CAGE 1962: 35 poudarjeno, da se ta skladba »izvaja kot posnetek ali kot radijska oddaja«, torej nikakor v živo. Problematično je tudi zavračanje industrijskih ♦elektronskih instrumentov♦: ♦elektrikord♦ in ♦elektronij♦ (gl. t. 2 v njunih D) sta sicer konstruirana za posebne skladateljske potrebe, vendar je danes večina instrumentov, ki se uporabljajo za ž. e. g., industrijska, serijsko proizvedena (gl. npr. D ♦digitalnega sintetizatorja♦ in ♦vzorčevalnika♦). Med evropskimi skupinami za ž. e. g. moramo vsekakor omeniti tudi rimsko skupino Musica elettronica viva, ki je neupravično izpuščena iz D 3. Problematična je omemba Glassa in Younga kot skladateljev, ki se ukvarjata z ž. e. g. (saj večinoma uporabljata le bolj sofisticirane vrste amplifikacije), ni pa omenjen T. Riley, ki je v svojih »musics for solo performer« (tj. v »glasbah za le enega izvajalca«) znal vešče uporabljati ♦neskončne trakove♦ in (digitalne) ♦zanke♦ (npr. v skladbah, kot so Poppy Nogood & the Phantom Band iz leta 1967, Rainbow in Curved Air iz leta 1969 in Persian Surgery Devishes iz leta 1971).

Zapisovanje je raznoliko in povsem nenavadno. Prevzemanje ANG-pridevnika »live« (ki se je v slovenščini delno udomačil le v žargonu; govorimo npr. vendarle o zamaknjenem radijskem prenosu ali o prenosu vživo, zato se tukaj uporablja tudi prevod, ne pa ANG-pridevnik) nas ne preseneča toliko, kolikor raba pridevnika »electronic« kot samostalnika, čeprav je to tudi pridevnik (npr. v »live electronic music«). »Elektronic« je v ANG zmeraj »electronics« (= »elektronika«), vendar se to v pregledani literaturi upošteva le v NYMAN 1974: 75.

V ‹BOSS›, 47, se FR-pojmu ponuja povsem napačna ANG-ustreznica, ki ne obstaja nikjer: »life electronic music«. »Life« namreč v ANG ni pridevnik (kot »live«), temveč samostalnik (= »življenje«).

Op. prev.: V izvirniku se naslov tega gesla glasi »živa elektronička glazba«, sledi pa mu geslo »živa elektronska glazba«, kjer je v KR zapisano, da je pridevnik ‘elektronska’ napačen, saj ne izvira iz ‘elektronike’, temveč iz ‘elektrona’ (‹ŠPR›, 157–159). Glede na to, da v slovenščini zveza »elektronična glasba« sploh ne obstaja, je smiselno ravnati po analogiji z ♦elektronsko glasbo♦.

GL: ♦avtomatska glasba♦ = ♦računalniška glasba♦ (t. 2 v D), ♦bioglasba♦, ♦digitalni sintetizator♦, ♦elektronska glasba♦, ♦izvedba v realnem času♦, ♦izvedbena partitura♦, ♦računalniška glasba♦ (t. 2 v D) = ♦avtomatska glasba♦, ♦vzorčevalnik♦.

‹BASS›, II, 127–129; ‹BKR›, III, 54–55; ‹EH›, 190–192; ‹G›, 191–195; ‹GR6›, VI, 108–109; ‹HI›, 268; ‹HU›, 209–216; ‹LARE›, 919–920; ‹M›, 555; MASSOW 1990; MUMMA 1975; ‹V›, 432 = vodilka k ♦elektronski glasbi♦ in ♦multimedijska umetnosti♦

ANG: sawtooth wave, sawtooth vibration, ramp wave; NEM: Sägezahnschwingung; FR: vibration en dents de scie; IT: vibrazione, segnale a dente di sega (gl. KR).

ET: ♦Ton♦.

D: »(Naziv za) periodični nihaj, ki ga proizvaja ♦generator žagastega nihanja, tona, zvoka, valovanja♦ in ki se na osciloskopu kaže v značilni žagasti obliki. ♦Zvočni spekter♦ žagastega nihaja obsega vse ♦parciale♦, ki so v harmonskem razmerju do ♦temeljnega tona♦, vendar se njihova amplituda manjša v obratnem odnosu vrstilnih števnikov ♦parcialov♦. (♦Parcial♦ z vrstilnim števnikom 2 ima dvojno frekvenco glede na frekvenco ♦temeljnega tona♦, pa tudi polovico njegove amplitude.)

Zaradi izrazne ♦strukture♦ ♦parcialov♦ zveni žagasti nihaj zelo svetlo in ostro. Posebej je primeren, tako kot ♦pulzni val♦, za ♦subtraktivno sintezo zvoka♦.« (‹EN›, 204)

KM: Ob pridevniku »žagasti« so navedeni nihaj, ♦ton♦, ♦zvok♦ in val zato, ker je v literaturi njihova raba enakovredna in so v tem kontekstu sopomenski. Naziv »žagasti« prihaja iz ponazoritve ž. n. z osciloskopom; vrsta nihajev ustvarja val; ♦ton♦ in ♦zvok♦ razumeta slušno zaznavanje teh nihajev oziroma vala.

KR: IT-pojem »segnale …« je naveden v ‹L›, 488. Ni jasno, zakaj je omenjen ♦signal♦ namesto nihaja, ♦zvoka♦ ali vala.

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦generator žagastega nihaja, tona, zvoka, vala♦, ♦ton♦, ♦zvok♦.

PRIM: ♦pravokotni nihaj, ton, zvok, val♦, ♦sinusni nihaj, ton, val♦, ♦trikotniški nihaj, ton, zvok, val♦ = (♦deltasti nihaj, ton, zvok, val♦).

‹DOB›, 201; ‹EH›, 295; ‹FR›, 77; ‹JON›, 260; ‹P›, 329–330

ANG: formant spectrum, spectrum (of sound); NEM: Frequenzspektrum, Klangspektrum, Schallspektrum, Teiltonspektrum; FR: spectre de fréquence, spectre sonore; IT: spettro (sonoro).

ET: Lat. spectrum = slika v duši, misel, predstava (‹DIV›, 999), iz specere = gledati, opazovati (‹DE›, 1043).

D: »Naziv za opis nihaja z grafično predstavo frekvence in amplitude ♦sinusnih nihajev♦ kot ♦parcialov♦, iz katerih, po Fourierjevi teoriji, sestoji vsak sestavljen, periodičen nihaj. Na spektrogram, v katerem abscisa določa frekvenco, ordinata pa amplitudo, se vnašajo navpične črte za vsak posamezni ♦sinusni nihaj♦ kot ♦parical♦. V tem primeru so na spektrogramu prikazani štirje ♦parciali♦ zvokovega ♦spektra♦ ♦žagastega nihaja♦ in zatem ustrezni ♦sinusni nihaji♦ kot ♦parciali♦ (gl. spodnji primer) … Če so ♦parciali♦ v določenem električnem nihaju potisnjeni s ♦filtrom♦, se bo spremenila tudi oblika nihaja, ki izhaja iz ♦strukture♦ ♦parciala♦ in ♦zvokov/n/e barve♦ nihanja (gl. ♦subtraktivna sinteza zvoka♦). In obratno: oblika nihaja se lahko zgradi z dodajanjem ♦sinusnih nihajev♦, ki jih proizvaja ♦generator sinusnega nihaja♦ (gl. ♦aditivna sinteza zvoka♦) … Če se določeno frekvenčno območje bistveno pojača zaradi specifičnih resonančnih lastnosti v kakšnem proizvajalcu nihaja (npr. v glasbilu), in sicer na način, da se vsi ♦parciali♦ tega področja posebej poudarijo ne glede na frekvenco ♦temeljnega tona♦, govorimo o teh poudarjenih paricalih kot o ♦formantih♦ … Pri električnem nihanju lahko ♦formante♦ ustvarimo umetno, s kakšnim ♦filtrom♦ (npr. s ♦pasovnim sitom♦) ali z ♦izenačevalcem♦.« (‹EN›, 113–115)

KR: V ‹MELZ›, III, 769, se namesto zvokovnega spektra omenja »zvočni spekter«. Zvokovni spekter je bolje uporabljati, saj je zvočni spekter predvsem tisti spekter, ki zveni (kot ♦zvočna skulptura♦ in ♦zvočni dogodek♦, v nasprotju z zvokovno skulpturo in zvokovnim dogodkom).

GL: ♦alikvot(i), alikvotni toni♦, ♦analiza spektra♦ = ♦analiza zvoka♦ = (spektralna analiza), ♦analiza zvoka♦ = ♦analiza spektra♦ = (spektralna analiza), ♦formant(i)♦, ♦harmonik, harmoniki, harmonični ton(i)♦, ♦izenačevalec♦ = (♦ekvalizator♦) = (equalizer), ♦parcial(i), parcialni ton(i), delni ton(i)♦, ♦temeljni ton♦, ♦zvok♦, ♦zvokov(n)a barva♦.

‹BKR›, II, 79–90; ‹BOSS›, 156–157; ‹CH›, 306–307; ‹DIB›, 344–345; ‹DOB›, 146; ‹EH›, 105–106; ‹FR›, 31; ‹HI›, 238; ‹HO›, 954; ‹L›, 497; ‹RL›, 306; ‹SLON›, 1491–1492

Zaradi izrazne ♦strukture♦ ♦parcialov♦ zveni žagasti nihaj zelo svetlo in ostro. Posebej je primeren, tako kot ♦pulzni val♦, za ♦subtraktivno sintezo zvoka♦.« (‹EN›, 204)

KM: Ob pridevniku »žagasti« so navedeni nihaj, ♦ton♦, ♦zvok♦ in val zato, ker je v literaturi njihova raba enakovredna in so v tem kontekstu sopomenski. Naziv »žagasti« prihaja iz ponazoritve ž. n. z osciloskopom; vrsta nihajev ustvarja val; ♦ton♦ in ♦zvok♦ razumeta slušno zaznavanje teh nihajev oziroma vala.

KR: IT-pojem »segnale …« je naveden v ‹L›, 488. Ni jasno, zakaj je omenjen ♦signal♦ namesto nihaja, ♦zvoka♦ ali vala.

GL: ♦elektronska glasba♦, ♦generator žagastega nihaja, tona, zvoka, vala♦, ♦ton♦, ♦zvok♦.

PRIM: ♦pravokotni nihaj, ton, zvok, val♦, ♦sinusni nihaj, ton, val♦, ♦trikotniški nihaj, ton, zvok, val♦ = (♦deltasti nihaj, ton, zvok, val♦).

‹DOB›, 201; ‹EH›, 295; ‹FR›, 77; ‹JON›, 260; ‹P›, 329–330

ANG: text–sound composition (‹BOSS›, 132); NEM: Lautgedichte; FR: poésie phonétique, poésie sonore.

ET: Grš. poíēsis = (dobesedno: ustvarjanje), pesništvo, iz poieîn = (dobesedno: delati, ustvarjati), pesniti pesmi (‹KLU›, 553).

D: »Nekateri menijo, da je zvokovna poezija območje eksperimentiranja, ki je sorodno glasbenemu po skupnem gradivu in tehnikah. Ena osnovnih razlik je ta, da partiture zvočne poezije ne interpretira kdo drug, temveč samo avtor v ♦performansu♦ ali na posnetku … Zvokovna poezija, vizulana poezija in ♦letrizem♦ po naravi zavračajo delitev umetnosti na kategorije. Ustvarjalni procesi umetnikov, kot so Henri Chopin, François Dufrêne, Bernard Heidsieck, Ladislav Novak, Gerhard Rühm (in drugi), izhajajo bodisi iz (grafizma) knjige, bodisi iz podpore magnetofonskega traku, bodisi iz zmožnosti glasu ali telesa. Stvaritve teh umenikov kažejo, v kolikšni meri je današnja delitev umetniških žanrov neučinkovita. Raznovrstna pa niti ni toliko njihova ustvarjalna osebnost, kolikor je gradivo, znak, fonem, črka … osnova njihovih raziskav. (‹BOSS›, 131–132)

KM: V ‹BOSS›, 132, so omenjeni še drugi (ameriški) predstavniki z. p.: Allen Ginsberg, John Giorno, Jack Kerouac, Jackson MacLow …, vendar, presenetljivo, ne tudi John Cage, čigar mnoga »predavanja« (npr. CAGE 1961a: 18–34, 41–56; CAGE 1961b; CAGE 1961c; prim. tudi GLIGO 1989a: 96–98) so hkrati tudi ♦performansi♦ in z. p. glede na vlogo, ki jo ima vokalna artikulacija »predavatelja« (v pričujočem primeru je to najpogosteje sam Cage); vendar tudi Cageevi radiofonski projekti, kot je Roaratorio, navdihnjen z Joyceom (gl. CAGE 1982). Med hrvaškimi pesniki se je z z. p. ukvarjal B. Vladović.

V literaturi se za z. p. oziroma ♦letrizem♦ občasno uporablja tudi pojem »konkretna poezija« (npr. pri GARNIER 1968), vendar je v tem pojmu bolj poudarjena vez s poezijo kot z glasbo. Zaradi tega pojem ni uvrščen v pričujoči Pojmovnik.

KR: »Interdisciplinarnost« z. p., ki je omenjena v D, se kaže v določenih terminoloških problemih, ki so vidni v razlikah med pojmi v ANG, NEM in FR. K njim je treba prišteti tudi ♦govorno skladbo♦, ki, kot je poudarjeno v D, svoj navdih išče v samih začetkih z. p. (recimo pri Schwittersu), pa tudi ♦letrizem♦. Iz D ♦govorne skladbe♦ in ♦letrizma♦ je vidno tudi, da lahko mnoge (primarno) skladbe prištevamo k z. p. (razen Hansa G. Helmsa, ki je vendarle primarno pesnik). Iz KM ♦prozne glasbe♦ je jasno, da se nekateri primeri takšne vrste štejejo med z.p., seveda ob domnevi, da se uresničujejo v ♦zvoku♦. V tem smislu se lahko tudi nekatere ♦verbalne partiture♦, odvisno od uresničitve, prištevajo k z. p. (čeprav ni znano, ali je bila Stockhausenova ♦verbalna partitura♦ Aus den sieben Tagen, ki je omenjena v D 2 ♦verbalne partiture♦, kdaj uresničena kot z. p., kar pa sicer ni nepredstavljivo niti nemogoče).

Z. p. je zvokovna zato, ker je njega primarna sestavina ♦zvok♦. Zvočna je takrat, ko se izvaja!

GL: ♦fluxus♦, ♦govorna skladba♦, ♦performans♦, ♦prozna glasba♦, ♦verbalna partitura♦.

PRIM: ♦letrizem♦.

CABANNE-RESTANY 1969: 235

ANG: sound object; NEM: Klangobjekt; FR: objet sonore.

ET: Lat. objectum = kar je postavljeno pred, predmet, iz obicere = postaviti pred, iz predl. ob = pred in iacere = vreči (‹KLU›, 511, 512).

D: 1) »(Naziv za) kompleks, ki običajno izhaja iz elektrofonskega obvladovanja ♦zvokov♦ – glasbenih ♦zvokov♦ ali ♦šumov♦ – in ga ni mogoče označiti v smislu katerekoli specifične glasbene ali katere druge prepoznavne ♦zvočnosti♦. Zvočni objekti nato oblikujejo ‘prečiščeno surovino’, s katero skladatelj ustvarja svojo skladbo. Nekatere zapletene ♦zvočnosti♦ v določenih instrumentalnih delih Varèseja, Weberna (kantata, op. 31) in Cagea (dela za ♦preparirani klavir♦) niso niti ♦akordi♦ niti melodična spremljava, s tem pa kot da bi napovedovali zvočne objekte ♦konkretne glasbe♦ – vendar se pojem nanaša točno na ♦zvoke♦, ki se proizvajajo in modificirajo z elektrofonskimi tehnikami.« (‹JON›, 285–286)

2) »(Naziv za) predstavo, ki se večinoma povezuje z Pierrom Schaefferjem, označuje pa določen zvočni fenomen, ki se percipira v času kot celota, kot enotnost, ne glede na vzroke, smisel in področje, kateremu pripada (glasbeno ali neglasbeno). V določenem smislu predstava o zvočnem objektu generalizira predstavo o noti (kot kombinatorični enoti) na ves zvokovni svet, vključno z ♦zvoki♦, ki nimajo določene ♦višine♦ ali katerih profil, značaj, ne sodi med običajne kriterije tradicionalne glasbe. Glasbena nota torej postane poseben primer zvočnega objekta.« (‹LARE›, 1112–1113)

KM: V D 1 je pomen z. o. določen v širšem smislu, kot je opredeljen v Schaefferjevi teoriji ♦konkretne glasbe♦ (D 2 – gl. SCHAEFFER: 1966: 389–597; SCHAEFFER 1967: 35–36; ‹GUI›, 34–35), še zlasti v povezavi s predlogom o uvajanju solfeggia ♦konkretne glasbe♦ (SCHAEFFER 1952: 201–228; SCHAEFFER 1966: 475–597).

KR: Pomen pojma je treba razlikovati:

v širšem smislu – kot v D 1;

v smislu, kot ga uporablja teorija ♦konkretne glasbe♦ – kot v D 2. V ‹EH›, 163, je poudarjeno, da je z. o. pojem, okrog katerega funkcije se najbolje opazi razlika med ♦elektronsko♦ in ♦konkretno glasbo♦: »♦Elektronska glasba♦ je na začetku ♦zvoke♦ gradila iz posameznih elementov; ♦konkretna glasba♦ je vrstila zvočne objekte in kot svojo glavno teoretično nalogo proklamirala njihovo analiziranje in – po analizi – možnosti njihovega katalogiziranja.«

V obeh primerih je z. o. lahko »objekt, ki zveni«, vendar je kljub temu to predvsem zvočno gradivo, ki je, preden zazveni, skladatelju na voljo. Zaradi tega je z. o. širši pojem kot »zvočni objekt« (‹MELZ›, III, 769 = vodilka h ♦konkretni glasbi♦).

GL: ♦akuzmatika, akuzmatična glasba♦, ♦konkretna glasba♦ = (♦musique concrète♦), ♦zvok♦.

PRIM: ♦glasbeni objekt♦ = (objet musical).

‹BOSS›, 109–110; ‹HO›, 677

ANG: color, colour, timbre, tone color, tone colour, tone–color, tone–colour, tone/harmonic, colo(u)r; NEM: Klangfarbe; FR: couleur, couleur harmonique/sonore, timbre; IT: colore, colore del suono, timbro.

D: 1) »(Naziv za) ‘neaktivni’ vidik med temeljnimi lastnostmi, ki jih pripisujemo kakšnemu ♦zvoku♦, med ♦višino tona♦, ♦intenziteto♦ in ♦trajanjem♦. Pojem izvira iz dojemanja akustike v 19. stoletju in sugerira določeno podobnost z vizualnim, kjer ima ♦barva♦ podobno funkcijo.« (‹RL›, 458)

2) »♦Višina tona♦ in ♦trajanje♦ sta ‘središčni’, ♦intenziteta♦ in zvokov(n)a barva pa ‘periferni’ lastnosti ♦tona♦ (J. Handschin). Čeprav zvočne barve bistveno določajo delovanje glasbe, imajo prej razlagalno kot pa konstitutivno funkcijo, saj – v nasprotju z ♦višino tona♦ in ♦trajanjem♦ – ne morejo ustvariti nikakršne ♦lestvice♦.« (‹RL›, 457)

3) »(Naziv za) preprost koncept, ki zajema zelo kompleksno akustično stvarnost. Zvokov(n)a barva je kakovost ♦zvoka♦, ki se razlikuje od vseh drugih ♦zvokov♦ enake ♦višine♦ in enake ♦intenziteti♦. Globalna tridimenzionalna oblika ♦zvoka♦ pri analizi omogoča to razlikovanje. Več sestavnih delov je pomembno za zvočno barvo – ali so harmonični, njihova relativna ♦intenziteta♦, njihov izbor (sodi ali lihi ♦harmoniki♦ ali cela vrsta ♦harmonikov♦ itn.). Pomembno vlogo ima tudi ♦vnihavanje♦, tj. ♦iznihavanje♦. Pogosto ne bo mogoče prepoznati glasbila, ki je proizvedlo ♦zvok♦, če odrežemo tone, ki nastajajo z ♦vnihavanjem♦, tj. ♦iznihavanjem♦. Predstave o zvočni barvi ne moremo skrčiti s preprostim vprašanjem o številu ♦harmonikov♦.« (‹HO›, 1016)

4) »(Naziv za) pomemben, ne pa ‘periferen’ glasbeni element, ki se v različnih kulturah in dobah jasno razlikuje in je v tem smislu neprimerljivo pomembnejši od drugih lastnosti ♦tona♦, kot so ♦višina♦, ♦trajanje♦ in ♦intenziteta♦.« (‹EH›, 160)

KM: V nobeni izmed D z. b. se ne omenja ♦parameter♦, kar z. b. tudi ni – razen v posebnem dojemanju ♦parametra♦ v izrazju ♦serialne tehnike♦: »Zvokova barva sicer je lastnost ♦tona♦, ne pa tudi ♦parametra♦, saj ne sodeluje pri zadostitvi pogojev, da bi bila variabilna neodvisno od drugih ♦parametrov♦.« (DAHLHAUS 1966: 44) Z drugimi besedami: z. b. je rezultat razmerij med ♦parametri♦ ♦višine♦ (po ♦višini♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦), ♦trajanja♦ (po ♦trajanju♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦) in ♦intenziteti (po ♦intenziteti♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦), zaradi tega pa ni samostojna kot drugi ♦parametri♦.

KR: Kljub napačni rabi v izrazju ♦serialne glasbe♦ se je ♦parameter♦ z. b. tako uveljavil, da ga je nemogoče izkoreniniti.

Po ‹L›, 591, je ♦barva tona♦ sopomenka z. b., kar je seveda napačno. Tudi v ‹P›, 376, se z »♦zvokov(n)e barve♦« napotuje na ♦barvo tona♦ (gl. KR ♦barve tona♦).

Z. b. je tukaj predlagana namesto ♦barve♦, ♦barve zvoka♦ in ♦zvočne barve♦. Sama ♦barva♦ je v bistvu okrajšava z. b. in jo lahko le na ta način uporabljamo. ♦Barva zvoka♦ je slogovna figura, ki ima sicer, kot je omenjeno v D 1, posebno analogijo z vidnim (čeprav ne bomo nikdar slišali: »♦barva♦ svetlobe« ali »♦barva♦ bele svetlobe«, temveč prej »spekter svetlobe« ali »spekter bele svetlobe«; »♦barva♦ bele svetlobe« zveni celo kot tavtologija!), vendar je kot strokovna beseda in/ali tehnični pojem nenatančna. Po drugi strani »♦zvokov(n)a barva♦« pomeni preprosto »♦barva♦, ki zveni«, in je zato povsem neuporaben pojem, v nasprotju z ♦zvočno skulpturo♦, ki je zares »skulptura, ki zveni«.

GL: ♦alikvot(i), alikvotni ton(i)♦, ♦filter formantov♦ = filter zvokov(n)e barve, filter zvokov(n)e barve = ♦filter formantov♦, ♦formant(i)♦, ♦harmonik, harmoniki, harmonični toni♦, ♦iznihavanje♦, ♦melodija zvokovnih barv♦ = (♦Klangfarbenmelodie♦), ♦modulacija zvokov(n)e barve♦, ♦parcial(i), parcialni toni, delni ton(i)♦, ♦parameter♦, ♦serija zvokov(n)e barve♦, ♦vnihavnje♦, ♦višina zvoka♦, ♦zvočnost♦, ♦zvok♦, ♦zvočni spekter♦ = (spekter) = (zvočni spekter).

PRIM: ♦barva tona♦, ♦intenziteta (tona)♦ = (♦dinamika♦) = (♦jakost♦), ♦trajanje (tona)♦, ♦višina (tona)♦.

‹APE›, 63, 305; ‹BASS›, I, 26–28, 617; ‹BKR›, II, 296–297; ‹BOSS›, 170–173; ‹CH›, 308; ‹DG›, 142; ‹DG›, 142; ‹DOB›, 188; ‹FR›, 93; ‹GR›, 181; ‹GR6›, XVIII, 823; ‹GUI›, 48–52; ‹HI›, 237; ‹HK›, 206–207; ‹HO›, 1016; ‹IM›, 389; ‹KN›, 111–112; ‹KS›, 127; ‹L›, 302; ‹LARE›, 1556; ‹M›, 16–17, 21, 439; ‹MELZ›, I, 216; ‹MI›, III, 796 – 797; ‹POU›, 207–209; ‹RAN›, 863; ‹RIC›, IV, 387; ‹ROS›, 230; ‹SLON›, 1462; ‹VO›, 123–126; ‹Z›, 18–23, 33–34, 288

ANG: sound, tone (‹EN›, 112), note (‹BR›, 202); NEM: Klang, Schall; FR: son; IT: suono.

D: 1–A) (Naziv za) »vse slišne nihajne procese. Podmena slišnosti je, da frekvenca in ♦intenziteta♦ nihaja ostaneta znotraj določenih mejnih vrednosti. Nihajev pod 16 Hz in nad 20.000 Hz uho ne registrira, zato jih imenujemo infra- oziroma ultrazvok. Zvok se širi v obliki valov.« (‹RL›, 843¹)

1–B) »Splošni pojem za akustične pojave, ki se približno … pojavljajo med ♦tonom♦ (pregnanten) in ♦šumom♦ (amorfen). Ob tem pojem vsebuje pozitiven poudarek nasproti (amorfnega) ♦šuma♦ in (negativnega) hrupa. ♦Zvokov(n)a barva♦ je lastnost, ki na akustični in psihološki ravni določa zvok. V vsakdanji rabi se pojem uporablja za splošno označevanje akustičnih vtisov (zvok zvona, zvok glasbila, zvočni ideal). V posebenem glasbenem izrazju je zvok vez med sočasno zvenečimi ♦toni♦ (dvozvok, trozvok) oziroma sozvok² ♦tonov♦, ki ga ne smemo dojemati ali imenovati kot ♦akord♦ ali akordno funkcijo. V 19. stoletju se je uveljavila, z opiranjem na H. von Helmholtza, fizikalnna raba pojma. V tem smislu se pojem ♦ton♦ omejuje na doživljanju primeren korelat ♦sinusnega nihaja♦; naproti temu so kot zvok poimenovali zvočne procese, ki so vsebovali višje nihaje. Ta klasifikacija izhaja iz tedanjega koncepta redukcije vseh slišnih pojavov na fizikalna razmerja in pravila, vendar se zoprestavlja tako slišni izkušnji kot tudi rabi pojma v glasbi.« (‹RL›, 457³)

2–A) »(Naziv za) slišne nihaje materije, ki se širijo po zraku … v obliki valov.« (‹EH›, 295)

2–B) »Večpomenski (naziv za) akustične in glasbene procese, ki se lahko nanašajo tako na lastnosti posameznega zvoka kot tudi na lastnosti sočasnih ♦skupin♦ ♦tonov♦. V tem smislu govorimo o zvoku zvona, zvoku orkestra, zvoku zbora ali o elektronskem zvoku, ♦stacionarnem zvoku♦, o premikanju zvoka, o resonanci zvoka ali pa o sočasno zvenečih zvokih, ki jih imenujemo sozvoki²… Edina natančna razlika med ♦tonom♦ in zvokom je tista, ki jo je uvedel Helmholtz. Obliko nihaja ♦tona♦ Helmholtz opredeljuje kot ‘enostaven nihaj, kot nihalo’. Besedne zveze ♦sinusni ton♦ pri Halmholtzu ne srečamo; le enkrat v neki opombi govori o ‘♦sinusnih nihajih♦‘. Zvok vendarle sestoji iz ♦temeljnega tona♦ in harmoničnih ♦parcialov♦, označuje torej tisto, kar v glasbi imenujemo ♦ton♦, instrumentalni ♦ton♦ in vokalni ♦ton♦. To nas lahko napelje na mešanje ♦tona♦ in zvoka. V … praksi ♦elektronske glasbe♦ se lahko tej ne ravno pomembni jezikovni dilemi izognemo (saj je ♦sinusni ton♦ prav v ♦elektronski glasbi♦ postal glasbeni pojem). Nasproti temu je napačno … fizikalizirani pojem ♦ton♦ Helmholtza naprej ožiti na doživljanju primeren korelat ♦sinusnega nihaja♦ (gl. D 1-B, op. N. G.), s tem pa celotno glasbo reducirati na fiziko.« (‹EH›, 158–159³)

3–A) »Skupen naziv za vse mehanske nihaje in valove v kakšnem sredstvu, ki je zmožno nihati (npr. zrak, voda, les itn.).« (‹EN›, 206¹)

3–B) »Večpomenski naziv za različne akustične in glasbene pojave. Akustiki imenujejo zvok slišne periodične nihaje, ki, v nasprotju s ♦tonom♦ (misli se pravzaprav na ♦sinusni ton♦), sestojijo iz več ♦parcialov♦. Nasproti temu imajo glasbeniki za zvok sozvok²… več (glasbenih) ♦tonov♦, torej približno kakšen ♦akord♦. Vendar si lahko predstavljamo tudi ♦zvočno barvo♦ kakšnega glasbila … ali značilen ♦sound♦ kakšne … skupine določenega sloga. Na ta način se lahko pojem nanaša na zvočne lastnosti kakšne … naprave.« (‹EN›, 112³)

4) »Po definiciji je zvok elastičen nihaj v trdni snovi, kapljevini in plinih oziroma zvok je sprememba tlaka, napetosti, gibanja ali hitrosti celic.« (‹MELZ›, I, 20)

5) »(Naziv za) izmenične periodične spremembe fizičnega stanja kakšnega telesa (nihanje), ki se širijo od vira z določeno hitrostjo in frekvenco med 20 in 20.000 Hz, ustvarjajo zvočne valove, ki v ušesu dražijo slušni živec in ustvarjajo slušni čut.« (‹MELZ›, III, 769)

6) »En sam ♦sinusni nihaj♦ ustvari ‘čisti’ ♦ton♦ (ki se lahko le elektronsko proizvede). Naravni ♦ton♦ je, fizikalno gledano, že zvok: sestoji iz seštevka ♦sinusnih tonov♦, ki se, podobno kot ♦parcialni toni♦, združujejo v celoto … Pri ♦šumu♦ so nihaji neperiodični in vrsta ♦parcialov♦ neharmonična, poleg tega pa tudi zelo gosta … Kar zadeva ♦višino♦, jo je pri ♦šumih♦ mogoče le delno določiti zaradi močno izraženega ♦pasu♦ ♦fomantov♦. T. i. ♦beli šum♦ obsega celotno slušno območje.« (‹M›, 17)

KM: D so razvrščene na način, da se v D A določa pomen NEM-pojma »Schall«, v D B pa pomen NEM-pojma »Klang«. »Schall« je seveda omejen na ožji pomen z. v smislu, ki ga ima v specializiranem akustičnem izrazju, »Klang« pa je skorajda metaforični pojem, katerega »večpomenskost« – s tem pa tudi nenatančnost – je poudarjena v D 2-B in 3-B. Koristno je na tej točki opozoriti na polemično držo v D 2-B nasproti drže v D 1-B, ki je zares absurdna, še zlasti, ker izhaja iz kompetentnega vira. D 4 in 5 izvirata iz istega dela, vendar iz različnih kontekstov, v D 6 pa je edina (poleg delno D 2-B in D 3-B), v kateri se pojem natančno postavlja v razmerje do ♦sinusnega tona♦ in ♦šuma♦, kar se nam v pričujočem Pojmovniku zdi še zlasti pomembno.

KR: V D 5 je problematično razmerje med nihaji in zvočnimi valovi (ki zares niso »zvočni«, saj ne zvenijo, dokler ne vzdražijo slušnega živca v ušesu, tj. dokler ne izzovejo slušnega čuta, kot je sicer omenjeno v D), tj. trditev, da nihaji ustvarjajo valove, ni povsem točna. V strokovni literaturi sta ta dva pojma sopomenki, npr. NEM-obliki »Schwingugsform« (= »oblika nihanja«) in »Wellenform« (= »oblika vala«). Torej: nihaj je že val, po tem, ko se pojavi, in v tem smislu je uporabljan v pričujočem Pojmovniku v mnogih geslih (npr. v ♦pravokotnem nihaju, tonu, zvoku, valu♦. (To ni razprava o kokoši in jajcu, vendar je na to nenatančnost koristno opozoriti.)

V Pojmovniku se z mnogimi vodilkami opozarja na razliko med (♦sinusnim♦) ♦tonom♦, z. in ♦šumom♦, ki je še zlasti prisotna na NEM-govornem območju. (V KM ♦sinusnega nihaja, tona, vala♦ je poudarjen razlog za nenavajanje z. v geslu). Razumljivo še zlasti ♦tonu♦ in z. ne moremo zanikati vrste njegovih pomenov v glasbenem izrazju, vendar je v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦, še zlasti glede na specifično izrazje in postopke ♦elektronske glasbe♦ v ožjem in v najširšem smislu (gl. D 2-B), koristno biti pozoren na pomenske odtenke.

Torej: ♦sinusni nihaj, ton, val♦ ne vsebuje nikakršnih ♦parcialnih tonov♦ (kot je poudarjeno v D 6), ♦ton♦ ima ♦parciale♦ maksimalne harmoničnosti, pri z. je ta harmoničnost ohranjena, vendar je – v razmerju do ♦tona♦ – več (še zlasi zgornjih) neharmoničnih ♦parcialov♦, medtem ko je pri ♦šumu♦ razmerje med ♦parcialami♦ povsem neharmonično in neperiodično.

V ‹RAN›, 430, je omenjen samo NEM-pojem »Klang«, ANG-pojem »♦sound♦« pa sploh ne obstaja kot geslo. V ‹L›, 532, sta kot NEM-sopomenki za ANG-pojem »♦sound♦« (v smislu zgornjih D) povsem napačno navedeni »Laut« in »Ton« (ob pravilnih pojmih »Klang« in »Schall«). »Laut« ni niti tehnični pojem niti strokovna beseda (čeprav jo lahko prevedemo kot z.), »Ton« pa je preprosto ♦ton♦!

GL: ♦aditivna sinteza zvoka♦, ♦analiza spektra♦ = ♦analiza zvoka♦ = (spektralna analiza), ♦analiza zvoka♦ = ♦analiza spektra♦ = (spektralna analiza), ♦črni zvok♦, ♦mešanica zvokov♦, ♦organizirani zvok♦, ♦pravokotni nihaj, ton, zvok, val♦, ♦rotacija zvoka♦, ♦sinteza zvoka♦, ♦sinusni nihaj, ton, val♦ , ♦skladanje zvoka♦ = (♦Klangkomposition♦), ♦skladba iz zvoka♦ = (♦Kalngkomposition♦), ♦sound♦, ♦stacionarni zvok♦, ♦subtraktivna sinteza zvoka♦, ♦trikotni nihaj, ton, zvok, val♦ = (♦deltasti nihaj, ton, zvok, val♦), ♦zvočni objekt♦ = (objet sonore), ♦zvočni spekter♦ = (spekter), ♦žagasti nihaj, ton, zvok, val♦,.

PRIM: ♦šum♦, ♦ton♦.

‹BKR›, II, 296 = »Klang«; ‹BKR›, IV, 98–99 = »Schall«; ‹GR›, 170–171; ‹GR6›, XVII, 545–563; ‹HI›, 237, 408; ‹L›, 301 = »Klang«; ‹L›, 495 = »Schall«; ‹LARE›, 1467; ‹MGG›, XI, 1547–1570; ‹MI›, III, 716; ‹P›, 377; ‹RIC›, IV, 329; ‹V›, 691 = vodilka k ♦teksturi♦

1 V izvirniku »Schall«.

2 V izvirniku »Zusammenklang«.

3 V izvirniku je geslo »Klang«.

ANG: sonority; NEM: Klanglichkeit, Sonorität; FR: sonorité; IT: sonorità.

D: 1) (1) »V razpravah o ♦glasbi 20. stoletja♦ (naziv za) ♦zvok♦, ki je opredeljen s kombinacijo ♦barv♦ ali registrov, še zlasti za tisti ♦zvok♦, ki ima pomembno vlogo v skladbi … (3) (Enako kot tudi) ♦simultanost♦.« (‹RAN›, 771)

2) »(Naziv za) kombinacijo not, ki zvenijo sočasno ali v sosledju. V jeziku današnje glasbe se ‘zvočnost’ uporablja pogosteje kot ♦akord♦, saj ima ♦akord♦ tradicionalne in omejene konotacije. Hanson (HANSON 1960: 3) uporablja pojem, ‘da bi zajel celotno polje razmerij med ♦toni♦, tako v melodičnem kot tudi v harmoničnem smislu.’« (‹JON›, 284)

KM: FR-pojem »sonorité« ima, v razmerju do »musicalité« (= »muzikalnost«), poseben pomen v Schaefferjevi teoriji ♦konkretne glasbe♦ (gl. ‹GUI›, 68–70); vendar glede na to, da se tudi ta pomen komajda razlikuje od običajnega, v pričujočem Pojmovniku ni posebej obdelan (gl. KR).

KR: D 1 določa pomen pojma v širšem smislu, ki se približuje njegovemu splošnemu ­pomenu (pripona »-ost« na osnovi »♦zvok♦« kaže na specifično kakovost, lastnost kateregakoli ♦zvoka♦), po katerem ni tehnični pojem in/ali strokovna beseda v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦ (omenjena ♦barva♦ je očitno mišljena predvsem v smislu instrumentacije in/ali orkestracije, vendar lahko gre tudi za ♦zvočno barvo♦ v ožjem smislu, ki tudi lahko ima značilno z.). Na podoben način je v ‹G›, 51, govora o z., ki izhaja iz »notranjega življenja ♦grozda♦«.

D 2 omejuje pomen pojma na pomen, ki lahko zamenja ♦akord♦, zato se ta pomen zdi najbolj sprejemljiv, npr. v ♦vertikalni zvočnosti♦ (v ‹FR›, 83, se bralca z z. napoti k ♦vertikalni zvočnosti♦).

V t. 3 D 1 se tudi usmerja k ♦simultanosti♦ kot sopomenki z., čeprav je to izenačevanje problematično. Pojem ♦simultanost♦ je pogost v ameriškem izrazju, vendar se pri pregledu literature (‹FR›, 82; ‹GR›, 167; ‹JON›, 280–281; PERLE 1977: 84–110; ‹RAN›, 749; ‹V›, 683, itn.) ugotovi, da njegov pomen pravzaprav ne odstopa od običajnega ter zaradi tega ne sodi med tehnične pojme in/ali strokovne besede v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦, niti kot eden izmed možnih nadomestkov za ♦akord♦. Zaradi tega ni ločeno obdelan v pričujočem Pojmovniku.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦, ♦grozd♦, ♦harmonija♦, ♦simultanost♦, ♦vertikalna zvočnost♦, ♦zvok♦, ♦zvokov(n)a barva♦.

‹L›, 302; ‹P›, 377