ANG: private music.
ET: Lat. privatus = (dobesedno) brez Äesa, osebni, svoj, iz privare = odvzeti komu kaj, iz privus = posamezen, lasten (â¹KLUâº, 563).
D: Naziv za glasbo, v kateri zapis skoraj izkljuÄno predstavlja uresniÄitev izven dosega javnosti oziroma najveÄkrat v domiÅ¡ljiji tistega, ki predlogo gleda ali bere.
KM: Primer za z. g. je Private music (1969) Gavina Bryarsa, v kateri avtor navaja naslednje navodilo: »preprosto imej svojo zasebnost za zasebno in onemogoÄi drugim, da bi priÅ¡li do tvoje zasebnosti« (cit. iz NYMAN 1974: 17 brez navedbe vira); Private Pieces. Piano Music for Self-Entertainment (1967) Toma Johnsona, v katerih piÅ¡e, da so namenjeni »posameznikom za zasebno branje, posluÅ¡anje in igranje« (JOHNSON 1967: 5; podrobneje o tej Johnsonovi skladbi gl. GLIGO 1987â1988: 96â104); Sounds from the Inside (1971) Richarda Martina, ki o njih pravi: »Pri tem komadu postane tradicionalni pasivni gledalec, brez kateregakoli instrumenta, svoj lasten interpret in posluÅ¡alec. NihÄe ne more sliÅ¡ati tega, kar sliÅ¡i sam; posluÅ¡a svoje notranje âŠzvokeâŠ.« (MARTIN 1971: 95)
GL: âŠfluxusâŠ, âŠglasba na papirjuâŠ, âŠglasba za branjeâŠ, âŠimprovizacijaâŠ, âŠmeditativna glasbaâŠ, âŠnesliÅ¡na glasbaâŠ, âŠprozna glasbaâŠ.
â¹GLâº, 84