STRATEGIJSKA GLASBA

ANG: strategic music; FR: musique stratégique.

ET: Grš. stratēgía = poveljevanje vojski, iz stratēgós = poveljnik (v vojski), iz stratós = vojska in ágein = voditi (‹KLU›, 707).

D: 1) »(Naziv za) ♦heterofono glasbo♦, ki jo tvorijo igranje v živo.« (‹CP1›, 243)

2) »(Naziv za) glasbo, ki uporablja teorijo igre za skladateljske postopke.« (‹FR›, 87)

3) »Moderni skladatelji so od nekdaj iskali metafore na drugih področjih, da bi obogatili svoje zastarelo izrazje, ki izvira iz … besed, ki označujejo obliko, hitrost, dinamično moč ali izraznost. Med temi novi metaforami sta tudi strategija in taktika. Splošna shema moderne simfonije ali sonate je strategijska, medtem ko so variacije, kadence in kontrapunktične obdelave taktična sredstva. Iannis Xenakis, izumitelj stohastične metode skladanja (gl. ♦stohastična glasba♦ – op. N. G.), je razširil (v svoji skladbi Stratégie) dojemanje strategije in taktike v pravi turnir med dvema orkestroma in dvema dirigentoma … Dva orkestra igrata hkrati dve različni skladbi in sledita dvema neusklajenima dirigentoma. Igranje končata na viških, da bi izračunala pridobitve in izgube. Na koncu manevra publika glasuje za zmagovalca tega instrumentalnega dvoboja.« (‹SLON›, 1492)

KM: V XENAKIS 1981²: 137–158 se obširno razpravlja o s. g., o skladbi Stratégie (1962), ki se omenja v D 3, Xenakis, med drugim, piše tudi naslednje (XENAKIS 1981²: 150–151): »Dva orkestra, postavljena z leve in z desne strani odra, z dvema dirigentoma, ki si kažeta hrbet .., lahko izbereta in igrata eno izmed šestih zvočnih konstrukcij, označenih v partituri s številkami od I. do VI. Te konstrukcije so taktike, ki pa so stohastične ♦strukture♦, ki jih je izračunal elektronski um 7090 IBM v Parizu. Poleg teh šestih osnovnih taktik lahko vsak dirigent naloži orkestru, da igra kombinacije dveh ali treh osnovnih taktik … Skupno je dirigentoma in orkestroma na voljo 19 taktik. Na ta način lahko dva dirigenta hkrati izvajata 19 x 19 = 316 možnih parov.« Pomembno je, da se v tej Xenakisovi razlagi skladbe Stratégie nikjer ne omenja publika kot arbiter (kot se navaja v D 3): obstajata eden ali dva sodnika ali avtomatski sistem, ki meri uspešnost uresničitve taktik (XENAKIS 1981²: 152–153).

KR: To je tipičen interdisciplinarni pojem v izrazju ♦glasbe 20. stoletja♦ in nikakršna metafora, kot se, malo ironično, misli v D 3. Strategijska glasba ima z ♦avtonomno♦ in še zlasti ♦heteronomno glasbo♦ poseben pomen za skladateljsko teorijo I. Xenakisa (gl. XENAKIS 1981²: 137–158), ki pa temelji na pojmovanju tega pojma znotraj matematične teorije igre. Za razlago Xenakisovih skladateljskih postopkov je ta pomen torej neizogiben.

GL: ♦avtonomna glasba♦, ♦heteronomna glasba♦, ♦postserialna glasba♦, ♦stohastična glasba♦.