NEM: Tonmenge.
ET: ♦Ton♦.
D: Naziv za zvočno stanje, pri katerem je določena ♦skupina♦ ♦tonov♦ razporejena v horizontalnem in vertikanem smislu na način, da posameznih ♦tonov♦ v tem skupku ne moremo več zaznati, ker v medsebojnih odnosih, v katerih so neprepoznavni, prehajajo v drugo, teksturno, statistično približno kvaliteto.
KM: Pojem izvira iz tipologije ♦serialne glasbe♦, tj. iz razmerja med ♦točko♦, ♦skupino♦ in ♦poljem♦ (gl. ‹G›, 83–95; ‹GL›, 67–69; ‹KS›, 145–161; ‹RL›, 868). S. t. se torej pojavlja v ♦skupini♦ in v ♦polju♦.
KR: Pojem je v dobesedem pomenu nesmiseln, zato pa tudi mogoče odvečen kot tehnični pojem, tj. strokovna beseda: kot je razvidno iz citata iz ‹MI›, I, 245, v KM ♦agregata♦, pojem postaja opisna, metaforična oznaka. Vendar se lahko glede na razmerje med ♦točko♦, ♦skupino♦ in ♦poljem♦ v tipologiji ♦serialne glasbe♦ le z njim označijo ♦teksture♦, katerih sestavni elementi so posamično neslišni.
GL: ♦dvanajsttonsko polje♦, ♦skupina, skupinska skladba♦, ♦gostota, sprememba gostote, stopnje gostote♦, ♦mikropolifonija♦, ♦permeabilnost♦, ♦polje♦, ♦skladanje grozdov♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦skladba z grozdi♦ = (♦Clusterkomposition♦), ♦statistična glasba♦, ♦stohastična glasba♦, ♦struktura♦, ♦tekstura♦, ♦ton♦, ♦tonsko polje♦, ♦vertikalizacija♦.
‹G›, 83–88