D: Naziv za značilnost tehnike skladanja v ♦glasbi 20. stoletja♦, ki se zlasti kaže v ♦dvanajsttonski tehniki♦ in v ♦serialni tehniki♦, pa tudi drugje, izvira pa iz nujnosti ♦preurejanja gradiva♦ kot sestavnega dela skladateljskega procesa.
KM: METZGER 1980: 140: ».glasba z začetka 20. stoletja ni več preurejena … V fazi t. i. ♦proste atonalitete♦ se je vse moralo usvarjati posamezno: zgradba, glasbeni jezik, skladba – in to vedno od začetka za vsako delo.« LIGETI 1960: 17: »Prišli smo do stanja, v katerem smo prisiljeni vsak trenutek oblikovati drugače od vseh tistih, ki so tu, vsak košček glasbe oblikovati tako, kot da bi o njem morali vse premišljevati od začetka, kot da ♦zvokov♦ nikoli ni bilo, kot da jih moramo šele ustvarili, da bi potem lahko z njimi ravnali.«
KR: Pojem zveni malce žurnalistično površno (čeprav so si ga – kot je razvidno iz KM – izmislili in uporabljali poznavalci), vendar zelo koristen za označevanje te pomembne značilnosti tehnike skladanja v ♦glasbi 20. stoletja♦. Poleg primerov, omenjenih v KM, se moramo spomniti tudi drugih zvrsti s. od z., npr. pri ♦aleatoriki♦ in ♦nedeterminaciji♦, da bi sklenili, da gre zares za nujen tehnični pojem tj. strokovno besedno.
GL: ♦predurejanje gradiva♦.
‹GL›, 47–48