RESIDUUM

ET: Lat. residuum = ostanek, iz residere = sesti, odpočiti si; predpona re- = zopet, ponovno, nazaj in sedere = sedeti (‹KLU›, 585, 595).

D: »(Naziv za) pravzaprav ‘pozabljene’ ♦tone♦ dane ♦harmonije♦, (ki) … sodijo v … zalogo neakordičnih ♦tonov♦… (Ti) zvenijo tudi, ko nastopi novo sozvočje in se ne rešujejo kot zadržki, temveč trajajo do nastopa kakšne ‘tretje’ ♦harmonije♦.« (DEVČIĆ 1994: 15).

KM: V DEVČIĆ 1994: 15 je naveden primer za r. iz Sonate za violončelo in klavir (1955) I. Mačka:

Primer se takole komentira: »Drsenje v sekstakordih se končuje … na koncu 18. takta s terco e-g, ki traja še prvo dobo v naslednjem taktu, ko se nanjo veže (superponira) ♦ton♦ a kot zaključni ♦ton♦ melodične kadence. Tako nastane naključna ♦harmonija♦ e-g-a, v kateri terca e-g predstavlja residuum iz predhodnega ♦akorda♦. Seveda se to zgodi v razmeroma hitrem tempu, zato ta naključna harmonska tvorba traja kratko, residuum pa vendarle za hip zamegli harmonsko-funkcijsko razmerje in izraža razpustitev zaključne harmonske formule, harmonske kadence, ki bi brez dvoma nastala, če bi bil ♦ton♦ a harmoniziran s kakšnim terčno sestavljenim ♦akordom♦, v katerem bi bil le-ta njegov sestavni del, njegov akordični ♦ton♦.« (DEVČIĆ 1994: 15)

Kot je razvidno, pojem predstavlja posebno vrsto ♦akorda♦, ki odstopa od akordičnih ♦struktur♦ funkcijske ♦harmonije♦, predstavIja tudi vrsto ♦agregata♦ (D 1).

KR: V izvirniku je uporabljen izvirni lat. pojem »residuum« oziroma njegova množina »residua«. V Pojmovniku predlagana oblika »residuum« je poskus integracije lat. oblike (podobno »kontinuumu«). O predlogu bosta seveda morali presojati znanstvena in strokovna praksa.

GL: ♦agregat♦ (D 1), ♦akord♦.