ANG: developing variation, perpetual variation; NEM: entwickelnde Variation.
ET: Lat. variare = spreminjati, iz varius = različen, spremenljiv (‹KLU›, 756).
D: »(Naziv za) stil skladanja, ki se izogiba strukturnemu ponavljanju katerekoli vrste, zamenjuje pa ga stalna transformacija glasbenega gradiva.« (‹FR›, 65)
KM: Pojem se pripisuje A. Schönbergu, ki ga je pogosto omenjal v svojih spisih, v SCHOENBERG 1975a: 397 pa ga je definiral takole: »Glasba homofono-melodične teksture … ustvarja svoje gradivo s tem, kar imenujem razvojno variiranje. To pomeni, da variiranje z značilnostmi osnovne enote ustvarja vse tematske formulacije, ki po eni strani zagotavljajo tekočnost, kontraste, različnost, logiko in enotnost, po drugi strani pa razpoloženje, izraz in vsako potrebno diferenciacijo, in na tak način razdelujejo idejo skladbe.« Schönberg je imel Brahmsa za pomembnega inovatorja na področju r. v., v svojem znamenitem eseju o »progresivnem Brahmsu« je z vidika r. v. podrobno analiziral glavno temo iz Andanta v Godalnem kvartetu, op. 51/2, in tretjo iz Vier ernste Gesiinge, op. 121 (SCHOENBERG 1975b: 429–435), v nadaljevanju pa omenil Mozarta kot edinega »predbrahmsovskega« skladatelja, ki je tako subtilno uporabljal tehniko r. v. (SCHOENBERG 1975b: 436–437).
Schönberg pojasnjuje svojo naklonjenost do r. v., ko navaja težave pri poslušanju svoje glasbe: »1. V osnovi jaz nekaj povem samo enkrat, tj. ponavljam malo ali nič. 2. Pri meni variiranje zagotovo povsem zamenjuje ponavljanje …; z variiranjem mislim na spreminjanje nečesa, kar je zadano, tako da se dalje razvijajo komponente (zadanega) in figure, ki se iz njih gradijo, rezultat pa je vedno nekaj novega, z očitno nizko stopnjo podobnosti s prototipom, tako da obstajajo težave v identifikaciji prototipa z variacijo.« (SCHOENBERG 1975c: 103–104)
KR: ANG pojem »perpetual variation« je v ‹FR›, 65. Čeprav je sopomenski z »developing variation«, se redkeje uporablja, saj je »developing variation« uporabljal sam Schönberg (gl. KM).
R. v. ni »slog«, kot trdi D, temveč tehnika, ki bi morebiti lahko – vendar ni! – ustvarila svojevrsten »stil«. Dahlhaus meni, da ta pojem, bolj kot »določeno, točno omejeno tehniko (kot npr. navidezno analogen pojem ‘tematsko-motivno delo’) opisuje skupni pojem za mogoče rešitve težav, do katerih pride, kadar mora iz glasbeno prvega iziti glasbeno drugo« (DAHLHAUS 1982a: 91). V tem smislu smo v ♦atematizmu♦ in v ♦prosti atonaliteti♦ r. v. tudi razumeli kot »skupni pojem« (gl. D 3–5 in KR ♦atematizma♦ in KR – t. 2 ♦proste atonalitete♦). »Variiranje« je boljše od »variacije«, ker se misli na postopek, ne na obliko, ki je rezultat tega postopka (prim. cit. v KR).
GL: ♦atematizem♦, ♦prosta atonaliteta♦.
WEBER 1986: 41–43