ANG: pulse; NEM: Puls.
ET: Lat. pulsus = udarjanje, tolčenje, iz pellere = udarjati, tolči (‹KLU›, 570).
D: 1) »(Naziv za) enega izmed povsem enakih spodbujevalcev, ki se praviloma ponavljajo.« (COOPER-MEYER 1960: 3–4)
2) »V starejši teoriji F. W. Opelta (1834) (naziv za) ♦zvočne dogodke♦, ki se periodično ponavljajo. Do 16 Hz jih lahko preštejemo, nad 16 Hz so posamezno neslišni … Za predstavitev akustičnega delovanja pulzov je rabila ♦sirena♦, ki je, glede na razporeditev luknjic na kartonski plošči, lahko proizvajala proporcionirane ali ‘nepravilne’ pulze.« (‹EH›, 267)
3) »(Naziv za) nenadni preboj električne napetosti.« (‹GR›, 145)
KR: V ‹EN›, 183, je navedena samo ANG-oblika pojma, ki je enaka NEM-♦impulzu♦, medtem ko bi se v ‹EH› p. moral razlikovati od ♦impulza♦, vsaj zato, ker sta navedena oba pojma. Popolno izenačenje p. z ♦impulzom♦, kot je predlagano v ‹EN›, ni povsem razumljivo, ker je v ‹FR›, 42, naveden samo ♦impulz♦, medtem ko je p. na str. 70 naveden samo v povezavi s ♦pulznim valom♦ (»pulse wave«), njegova NEM-ustreznica pa je »Pulsschwingung« in ne »Impulsschwingung«. Glede na D 1 bi lahko razliko med p. in ♦impulzom♦ določili na takšen način: p. se uporablja, kadar gre za slišno pravilnost v ponavljanju povsem enakih spodbujevalcev, o katerih lahko trdimo, da pulzirajo. ♦Impulz♦ je namreč posamezni spodbujevalec, ki se ne more pravilno ponavljati, torej zaporedje ♦impulzov♦ ne naredi vtisa pulziranja.
GL: ♦makročas/mikročas♦, ♦pulzni val♦, ♦sirena♦.
PRIM: ♦impulz♦.
‹JON›, 246