ANG: polymodality; NEM: PolymodalitÀt; FR: polymodalité; IT: polimodalità , polimodalismo (gl. KM).
ET: Predpona poli- iz grÅ¡. polÃœ = mnogo; âŠmodalitetaâŠ.
D: 1) »(Naziv za) dva ali veÄ razliÄnih âŠmodusov⊠na istem ali na razliÄnih tonalitetnih srediÅ¡Äih … Ko se isti âŠmodus⊠pojavi soÄasno na razliÄnih tonalitetnih srediÅ¡Äih, je odlomek politonaliteten in modusen, ne pa tudi polimodusen. Ko se razliÄni âŠmodusi⊠pojavijo na razliÄnih tonalitetnih srediÅ¡Äih soÄasno, je odlomek polimodusen in tudi politonaliteten.« (PERSICHETTI 1961: 38)
2) »(Naziv za) posebno vrsto âŠpolitonaliteteâŠ, v kateri so glavne melodijske linije prej modusne kot pa izrazito durske ali molske. Polimodusne âŠharmonije⊠… dosegajo najboljÅ¡i uÄinek … v odprti âŠharmoniji⊠v molovi âŠtonaliteti⊠z dorskimi, frigijskimi ali eolskimi konstrukcijami.« (â¹SLONâº, 1477)
3) Naziv za horizontalno in vertikalno kombiniranje âŠmodusov z omejenimi moÅŸnostmi transpozicije⊠v skladateljski teoriji in praksi O. Messiaena (gl. MESSIAEN 1944: 61â63).
KM: P. teÅŸi k loÄevanju od âŠpolitonaliteteâŠ, izpostavlja soÄasno uporabo vseh lestviÄnih âŠsistemovâŠ, razen durove in molove tonalitete. TeÅŸave v povezavi z razlikovanjem najbolj razkriva D 1, kljub temu da jo je ponudila vrhunska avtoriteta. Iz D 2 je razvidno, da se vÄasih misli tudi na starogrÅ¡ke oziroma srednjeveÅ¡ke âŠmoduseâŠ. D 3 zavraÄa navedeno v â¹EHâº, 257, po Äemer se p. pri Messiaenu pojavlja Å¡ele v povezavi z njegovo klavirsko etudo Mode de valeurs et d’intensités, ki je napisana leta 1949, torej po tem, ko je Messiaen â po D 3 â teoretiÄno pojasnil svoje specifiÄno dojemanje p.
V â¹BASSâº, Ill, 679, se pojavlja pojem »polimodalizem« (= »polimodalismo«) kot naziv, ki je povezan z vrnitvijo k stari âŠmodaliteti⊠(podobno »novomodalizmu« iz istega vira; gl. KM âŠnovomodalitete⊠(= neomodalitete)) in ki pomeni »soÄasno uporabo dveh ali veÄ razliÄnih âŠmodusov⊠…, npr. pri Posvetitvi pomladi Stravinskega«. V tem pomenu je, poleg problematiÄne loÄitve od âŠpolitonalitete⊠(gl. D 1), diskutabilna tudi oblika s pripono -izem, ki sugerira slog ali obdobje (gl. KM âŠneomodalitete⊠oziroma razpravo o pojmu »neomodalizem« iz istega vira, tj. iz â¹BASSâº, Ill, 321).
V â¹CHâº, 304, je p. definirana kot »polifonija âŠmodusovâŠ, v najÅ¡irÅ¡em smislu te besede«, Äeprav se v â¹CHâº, 302, pomen âŠmodusa⊠omejuje samo na durovo in molovo tonalitetno âŠlestvico⊠(gl. KR âŠmodusaâŠ).
KR: Äeprav vse D pomenijo soÄasno kombiniranje dveh ali veÄ âŠmodusovâŠ, je pojem nesmiseln, Äe âŠmodaliteto⊠razumemo kot sploÅ¡ni naziv za âŠsisteme⊠âŠmodusovâŠ, karkoli ÅŸe ti âŠmodusi⊠predstavljajo (gl. KR âŠmodaliteteâŠ), sicer pa boljÅ¡e razlage ni. (âŠPolitonaliteta⊠ni soÄasno kombiniranje dveh ali veÄ tonusov, temveÄ dveh ali veÄ âŠtonalitetâŠ!)
V prevodu D 1 in 2 sta uporabljeni dve razliÄici pridevniÅ¡ke oblike âŠmodusa⊠(»modusni« in »modalen«), kakor se sugerira v KR âŠmodusa⊠in âŠmodalnostiâŠ.
GL: âŠmodalitetaâŠ.
PRIM: âŠneomodalitetaâŠ, (âŠpolimodalitetnostâŠ) = (âŠpolimodalnostâŠ), âŠpolitonalitetaâŠ.
â¹Gâº, 58; â¹IMâº, 229; â¹JONâº, 229; â¹MIâº, Ill, 463; â¹RICâº, Ill, 465