ANG: polyharmony.
ET: Predpona poli- iz grš. polý = mnogo; ♦harmonija♦.
D: »(Naziv za) zaporedje ♦poliakordov♦.« (COWELL 1969: 25)
KR: Razprava v ‹JON›, 225–226, pojasnjuje sklep, da je pojem najbolje uporabljati v smislu, v katerem ga uporablja Cowell v svoji skladateljski teoriji (gl. D 3 ♦poliakorda♦). Millerjevo prizadevanje glede razlikovanja p. in ♦politonalitete♦ se ne zdi prav spodbudno: v nasprotju s ♦politonaliteto♦ v p. bi po njegovo moralo biti govora o zaporedju ♦poliakordov♦ v eni in isti ♦tonaliteti♦. Naslednji primer iz Petruške Stravinskega je npr. poliharmonski in ne politonaliteten:
(MILLER 1930: 98)
Takšne razprave o skoraj nepomembnih podrobnostih spominjajo na problematičen odnos med ♦biakordom♦ in ♦poliakordom♦ (gl. KR ♦biakorda♦ in ♦poliakorda♦) oziroma med ♦bitonalnostjo♦ in ♦politonaliteto♦ (gl. KM ♦bitonalnosti♦ in kritiko ♦tonalitete♦).
GL: ♦biakord♦, ♦harmonija♦, ♦poliakord♦, ♦politonaliteta♦.
‹FR›, 67 = vodilka k ♦poliakordu♦