ANG: parameter; NEM: Parameter; FR: paramètre; IT: parametro.
ET: Grš. predl. para = poleg [kot prvi del podr. zlož. para… = nepravi, podoben, približen]; métron = ♦mera♦ (‹KLU›, 526, 475).
D: 1) »Matematični pojem parameter … označuje značilne spremenljive velikosti, ki omogočajo opisovanje oziroma medsebojno primerjavo funkcij ali sistemov. V fizikalni akustiki vrednosti treh parametrov – frekvence, amplitude in ♦faze♦ – označujejo npr. ♦sinusni nihaj♦. V teoriji informacij se pojem signalni parameter uporablja: če se oddajne (emitirane) ♦signale♦ da prikazati s skalarno ali vektorsko funkcijo, se vsaka številčna vrednost te funkcije dojema kot njihov parameter. V statistiki parametrske vrednosti najpogosteje rabijo za označevanje lastnosti razdelitve po verjetnosti; tako se morajo pri analizi glasbenega dela parametrske vrednosti za (razvrstitev) ♦višine tonov♦, do katerih se pride z merjenjem pogostosti njihovega pojavljanja, napotiti na sklep o stopnji ♦tonalitetnosti♦1 v tem delu.« (BLUMRÖDER 1982: 1)
2) »V matematični teoriji umetnosti J. Schillingerja se s pojmom parameter misli na naravoslovne temelje umetniškega ustvarjanja. Parameter glede na glasbo označuje zvočne komponente: ♦višino tona♦ (frequency, pitch), ♦jakost♦ (volume) in kvaliteto (quality), tj. ♦zvočno barvo♦ (timbre) in značaj (character).« (BLUMRÖDER 1982: 1)
3) »Neodvisno od Schillingerjevega sistema, vendar pod vplivom W. Meyer-Epplerja, se parameter od leta 1953 uporablja v teoriji ♦serialne glasbe♦. Parameter se ne pojavlja samo v Meyer-Epplerjevih besedilih o akustiki in fonetiki, ampak tudi v številnih drugih razpravah, kjer se najpogosteje ukvarja s problemi ♦elektronske glasbe♦. Tako v MEYER-EPPLER 1953: 8–9, piše: ‘Uspelo je … odstraniti parametre (♦višino tona♦ ali ♦zvočno barvo♦) nekim drugim zvočnim dogodkom, npr. glasu, ki poje ali govori, in te parametre dodati nekemu elektronsko proizvedenemu ♦zvoku♦. Tako se lahko kakršnikoli ♦zvoki♦ dopolnjujejo z značilnostmi človeškega glasu.’ Stockhausen med prvimi skladatelji omenja parameter v povezavi s svojo skladbo Kontra-Punkte (1952–53): ‘V tem delu se zares kontrapunktirajo zvočne dimenzije, ki jih tudi imenujemo parametri, in sicer v … štiridimenzionalnem prostoru: dolžine (♦trajanje♦), ♦višine♦ (frekvence), volumni (♦jakosti♦), oblike nihanja (♦zvokov(n)e barve♦).’ (STOCKHAUSEN 1963b: 37)« (BLUMRÖDER 1982: 1, 3)
4) »Zaradi sprememb v ♦serialni tehniki skladanja♦, ki od ♦punktualne glasbe♦ vodijo k ♦skupinski skladbi♦, se okoli leta 1957 pomen parametra začne širiti na vse nadrejene strukturne kriterije skladbe. Tako H. Pousseur v prvem delu (Variations I) svojega cikla Exercices de piano (1956) v ♦predurejanju gradiva♦ izhaja iz ‘šestih parametrov-dimenzij’, ki, po kriterijih statistične organizacije, kot sta ‘♦polje♦‘ ali ‘♦gostota♦‘, vedno regulirajo globalno značilnost kakšne ‘♦skupine♦‘ … v skladbi (POUSSEUR 1957: 68).« (BLUMRÖDER 1982: 5)
5) »Pomen parametra se spreminja od splošne fizikalne vrednosti do označitve zvočnih lastnosti in področja samega glasbenega sloga … Dahlhaus je namreč zapisal, da se je ‘izraz (parameter), ki označuje fizikalni korelat lastnosti ♦tona♦, prenesel na samo lastnost ♦tona♦‘ (DAHLHAUS 1966: 44), v ‹DIB›, 337, pa lahko beremo, da se sedaj – v nasprotju z matematiko – ‘v glasbi vse dimenzije glasbenega toka, ki jih lahko izolirano spreminjamo, (imenujejo) parameter.« (BLUMRÖDER 1982: 6)
6) »V teoriji ♦računalniške glasbe♦ je parameter po pomenu izenačen s spremenljivkami v formaliziranem procesu skladanja, ki nadzorujejo spremembe v katerihkoli strukturnih značilnostih.« (BLUMRÖDER 1982: 7)
KR: D 5 opozarja na poljubno rabo in definiranje pojma, ki je zelo pogosto, še posebej v anglosaški literaturi. Navedenih je nekaj primerov, ki se seveda niso mogli uvrstiti med resne D: 1) »(Naziv za) katerikoli značilni element (♦zvoka♦) ali za koncept (♦zvoka♦), ki se (ga) lahko nadzoruje.« ‹CP1›, 241 – 2) »(Naziv za) (iz)merljive meje zadanega subjekta.« ‹CP2›, 342 – 3) »Naziv, izposojen iz matematike, ki opisuje zadano spremenljivko v glasbi. Od tod se da govoriti o parametru ♦višine tona♦, ♦teksture♦, ♦harmonije♦ itn.« ‹FR›, 64
Dahlhausovo mnenje v D 5 se prenaša tudi na njegovo preučevanje ♦zvokov(n)e barve♦ kot p.: »♦Zvokov(n)a barva♦ je namreč lastnost ♦tona♦, ne pa tudi parameter, saj ne pogojuje variabilne neodvisnosti drugih parametrov.« (DAHLHAUS 1966: 44) Z drugimi besedami: ♦zvokov(n)a barva♦ je rezultanta odnosa med p. ♦višine♦ (po ♦višini♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦), ♦trajanja♦ (po ♦trajanju♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦) in ♦intenzitete♦ (po ♦intenziteti♦ sodelujočih ♦alikvotov♦, ♦formantov♦, ♦harmonikov♦ in ♦parcialov♦), zato ni samostojna kot drugi p. Kot parafrazo ‹DIB›, 337, v D 5 bi mogli razbrati, da ♦zvokov(n)a barva♦ ni p., ker se je ne dá izolirano spreminjati.
Bega to, da se tudi v najkompetentnejši literaturi (recimo v W. Meyer-Epplerju v D 3) ♦zvokov(n)a barva♦ vendarle redno navaja kot p. Najbrž gre za pojem, katerega pomen je razširjen – čeprav nenatančno – in sprejet kot svojevrstna konvencija, še posebej v teoriji ♦serialne glasbe♦ (D 3 in 4), kjer bi bilo ♦zvočno barvo♦ precej nesmiselno ne imenovati p., ko vsa teorija te glasbe tako – napačno – počne.
GL: ♦skupina, skupinska skladba♦, ♦jakost (tona)♦ = (♦dinamika♦) = (♦moč, glasnost♦), ♦polje♦, ♦serija♦, ♦serialna glasba♦, ♦serialna tehnika (skladanja)♦, ♦serializem♦, ♦trajanje (tona)♦, ♦višina (tona)♦, ♦zvokov(n)a barva♦ = (barva) = barva zvoka = (zvočna barva).
‹BKR›, Ill, 268; ‹BOSS›, 120–121; ‹CH›, 303; ‹EH›, 243–244; ‹EN›, 167; ‹G›, 33–34; ‹GR›, 134; ‹GR6›, XIV, 178; ‹HI›, 340; ‹HO›, 758; ‹JON›, 206–207; ‹L›, 416; ‹MELZ›, Ill, 37–38; ‹P›, 225; ‹RAN›, 607; ‹RL›, 701–702; ‹V›, 554
1 V izvirniku: »Tonalitätsgrad«. Takšen prevod najbolje kaže izdatnost ♦tonalitetnosti♦ kot pojma, ki, z osnovo ♦tonaliteta♦ s končnico »-ost«, razume značilnost, lastnost, odliko ♦tonalitete♦. Dobesedni prevod (»stopnja ♦tonalitete♦) bi bil mnogo manj natančen.