OMEJENA ALEATORIKA

NEM: begrentzte Aleatorik; FR: aléatoire contrôlé, aléatoire limité.

ET: ♦Aleatorika♦.

D: V skladateljski teoriji W. Lutosławskega naziv za posebno vrsto ♦aleatorike♦, ki se razlikuje od absolutne ♦aleatorike♦ in sloni na posebej nadzorovani svobodi izvajalca.

KM: V LUTOSŁAWSKI 1969: 457–458 Lutosławski poudarja, da je treba organizirati »okoliščine, v katerih ♦naključje♦ lahko nastopi v obliki realnih zvočnih rezultatov«. Razlikuje »absolutno ♦aleatoriko♦« (ali »♦aleatoriko♦ oblike (forme)«), kjer je končni vrstni red zapisanih elementov fleksibilen (kot npr. pri ♦variabilni♦ ali ♦večpomenski obliki♦), in o. a. (ali »♦aleatoriko♦ ♦teksture♦«), ki obstaja v določenih odlomkih, ki jih glasbeniki v ansamblu izvajajo povsem samostojno, torej neodvisno od drugih članov ansambla: »Najbolj tipična oblika ‘omejene’ ♦aleatorike♦ je kolektivno delo ad libitum v instrumentalnem ali vokalnem ansamblu. Značilna lastnost … takšne glasbe je neobstajanje skupne ♦mere♦¹, ki je na enak način obvezna za vse soudeležence. V mojih delih je ta omejena na tiste fenomene, ki se pojavljajo znotraj razdelitve med posameznimi odlomki kakšne zadane glasbene oblike. Taktnice med večjimi posameznimi odlomki veljajo enako za vse izvajalce, tj. vsi skupaj začnejo igrati. Iz tega izhaja dejstvo, da obliko dela, kot nizanje posameznih večjih odlomkov, v celoti določi skladatelj. Razdelitev na manjše časovne dele obstaja samo v krajših odlomkih. To pa je dovolj, da lahko ritmično fizionomijo takšne glasbe razlikujemo od katerekoli druge glasbe … Pravzaprav ♦struktura♦ kakšnega ‘ad libitum kolektiva’ ustreza celotnemu sklopu ritmičnih ♦struktur♦, ki se pojavljajo v posameznih odlomkih … (Vrsta možnosti) izhaja iz načela, ki ga je skladatelj vnaprej sprejel, po katerem vsak glasbenik, znotraj določenega vnaprej zastavljenega časovnega toka igra, kot da igra zase, tj. kot da se ga ne tiče, kaj se časovno dogaja s parti, ki jih izvajajo drugi člani ansambla. Pri tem postopku ritmična ♦tekstura♦ postaja ‘fleksibilna’, kar je značilna odlika te glasbe in se je ne da dobiti na noben drug način.« (Tu je zanimiv pojem »ritmične ♦teksture♦«, ki natančno opredeljuje teksturno približne odnose med parti svobodnega dela posameznih izvajalcev, čeprav gre po zapisu za ♦strukturo♦.)

V komentarju svojega Godalnega kvarteta (1964) Lutosławski v LUTOSŁAWSKI 1968: 86–87 takole opisuje koordinacijo med parti v tej svoji skladbi: »Prehod iz ene ♦sekcije♦ (D 1) v drugo se uresničuje na različne načine in včasih zahteva precej zapleten sistem dejanj (signalov). Sistem je posebej pomemben, kadar je tempo hiter in bi lahko najkrajša prekinitev porušila kontinuiteto glasbe. Ta primer ilustrira način organiziranja prehoda iz ene ♦sekcije♦ (D 1) v drugo v vsakem od štirih partov.

V partu prve violine se pojavlja kot v primeru 1 (gl. spodaj), v partu druge violine kot v primeru 2 (gl. spodaj), part viole v primeru 3 (gl. spodaj) in v partu violončela kot v primeru 4 (gl. spodaj).«

KR: Čeprav je pojem »absolutna ♦aleatorika♦« kot nasprotje o. a. neuporaben, še posebej kot sopomenka »♦aleatorike♦ oblike« (tudi sam Lutosławski v LUTOSŁAWSKI 1969: 457 ga zavrača kot neprimernega njegovemu skladateljskemu habitusu), je o. a. koristen pojem, ne samo v skladateljski teoriji W. Lutosławskega. Gre za vrsto ♦aleatorike♦, s katero se, kot je razvidno iz primera v KM, dosegajo zanimivi teksturni rezultati. V tem smislu ga lahko uporabljamo tudi izven skladateljske teorije Lutosławskega.

GL: ♦aleatorika♦, ♦tekstura♦.

‹BOSS›, 15; ‹GL›, 71

1 V izvirniku: »Zeitmaß«.